Jedro

Ko gre za neizpolnitev dela pogodbene obveznosti, lahko pogodbi zvesta stranka izbira, in sicer lahko zahteva izpolnitev v skladu s pogodbenimi določbami (po prvem odstavku 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi), ali pa neizpolnitev uveljavlja kot stvarno napako.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (in sklepom - sklep ni predmet pritožbenega postopka) je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da plača tožnici 290,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2007 do plačila (točka VI izreka), višji tožničin zahtevek pa zavrnilo (točka VII izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek toženca po nasprotni tožbi (za plačilo 11.727,63 EUR s pripadki - točka VIII/2 izreka) ter odločilo (točka IX izreka), da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. (1)

2. Zoper stroškovno odločitev se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep o odmeri stroškov (pravilno stroškovno odločitev v sodbi) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da uspeh tožnice in toženca po tožbi in nasprotni tožbi nista v večjem nesorazmerju ter je tako prišlo do pobotanja stroškovnih zahtevkov. Tožnica nikoli ni prerekala svoje obveznosti plačila zadržanega dela kupnine, vendar je ves čas zatrjevala in v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev zoper toženca. Bistvene sestavine nasprotne terjatve so bile (1) premajhna kvadratura, (2) nepravilna senčila in (3) povrnitev stroškov za odpravo očitnih napak. Glede vseh treh navedenih pobotnih ugovorov je tožnica v celoti uspela; njena nasprotna terjatev je bila celo višja. Vloženi sta bili tožba in nasprotna tožba in sodišče prve stopnje je nasprotni tožbeni zahtevek toženca v celoti zavrnilo ter pravilno ugotovilo pobot nasprotnih terjatev po tožbenem zahtevku tožnice. Glede na povedano se izkaže, da je tožnica v celoti uspela s svojim zahtevkom, pri čemer nasprotni zahtevek toženca nikoli ni bil sporen, v zvezi z njim nikoli niso nastali nobeni stroški in se v zvezi z njim niso izvajali nobeni dokazi. Celotna pravda je nastala izključno zato, ker je toženec neutemeljeno prerekal pobotni ugovor (tožbeni zahtevek) tožnice. Zato je stroškovna odločitev napačna.

3. Zoper sodbo se pritožujeta tudi toženec in stranski intervenient zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarjata, da je toženec podal zahtevo po postavitvi novega izvedenca zaradi pomanjkljivosti in nasprotij v pridobljenem izvedenskem mnenju, tak predlog pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo oziroma se do njega sploh ni opredelilo. Obširno obrazlaga, da je bila s takim stališčem sodišča prve stopnje kršena pravica toženca do izjave v postopku iz 22. člena Ustave. Glede obveznosti toženca za povrnitev stroškov za odpravo stvarnih napak graja ugotovitev sodišča prve stopnje o neodpravljenosti nekaterih od grajanih napak, kar naj bi potrjeval tudi dopis stranskega intervenienta z dne 14. 5. 2007. Iz navedenega dopisa pa nikakor ni mogoče zaključiti, da napake, opredeljene v primopredajnem zapisniku, niso bile odpravljene v zakonskem roku enega meseca, kar predstavlja kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče bi odpravo napak v februarju oziroma marcu 2007 lahko ugotovilo le z izvedencem ustrezne stroke (če bi bil podan ustrezen dokazni predlog). Sodišče pa takega dokaza ni izvedlo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno. Zato je tudi neutemeljeno sodišče tožnici priznalo zahtevek do višine 1.737,80 EUR. Dikcija 20. člena ZVKSES je namreč jasna in govori o dokončno ugotovljeni višini stroškov za odpravo napak, višina stroškov pa je lahko dokončno urejena le v primeru, da so bile napake dejansko odpravljene. Navaja, katere napake je tožnica grajala v primopredajnem zapisniku, ponudba v višini 1.605,80 EUR pa je bila podana za izdelavo in montažo okenskih elementov ter ni v zvezi z zatrjevanimi napakami in ne more predstavljati stroškov njihove odprave. Glede obveznosti toženca za povrnitev stroškov za namestitev zunanjih senčil sodišče ugotavlja, da gre za zatrjevano stvarno napako (zunanja senčila naj bi bila sestavni del projektne dokumentacije in uporabnega dovoljenja). Za napake gradbe se skladno z določilom 660. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporabljajo ustrezne določbe iz poglavja o podjemni pogodbi. Neizpolnitev pogodbeno prevzetih obveznosti ni mogoče enačiti s stvarnimi napakami opravljenih del. Gre za delno neizpolnitev, in ne za stvarne napake. Jamčevalne zahtevke je torej mogoče uporabiti le v zvezi z opravljenimi deli, vprašanje dokončanja del pa je predmet morebitne tožbe na izpolnitev pogodbenih obveznosti (tako odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2589/2009 z dne 11. 11. 2009 in I Cp 3642/2010). Odsotnost zunanjih senčil torej ne predstavlja stvarne napake, temveč gre kvečjemu za neizpolnitev. Glede zahtevka za povračilo preveč plačane kupnine zaradi manjše neto površine stanovanja pa pritožnika menita, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je kupec v primeru pogodbeno določenega upoštevnega odstopanja v površini upravičen do povrnitve sorazmernega dela kupnine v celotnem znesku, ne le v delu, ki presega 2 %. Toženec meni, daje tudi v tem primeru potrebno upoštevati pogodbeno določeno upoštevno odstopanje, v zvezi s čimer bi bil kupec (tožnica) eventualno lahko upravičen le do povrnitve sorazmernega dela kupnine v delu, ki presega 2 %.

