Jedro

Tudi če bi toženka odločala po skrajšanem postopku, torej na podlagi dokazil, ki jih je predložil sam tožnik, bi toženka morala ob ugotovitvi, da se vloga ne ujema s predloženimi dokazili, iz dokazil pa izhaja, da je tožnik predlagal eno odgovorno osebo in dva delavca, tožnika pozvati, da odpravi pomanjkljivost vloge, ker se ne ujema z v vlogi navedenimi in tudi dejansko predloženimi dokazili. Po presoji sodišča je na podlagi navedenega razvidno, da gre za napako v vlogi, ki je več kot očitna, zato bi toženka morala tožnika pozvati na odpravo pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo 323-23/2017 z dne 29. 3. 2017 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo vlogo tožnika za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za lokacije ..., Ljubljana, ..., Maribor, ..., Koper in ..., Laško, zavrnilo (1. točka izreka). Stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka). Toženka v obrazložitvi navaja, da v vlogi, ki jo je tožnik 28. 2. 2017 naslovil za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za zgoraj navedene lokacije, katerim je priložil podatke in dokumentacijo v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (v nadaljevanju Pravilnik) ni ugodila iz razloga, ker kadrovski in izobrazbeni pogoji niso izpolnjeni. Toženka navaja, da je bila vloga popolna. Navaja določbe prvega in drugega odstavka 30. člena Zakona o potrošnikih kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1), po katerem toženka odloča po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in izda dovoljenje, če vlagatelj izpolnjuje kadrovske, izobrazbene, prostorske, organizacijske, tehnične in druge pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Kadrovski in izobrazbeni pogoji so navedeni v 2. členu Pravilnika, ki jih citira. Toženka navaja, da je tožnik za odgovorni osebi določil A.A. in B.B. Toženka navaja dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil. Toženka navaja, da je za delavca C.C., ki bo opravljal storitve potrošniškega kreditiranja, tožnik priložil dokumentacijo, pogodbo in ostalo. Toženka je v skladu z 2. členom Pravilnika ugotovila, da je vlagatelj določil A.A. in B.B. kot osebi odgovorni za vodenje in pravilnost poslovnega potrošniškega kreditiranja, zaposleni za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Za delavca, ki bosta opravljala storitve potrošniškega kreditiranja, pa je določil A.A. in C.C., zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Navaja na katerih lokacijah se bodo dela opravljala in kdo bo opravljal delo. Po 2. členu Pravilnika mora dajalec kredita določiti odgovorno osebo in delavca za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Ugotavlja, da je tožnik za odgovorno osebo in delavca določil isto osebo, kar ni v skladu z določbami Pravilnika. Skupno število zaposlenih je 3 kar izhaja iz priloženih dokazil. Vlagatelj pa je v vlogi navedel, da sta v podjetju zaposleni zgolj 2 osebi. Pravilnik v tretjem odstavku 2. člena določa, da mora odgovorna oseba imeti vsaj štiri, delavci pa vsaj tri leta delovnih izkušenj na področju potrošniškega kreditiranja ali iz drugega sorodnega področja. Četrti odstavek 2. člena Pravilnika pa določa, da imajo lahko delavci, ki imajo pridobljeno visokošolsko izobrazbo ekonomske smeri, eno leto delovnih izkušenj na področju potrošniškega kreditiranja ali na drugem sorodnem področju. Toženka ugotavlja, da ima odgovorna oseba B.B. več kot štiri leta delovnih izkušenj in odgovorna oseba A.A. več kot 4 leta delovnih izkušenj iz finančnega področja, ki je sorodno potrošniškem kreditiranju. Delavca A.A. in C.C. pa imata več kot eno leto delovnih izkušenj s finančnega področja, ki je sorodno potrošniškemu kreditiranju ter da kadrovski in izobrazbeni pogoji niso izpolnjeni.

2. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Toženki očita, da je zmotno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje kadrovskih in izobrazbenih pogojev, določenih v 2. členu Pravilnika. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika mora dajalec kreditov imeti osebo, odgovorno za vodenje in vsaj eno zaposleno osebo z vsaj polovičnim delovnim časom za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja in da mora imeti odgovorna oseba vsaj štiri, delavci pa vsaj tri leta delovnih izkušenj oz. delavci s pridobljeno visokošolsko izobrazbo ekonomske smeri pa eno leto delovnih izkušenj na področju potrošniškega kreditiranja ali na drugem sorodnem področju. Tožnik je v prilogi št. 1 k vlogi pravilno napisal, da za odgovorno osebo določa B.B. V prilogi 2 pa, da za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja določa C.C. in A.A. Pomotoma pa je v dopisu navedel, da tudi A.A. določa za odgovorno osebo, ki pogojev za odgovorno osebo ni izpolnjeval, zaradi česar je toženka zavrnila njegovo vlogo. Tožnik je dejansko določil B.B. za odgovorno osebo in C.C. in A.A. za osebi, ki bosta opravljali storitev potrošniškega kreditiranja. Toženka je bila dolžna pozvati tožnika, da se glede na zakonsko določbo in očitno napako v vlogi izjasni o tem, katero osebo predlaga za odgovorno osebo in kateri osebi za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, zlasti ob ugotovitvi toženke, da B.B. izpolnjuje pogoje, določene za odgovorno osebo, delavca C.C. in A.A. pa pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Toženka bi po mnenju tožnika lahko izdala dovoljenje tudi brez poziva tožniku, saj je bilo mogoče nedvomno ugotovitvi, kar je bilo s strani toženke tudi ugotovljeno, da predlagani B.B. izpolnjuje pogoje za odgovorno osebo, torej tožnik odgovorno osebo ima, ne glede na to, da je bila pomotoma za odgovorno osebo predlagan tudi A.A., ki pa pogojev za odgovorno osebo ni izpolnjeval. Predlagana C.C. in A.A. pa pogoje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja izpolnjujeta. Ker je šlo v konkretnem primeru za pomanjkljivost v vlogi oz. za očitno napako, jo je bilo mogoče odpraviti v postopku odločanja. Tožnik navaja, da odgovorna oseba in delavca, ki bosta opravljala storitev potrošniškega kreditiranja izpolnjujejo v zakonu določene pogoje. Zato je napačna ugotovitev toženke, da kadrovski in izobrazbeni pogoji niso izpolnjeni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo toženka prereka navedbe tožnika, da je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja 29. člen in 30. člen ZPotK-1 in 2. člen Pravilnika, kjer so določeni kadrovski in izobrazbeni pogoji. Toženka je po prejemu vloge ugotovila, da vloga vsebuje vse predpisane podatke, dokumentacijo, izjave in da je popolna. Navaja, da je odločala po 144. člena ZUP, na podlagi dejstev oziroma dokazov, ki jih je tožnik predložil v svoji vlogi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo ugotovitve toženke, kot jih navaja, da kadrovski in izobrazbeni pogoji niso izpolnjeni, ker je tožnik v vlogi določil kot odgovorno osebo osebo, ki ne izpolnjuje kadrovskih pogojev, hkrati pa je bila ista oseba s strani tožnika določena kot odgovorna oseba in delavec, kar ni v skladu z določbami 2. člena Pravilnika. Glede očitkov tožnika, da bi toženka morala tožnika pozvati na izjasnitev navaja, da iz vloge in njenih prilog ne izhaja, da gre za očitno pomoto in da nima pravne podlage pozivati stranko, da se izjasni o morebitnih očitnih napakah. Toženka je sklepala na podlagi vloge in prilog, da je tožnik določil tako A.A. kot B.B. kot odgovorni osebi, saj ZPotK in Pravilnik tega ne preprečujejo. Navaja določbe prvega in drugega odstavka 66. člena in 140. člena ZUP, ki jih citira. Navedba tožnika, da bi toženka lahko izdala dovoljenje tudi brez poziva, ker ima tožnik eno odgovorno osebo in dva delavca, ni utemeljena, saj ni naloga toženke, da izbere zakonsko ustrezno odgovorno osebo in delavce, ki so bili določeni s strani tožnika. Njena naloga je, da v skladu z določbami ZUP in na podlagi dejstev in dokazov ugotovi dejansko stanje, ki ga je navedel tožnik v svoji zahtevi. Vlogo je potrebno obravnavati kot celoto in jo tako presojati. Kolikor ena odgovorna oseba ali delavec ne izpolnjuje vseh pogojev, se celotna vloga zavrne. Vlagatelj mora namreč v skladu s 30. členom ZPotK-1 izpolnjevati vse pogoje. Zakonska omejitev pogojev pa zagotavlja učinkovito varstvo potrošnikov. Iz zapisa Tržnega inšpektorata RS pa tudi izhaja, da so družbeniki tožnika v okviru druge pravne osebe v preteklosti že razpolagali z dovoljenjem za opravljanje storitev potrošniškega kredita, zato poznajo določbe ZPotK-1 in Pravilnika in je očitek, da je šlo za očitno napako v vlogi še toliko bolj neutemeljen. Omenjeno sicer ni vplivalo na presojo dokazov, saj mora v skladu z 207. členom ZUP na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, organ izdati odločbo o zadevi, ki je predmet postopka. Sodišče obvešča, da je tožnik 10. 4. 2017 vložil novo vlogo za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, ki se bo presojala v skladu z novim Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2), ki se je začel uporabljati 3. 3. 2017, po katerem ima tožnik možnost pridobitve novega dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

4. Tožba je utemeljena.

5. Glede na določbe prvega odstavka 30. člena ZPotK-1 se postopek izdaje dovoljenja vodi po pravilih ZUP. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnikova vloga popolna, saj tega tožnik ne izpodbija, toženka pa navaja, da je vloga vsebovala vse sestavine, ki jih zahteva ZPotK-1 in Pravilnik. Sporno v zadevi pa je, ali je bila tožnikova vloga razumljiva ali pa je šlo za nerazumljivo vlogo, za katero bi toženka morala zahtevati od tožnika, da odpravi pomanjkljivosti vloge, glede na podatke, ki jih je tožnik predložil v Prilogah 1 in 2 (66. člen ZUP). Sodišče se strinja z tožbenimi razlogi, da bi toženka morala tožnika pozvati na odpravo pomanjkljivosti nerazumljive vloge, kar je tudi skladno z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP).

6. Iz upravnih spisov izhaja, da se vloga (zahteva za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja) in podatki iz Priloge 1 in 2 ne ujemajo, kar toženka tudi sama ugotavlja v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnika ni pozivala, ker je odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 144. člen ZUP. 1 V obravnavani zadevi iz obrazložitve izpodbijane določbe ni razvidno, da je toženka odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj te pravne podlage ni navedla. Razvidno pa je, da je toženka odločala na podlagi vloge tožnika, v kateri je tožnik navedel tudi dokazila, ki jih je priložil, kjer je razvidno, da v Prilogi 1 dostavlja dokazila o izobrazbi, delovnih izkušnjah in nekaznovanosti odgovorne osebe (priloga 1, ki se nanaša na B.B.) in dokazila o zaposlitvi, izobrazbi in delovnih izkušnjah delavcev, ki bodo opravljali storitve potrošniškega kreditiranja (priloga 2, ki se nanaša na C.C. in A.A.), kar pa ni skladno z vlogo, kjer na drugi strani pod „Osnovni podatki“ tožnik navaja, da je odgovorna oseba za vodenje A.A. Tudi če bi toženka odločala po skrajšanem postopku, torej na podlagi dokazil, ki jih je predložil sam tožnik, bi toženka morala ob ugotovitvi, da se vloga ne ujema s predloženimi dokazili, iz dokazil pa izhaja, da je tožnik predlagal eno odgovorno osebo in dva delavca, tožnika pozvati, da odpravi pomanjkljivost vloge, ker se ne ujema z v vlogi navedenimi in tudi dejansko predloženimi dokazili. Po presoji sodišče je na podlagi navedenega razvidno, da gre za napako v vlogi, ki je več kot očitna, zato bi toženka morala tožnika pozvati na odpravo pomanjkljivosti. Ker tega toženka ni storila, je storila bistveno kršitev pravil postopka. Razlogi toženke v odgovoru na tožbo, da je tožnik 10. 4. 2017 podal novo vlogo, ki se bo presojala po novem ZPotk-2, pa na drugačno odločitev v konkretnem primeru, kjer se presoja zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

7. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovljen postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi: 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; 2. če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; 3. če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazana ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; 4. če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.