Jedro

Skladno z določbo tretjega odstavka 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni mogoče doseči. Pri tem je breme ustreznega zatrjevanja nastale škode na tožniku.

Predpogoj, da bi sodišče strokovno pomoč izvedenca potrebovalo je, da bi tožeča stranka zatrjevala in dokazala tisto dejansko podlago, iz katere naj bi izvedenec sklepal na predvidene rezultate poslovanja v vtoževanem obdobju.

Sodišče prve stopnje tožeče stranke res ni pozvalo na dopolnitev trditvene podlage glede obsega in višine nastale škode, vendar je na te pomanjkljivosti v svojih vlogah med postopkom ves čas opozarjala toženka. Razjasnitvena oblast kot dopolnilo trditvenemu bremenu pa pride v poštev šele tedaj, kadar nasprotna stranka vrzeli v trditvah nasprotnice ne izpostavi že sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 101.853,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 1. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo plačilo 2.242,50 EUR stroškov postopka tožene stranke (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo sodbe, ugoditev tožbenemu zahtevku, in priglaša pritožbene stroške. Tožba je bila nedvomno sklepčna, ravnanje tožene stranke pa protipravno. Če je bilo sodišče prepričano v nesklepčnost tožbe, mu ne bi bilo treba izvajati dokaznega postopka in zaslišati zakonitih zastopnikov obeh strank. Sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožeče stranke ni opozorilo na premalo konkretizirane navedbe glede škode. Kršilo je 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sta dela obrazložitve, ki se nanašata na dva ločena, med seboj podrejena elementa zavrnitve tožbe, med seboj v nasprotju, oz. je obrazložitev v tem delu logično nedosledna. Napačna je razlaga 285. člena ZPP, po kateri razjasnitvena oblast kot dopolnilo trditvenemu bremenu pride v poštev šele takrat, kadar nasprotna stranka vrzeli v trditvah nasprotnice ne izpostavi. Kot opozorila o pomanjkljivi trditveni podlagi ne moremo šteti poziva sodišča ob zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodnik je dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika ali ne. Tožeča stranka je nastanek škode dokazala z zadostno verjetnostjo, saj je v postopku zatrjevala razliko med prometom v relevantnem obdobju, in hkrati, da se nobena druga okoliščina, ki bi lahko zaznavno vplivala na obseg prometa z družbo M. P. v relevantnem obdobju, ni spremenila. Tudi dopis T. K. potrjuje obstoj verjetnosti, da je bilo poslovanje tožeče stranke neobičajno ravno zaradi ravnanja tožene. Ko sodišče ni postavilo predlaganega izvedenca, se je samo postavilo v njegovo vlogo in samo ocenjevalo, kakšna bi bila primerna metoda za ugotavljanje predvidenega prihodka ali dobička. Zato dokazni predlog z izvedencem ekonomske stroke, ki bi lahko ob vpogledu v računovodsko in poslovno dokumentacijo tožeče stranke presodil in potrdil ter bolj natančno opredelil obseg škode, ni v funkciji nadomestitve pomanjkljive trditvene podlage, temveč natančne in neodvisne opredelitve izgubljenega dobička. Sodišče je povsem neutemeljeno zavrnilo preostale dokazne predloge tožeče stranke in kar samo pavšalno zaključilo, da je izključitev tožeče stranke utemeljena in upravičena, saj naj bi tak ukrep zagotovil verodostojnost podatkov raziskave. Pri tem se ni opredeljevalo do navedb, da kakršnega koli vpliva na verodostojnost raziskave ni moglo biti, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka na trgu deluje že dolgo in pozna druge udeležence, zato bi se morala zavedati, da bo tožeči stranki izključitev povzročila izpad naročil M. P. Sodišče tu od toženke zahteva premalo. Tudi pri vprašanju nadomestljivosti raziskav je sodišče ravnalo napačno, ko ni zaslišalo T. K. in se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da naj bi zgolj na razsodbi Oglaševalskega razsodišča temelječa izključitev predstavljala kršitev pravil stroke in odstop od ustaljene prakse in običajev.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila nepogodbene odškodnine po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zavzeto stališče temelji na dveh podlagah, in sicer da tožnica ni konkretizirano zatrjevala domnevne škode (argument nesklepčnosti), in da je bilo toženkino ravnanje dopustno (argument neprotipravnosti).

