12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1128/2002 z dne 20. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 84/99 z dne 6. 6. 2002 in z odločbo Ministrstva za šolstvo št. 131-1/94-SŠ-2884 z dne 22. 1. 1999 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za šolstvo in šport (v nadaljevanju Ministrstvo) je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za napredovanje v naziv mentor-svetovalec-svetnik z utemeljitvijo, da v času od vložitve zahteve do izdaje odločbe ni izpolnjeval pogoja ustrezne smeri visoke strokovne izobrazbe za delo, ki ga je v tem času opravljal. Za poučevanje predmeta tehnologija, ki ga je pritožnik poučeval, naj ne bi zadoščala njegova izobrazba (profesor – industrijski pedagog, smer organizacija pouka), ki jo je pridobil na Pedagoški fakulteti na Reki, pač pa naj bi se zahtevala visoka izobrazba iz strojništva, kemije ali metalurgije. Hkrati je Ministrstvo opozorilo, da pri pritožniku ni bilo mogoče uporabiti 9. člena Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in nasl. – v nadaljevanju Pravilnik), ki je omogočal napredovanje v naziv strokovnim delavcem, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, če jim je zakon dovoljeval opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela. Ministrstvo je v zvezi s to možno izjemo navedlo, da je Zakon o usmerjenem izobraževanju (Uradni list RS, št. 11/80 in nasl. – v nadaljevanju ZUI) v drugem odstavku 226. člena določil, da lahko še naprej opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v srednjih šolah učitelji, ki so izpolnjevali pogoje za poučevanje strokovno-tehničnih predmetov in praktičnega pouka po Zakonu o srednjem šolstvu (Uradni list SRS, št. 17/67 in nasl.), če so do uveljavitve ZUI najmanj tri leta opravljali vzgojno-izobraževalno delo in imeli pedagoško-andragoško izobrazbo. Ker pritožnik v času do uveljavitve ZUI ni bil zaposlen v srednji šoli, naj bi se ta izjema nanj ne nanašala. Upravno sodišče in Vrhovno sodišče sta njegovo tožbo oziroma pritožbo zavrnili ter se strinjali z razlogi, zaradi katerih je bila pritožnikova zahteva zavrnjena.

2.Pritožnik izpodbija v izreku tega sklepa navedene odločbe in zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave ter 22. člena in tretjega odstavka 49. člena Ustave. Navaja, da si je strokovno izobrazbo profesor – industrijski pedagog, ki bi jo Ministrstvo in obe sodišči pri odločanju morali upoštevati, pridobil na Reki v času, ko so veljali jugoslovanski predpisi. Zatrjuje, da je ta izobrazba ustrezna za opravljanje dela učitelja strokovno teoretičnih predmetov, kar naj bi potrjevala tudi dopisa hrvaških visokošolskih inštitucij, ki pa ju tako Ministrstvo kot obe sodišči nista upoštevali. Netočna naj bi bila ugotovitev Ministrstva, da ni prejelo pojasnila od pristojnega hrvaškega upravnega organa. Zatrjuje, da je vsa delovna leta na področju vzgoje in izobraževanja do leta 1994 prebil kot učitelj, pedagoški delavec in pedagog, zaradi česar naj bi izpolnjeval pogoje za napredovanje. Upravnemu sodišču – zaradi potrditve sodbe tega sodišča pa tudi Vrhovnemu sodišču – pritožnik očita, da ni obrazložilo, zakaj je odločba Ministrstva pravilna, pač pa je zgolj povzelo navajanje tožene stranke v izpodbijani odločbi. Pritožnik uveljavlja povrnitev stroškov, ki so mu nastali z ustavno pritožbo.

B.

3.Uvodoma je treba pritožniku pojasniti, da Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost v okviru preizkusa ustavne pritožbe ne more ocenjevati, ali izobrazba, ki jo je pritožnik pridobil pri študiju na Reki, ustreza zahtevani izobrazbi za konkretno delo, ki ga je opravljal v času vložene zahteve za napredovanje in ob času odločanja o tej zahtevi. Pritožnikove očitke iz ustavne pritožbe Ustavno sodišče preizkuša namreč le z vidika morebitnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Z vidika zatrjevane kršitve drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave je lahko pomemben očitek o neobrazloženosti obeh sodb. Ta očitek pritožnik utemeljuje z navedbo, da je Upravno sodišče pri svoji odločitvi zgolj povzelo navajanje tožene stranke in jih ocenilo kot pravilne, ne da bi pri tem povedalo, na podlagi katerih predpisov je prišlo do takega sklepa. Očitek pritožnika je v tem delu neutemeljen. Upravnemu sodišču, kar je tudi samo navedlo, na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) namreč ni bilo treba navajati razlogov za odločitev, če je sledilo utemeljitvi upravnega organa in to v sodbi ugotovilo. Je pa tudi iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča jasno razvidno, da zavrnitev zahteve za napredovanje ni posledica, kot zmotno meni pritožnik, nepriznavanja diplome pridobljene na Reki, pač pa posledica ugotovitve, da se je za predmet, ki ga je poučeval pritožnik, zahtevala drugačna strokovna izobrazba (ki je pritožnik ni imel), in ugotovitve, da za pritožnika ne pridejo v poštev določbe Pravilnika, ki so dopuščale napredovanje v naziv, kljub neizpolnjeni ustrezni strokovni izobrazbi. Iz istih razlogov Upravnemu sodišču tudi ni bilo treba ponavljati ugotovitev Ministrstva, da listine hrvaških organov, ki jih je predložil pritožnik, ne izkazujejo, da z (na Reki) doseženo izobrazbo izpolnjuje pogoje za poučevanje predmeta tehnologije oziroma drugih predmetov, ter stališča Ministrstva, da se glede izpolnjevanja pogojev strokovne izobrazbe upoštevajo predpisi Republike Slovenije. Zaradi navedenega tudi Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da njegova sodba ni obrazložena.

5.Očitek o kršitvi tretjega odstavka 49. člena Ustave bi lahko bil utemeljen, če bi pritožnik v postopku pred upravnim organom in sodiščema izkazal, da je izpolnjeval zahtevane pogoje za napredovanje v nazivu. Ker tega ni izkazal, je tudi očitek treba šteti kot neutemeljen.

6.V postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec nosi svoje stroške, če Ustavno sodišče ne sklene drugače (prvi odstavek 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan