Jedro

Možnosti drugih oblik zdravljenja zaradi udeleženčeve nekritičnosti do bolezni, odklanjanja zdravil, nevarnosti ponovnega jemanja drog in igranja iger na srečo ne pridejo v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijanim sklepom do 21. 11. 2024 zadržalo A. A., roj. ... 1992, na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X.

2.Pritožuje se pooblaščenec udeleženca, ki odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče udeleženca takoj odpusti iz psihiatrične bolnišnice; podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje.

Pritožnik poudarja, da je zanj primerna depo terapija, ki bi jo prostovoljno jemal. Zaradi pridržanja je onemogočen pri iskanju zaposlitve. Izvedenec je ugotovil, da zdravila že učinkujejo, zato ni podan razlog za zadržanje na zaprtem oddelku. Do bolezni je kritičen in ni odklonilen do zdravil.

Pritožnik meni, da je sodišče s pomočjo izvedenca napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni izkazano konkretno ogrožanje življenja, zdravja ali možnost nastanka hude premoženjske škode. Pri njem ni podana hudo motena presoja realnosti ali okrnjena sposobnost obvladovanja ravnanja. Iz mnenja ne izhaja, da milejši ukrepi ne bi odvrnili vzrokov. Izvedensko mnenje je kontradiktorno: v njem je navedeno, da terapija učinkuje, v nadaljevanju pa, da je učinek zdravil zakasnjen. Hipotetična sklepanja o možnih ogrožanjih so povsem nekonkretizirana in ne zadostijo zakonskim pogojem za prisilno hospitalizacijo. Izpodbijani sklep je neobrazložen tudi glede trajanja zdravljenja.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju: URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS)1. Dovoljeno je le v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Ta določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje ali nadzorovana obravnava).

5.Razlog za sprejem udeleženca v oddelek pod posebnim nadzorom je poslabšanje njegove osnovne bolezni (paranoidna psihoza shizofrenskega tipa), do katerega je prišlo zaradi opustitve jemanja zdravil. Udeleženec ima znižano frustracijsko toleranco. Svoje vedenje in reakcije lahko kontrolira kratek čas. Pa še to le sedaj, ko hkrati prejema več različnih zdravil. Do svojcev je bil vzkipljiv, grozil je materi. Ob sprejemu je osebju grozil s fizičnim napadom in že ob najmanjši problematični situaciji odreagiral z žalitvami, ki jih je usmeril (tudi) proti sodnici.

6.Izvedenca mag. B. B. in C. C. ugotavljata, da udeleženec trpi za trajno duševno boleznijo z značilnostmi shizofrenije in bipolarne afektivne motnje. Zato je njegova presoja realnosti hudo motena, enako pa velja tudi za sposobnost obvladovanja ravnanj. Odvisen je od psihoaktivnih substanc in iger na srečo. Vsa leta je odklonilen do zdravil. Čeprav ima že daljše obdobje predpisana zdravila v visokih dozah, je njihov učinek slab. Pogosto zdravila opušča in si s tem dela hudo škodo na duševnem zdravju.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča jasna in prepričljiva. Izvedensko mnenje nudi ustrezno podlago za zaključek, da ima udeleženec hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja. Brez ustreznega zdravljenja in potrebnih zdravil bi še naprej hudo ogrožal svoje zdravje in življenje drugih ter si povzročal hudo premoženjsko škodo.

8.Pritožba se zavzema za depo terapijo. Vendar ta v trenutni situaciji ni ustrezna oblika zdravljenja. Zdravnica dr. D. D. meni, da je udeleženec v fazi akutnega poslabšanja in še ni stabilen. Poleg tega terapija še ni prilagojena. Depo terapijo bo lahko prejel, ko bodo ustrezno prilagodili odmerke.

9.Pritožba si zmotno razlaga izvedenčevo ugotovitev, da zdravila že učinkujejo. To še ne pomeni, da ni več pogojev za zadržanje na zaprtem oddelku. Izvedenec je v svojem mnenju natančno pojasnil, da gre samo za umiritev, ne pa za dejanski antipsihotični učinek. Udeleženec je sposoben učinkovitega prekrivanja motenj, ni pa še ozdravljen. Da bi dosegli ustrezen učinek zdravil, jih mora jemati v pravilni dozi, ki pa še ni dosežena.

10.Glede na (enake) ugotovitve v izvedenskih mnenjih in ravnanja udeleženca pritožbeno sodišče nima pomislekov o podanosti predpostavk iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Udeleženec je v domačem okolju do svojcev izražal nasilniške grožnje, te pa je usmeril tudi zoper sprejemnega zdravnika, zato so ga morali ovirati s pasovi. Duševna motnja je v akutni fazi in udeleženec se lahko kontrolira le krajši čas (10 do 15 minut). Najmanjši znak, ki ga doživlja kot ogrožanje, je povod za agresivno reakcijo. Zato je nevaren drugim in tudi sebi. V fazi akutnega poslabšanja bolezni je njegova presoja realnosti hudo motena, kar izhaja iz prepričljivih in jasnih izvedenskih mnenj izvedencev C. C. in mag. B. B.

11.Mnenji odgovarjata tudi na vprašanje o možnosti drugih oblik zdravljenja. Te zaradi udeleženčeve nekritičnosti do bolezni, odklanjanja zdravil, nevarnosti ponovnega jemanja drog in igranja iger na srečo ne pridejo v poštev. V primeru takojšnjega odpusta bi ponovno začel uživati droge, opustil bi zdravila. Psihotična simptomatika se še ni umaknila, zato bi v svoji nanašalnosti ogrožal bližnje ter si povzročal hudo materialno škodo z igrami na srečo. Hudo škodo pa bi si povzročal tudi na zdravju, ker bi se duševna bolezen še nadalje poglabljala in kronificirala.

12.Sodišče je prepričljivo obrazložilo čas trajanja pridržanja. Terapija še ni dokončno prilagojena. Za dosego ustreznega učinka zdravil je treba ugotoviti pravilno dozo. Ta še ni dosežena. Obstaja tudi možnost, da bo treba večkrat zamenjati zdravila, da se najde prava kombinacija, ki bo delovala. Zato je sodišče določilo čas šestih tednov od dneva naroka in pri tem pojasnilo, da je ta čas pridržanja nekje vmes med obema predlogoma izvedencev. V primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in če niso več podani pogoji za zadržanje, se lahko oseba v skladu z določbo 71. člena ZDZdr še pred potekom roka iz sklepa odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.

13.Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr).

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 111/2015 z dne 15. 5. 2015.