6. V pritožbi zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj med razlogoma izpodbijane sodbe ni zatrjevanega neskladja. Res je, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek lahko zavrnilo že na podlagi argumentacije o nesklepčnosti, zaradi česar gre (v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe) med obema razlogoma za odnos podrejenosti, ne prirejenosti. Vendar obrazložitev dodatnega zavrnitvenega razloga ne nasprotuje primarno postavljenemu argumentu in le dodatno podpira odločitev sodišča. Tudi očitek o neekonomičnosti postopka pred sodiščem prve stopnje ni utemeljen, saj je sodišče izvedlo le en narok, na katerem je zaslišalo zakonita zastopnika obeh pravdnih strank. Zaradi takšnega postopanja ni prišlo do dodatne časovne ali finančne obremenitve postopka.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje primarni argumentaciji sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zatrjevanja nastale škode (izgubljenega dobička) iz razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju.

8. Tožba je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen; da bi moralo torej sodišče v primeru, če bi se izkazalo, da so zatrjevana dejstva resnična, zahtevku ugoditi. Skladno z določbo tretjega odstavka 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni mogoče doseči. Pri tem je breme ustreznega zatrjevanja nastale škode na tožniku (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se je s sklicevanjem na sodno prakso VSRS (1) in VSL (2) postavilo na stališče, da zatrjevanje izgube dobička tožeče stranke ni zadostno, ker 1. je tožnik upošteval le prihodke, ne pa tudi odhodkov spornega obdobja, 2. je linearna projekcija dvoletne statistike prometa na sporno obdobje presplošna in preskopa metoda izračuna izgubljenega dobička, 3. je tožnik upošteval le podatke o prometu z družbo M. P., 4. tožnik ne more upravičiti nepredložitve ustrezne dokumentacije s sklicevanjem na poslovno skrivnost, 5. sodišče ni bilo dolžno tožnika pozivati na dopolnitev trditvene podlage v okviru materialnega procesnega vodstva, in 6. ker tudi izvedenec ne bi mogel dopolniti trditvene podlage tožnice, saj gre za nedovoljen informativen dokaz.

9. Pritožba smiselno izpodbija 1., 2., 5. in 6. postavko utemeljitve prvostopenjske sodbe.

10. Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do pritožbenega očitka o kršitvi materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Sodišče prve stopnje tožeče stranke res ni pozvalo na dopolnitev trditvene podlage glede obsega in višine nastale škode, vendar je na te pomanjkljivosti v svojih vlogah med postopkom ves čas opozarjala toženka. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, po kateri pride razjasnitvena oblast kot dopolnilo trditvenemu bremenu v poštev šele tedaj, kadar nasprotna stranka vrzeli v trditvah nasprotnice ne izpostavi že sama. Tudi sodna praksa stoji na tem stališču.(3) Pritožbeni očitek, da načelo materialnega procesnega vodstva velja ne glede na to, ali ima stranka za pooblaščenca odvetnika ali ne, pa za presojo predmetne zadeve ni relevanten. Sodišče prve stopnje se za neizvedbo materialnega procesnega vodstva ni odločilo iz razloga, ker bi tožeča stranka v postopku imela odvetnika, pač pa zato, ker je že toženka opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago, na kar bi tožeča stranka morala reagirati. Na pravdnih strankah je namreč breme, da, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, navedejo vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudijo dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjavijo o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP).

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem izvajalo dokazni postopek. Sodišče je opravilo le prvi narok za glavno obravnavo, na katerem bi tožeča stranka še lahko (skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, na kar je sodišče stranki izrecno opozorilo v vabilu na glavno obravnavo) dopolnila svojo trditveno podlago, pa tega ni storila. Sodišče je nato na istem naroku sicer zaslišalo oba zakonita zastopnika pravdnih strank, vendar s tem nikakor ni prejudiciralo svoje odločitve v smislu, da zahtevka ne bi moglo več zavrniti iz razloga nesklepčnosti. Vprašanj, ki jih je sodišče prve stopnje postavilo zakonitemu zastopniku tožeče stranke, ni mogoče razlagati kot poizvedb v okviru materialnega procesnega vodstva (kot to zatrjuje pritožba), ampak so bila postavljena v okviru izvedenega dokaznega postopka. Načelo materialnega procesnega vodstva med postopkom ni bilo kršeno.

12. Glede preostalih argumentov nesklepčnosti pa pritožba zatrjuje, da je tožeča stranka z zadostno (več kot 50%) verjetnostjo izkazala nastanek škode, saj je zatrjevala razliko med prometom v relevantnem obdobju, in hkrati, da nobena druga okoliščina (poleg ravnanja tožene stranke) na promet z družbo M. P. ni vplivala, kar naj bi dodatno potrdili priče, listine v spisu in izvedenec ekonomske stroke. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja na razliko med trditveno in dokazno podlago tožbenega zahtevka. Medtem ko gre pri trditvah za navajanje dejstev, na katera stranka opira svoj zahtevek, in ki predstavljajo pogoj za t. i. sklepčnost tožbe, so dokazi zgolj sredstvo za dokazovanje verjetnosti obstoja teh dejstev. Izpodbijana sodba tožeči stranki očita, da ni podala zadostne trditvene podlage glede izgubljenega dobička, saj je slednjega utemeljevala zgolj z izpadom prihodkov, in ne tudi s predvidenimi stroški poslovanja relevantnega obdobja. Stališče, da je pri oceni izgubljenega dobička potrebno poleg prihodkov upoštevati tudi odhodke relevantnega obdobja, je bilo v sodni praksi že zavzeto (4). Odločitev VSL I Cpg 1473/2010 z dne 18. 5. 2011, na katero se sklicuje pritožba, sicer res navaja, da ima predvidevanje o poteku poslovanja lahko podlago v drugih dejstvih, vendar odločba v nadaljevanju izrecno poudari, da gola ocena izgube prihodka ne more predstavljati izgubljenega dobička. Nenazadnje to izhaja že iz samega pojma izgubljenega dobička, ki je v določenem obdobju lahko zgolj razlika med prihodki in odhodki tega obdobja in nanj ne moremo sklepati samo na podlagi podatkov o prihodkih. Ker tožnikovo trditveno gradivo ne obsega podatkov o stroških poslovanja v vtoževanem obdobju, je zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbenega zahtevka povsem pravilen. Pritožbeno naziranje o stopnji verjetnosti in dokazanosti zatrjevanih dejstev je nerelevantno, saj ustreznih trditev, ki bi jih nato lahko dokazoval, ni podal. Teh trditev tožeča stranka ne bi mogla dopolniti z zaslišanjem predlaganih prič ali vpogledom v dopis T. K., saj je postopek dokazovanja namenjen zgolj potrditvi predhodno zatrjevanih dejstev in ne more dopolniti pomanjkljive trditvene podlage.

13. Poleg tega, da tožeča stranka ni ponudila trditev o svojih odhodkih v spornem obdobju, pa je tudi njeno zatrjevanje izpada prihodkov (kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) poenostavljeno in nekonkretizirano. Projekcija dveletne statistike prometa na nadaljnje leto poslovanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, meji na špekulacijo in ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage o vsebini in spremembah pogodbenega razmerja z družbo M. P. v spornem obdobju.

14. Ker tožeča stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage za ugotavljanje izgubljenega dobička, je sodišče prve stopnje predlagan dokaz z izvedencem ekonomske stroke pravilno ocenilo kot nedopusten informativen dokaz. Predpogoj, da bi sodišče strokovno pomoč izvedenca potrebovalo je, da bi tožeča stranka zatrjevala in dokazala tisto dejansko podlago, iz katere naj bi izvedenec sklepal na predvidene rezultate poslovanja v vtoževanem obdobju. (5) Pritožba zatrjuje, da bi izvedenec ob vpogledu v računovodsko oz. poslovno dokumentacijo tožeče stranke, družbe R., d. o. o., in družbe M. P., d. o. o., bolj natančno opredelil obseg izgubljenega dobička, vendar ob tem spregleda, da tožeča stranka sama ni ustrezno opredelila samega pojma izgubljenega dobička, zato do dokazovanja njegovega obsega v postopku niti ni prišlo. Nadalje tožnica ustrezne dokumentacije, na podlagi katere bi izvedenec lahko izdelal izvedensko mnenje, v postopku ni predložila. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se je glede te dokumentacije tožeča stranka pavšalno in neutemeljeno sklicevala na poslovno skrivnost. V posledici navedenega je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker dokaza z izvedencem ni izvedlo.

15. Ker se pritožbeno sodišče strinja s primarno argumentacijo o nesklepčnosti zatrjevanja izgubljenega dobička, podrednega argumenta o neprotipravnosti ravnanja tožene stranke vsebinsko ni presojalo.

16. Po povedanem se izkaže, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Ker tudi po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) Sklep VSRS II Ips 17/2003 z dne 18. 12. 2003. (2) Sodba VSL I Cpg 1473/2010 z dne 18. 5. 2011. (3) Prim. sodbo in sklep VSRS III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013 in VSL sodbo I Cpg 561/2012 z dne 17. 6. 2013. (4) Prim. citirani odločbi VSRS in VSL v tč. 14 izpodbijane sodbe.

(5) Prim. VSL sodbo I Cpg 1473/2010 z dne 18. 5. 2011.