4. Na pritožbo tožnice sta odgovorila toženec in stranski intervenient. Menita, da je tožničina pritožba neutemeljena, da je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlagata zavrnitev tožničine pritožbe kot neutemeljene.

5. Na pritožbo toženca in stranskega intervenienta pa je odgovorila tožnica in meni, da je pritožba neutemeljena, nelogična, primerjana s povsem neprimerljivimi pravdami in celo kontradiktorna z že izvršenimi dejanji toženca. Zato predlaga zavrnitev pritožbe toženca in stranskega intervenienta kot neutemeljene ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane in niti kakšne uradoma upoštevne (naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP) bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. Ker se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe tako glede odločitve o glavni stvari, kot tudi glede odločitve o stroških postopka strinja, se v izogib ponavljanju na jasne, prepričljive in obsežne razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje.

K pritožbi toženca in stranskega intervenienta

8. Pritožbene trditve glede izvedbe dokaza z drugim izvedencem so nerazumljive, kajti izvedenec je bil v obravnavani zadevi postavljen zaradi ugotovitve površine stanovanja pri odločanju o zahtevku za vračilo preveč plačane kupnine zaradi manjše neto površine stanovanja, kar v pritožbenem postopku sploh ni več sporno. Zato so zatrjevane procesne kršitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo z nepostavitvijo novega izvedenca, povsem nerazumljive, sploh upoštevajoč da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP podana le, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP, ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožnika pa sodbe glede ugotovitve neto površine stanovanja sploh ne izpodbijata (razen v delu glede (ne)upoštevanja 2 % - pri tem je sporna le razlaga med pravdnima strankama sklenjene pogodbe).

9. Glede obveznosti toženca na povrnitev stroškov za odpravo stvarnih napak so povsem protispisne pritožbene trditve, da iz dopisa stranskega intervenienta z dne 14. 5. 2007 (ki se nahaja v mapi, zavihku C, priloge A 54 spisa) na noben način ni mogoče zaključiti, da napake opredeljene v primopredajnem zapisniku niso bile odpravljene v zakonskem roku enega meseca ter da so bile napake odpravljene že v mesecu februarju oziroma marcu 2007. Iz navedenega dopisa je povsem in več kot jasno namreč, da napake, ugotovljene s primopredajnim zapisnikom z dne 14. 2. 2007, dne 14. 5. 2007 (datum dopisa) še niso bile odpravljene, saj je stranski intervenient šele takrat dal na razpolago povečane izvajalske ekipe za odpravo napak v stanovanjih, med drugim tudi tožnice, na katero je dopis naslovljen. Ob takem dejanskem stanju je povsem neutemeljena pritožbena trditev, da so bile napake odpravljene že februarja oziroma marca 2007, kot v pritožbi navajata pritožnika. Povsem nesmiselna je tudi pritožbena trditev, da se dokončno ugotovljena višina stroškov za odpravo napak (dikcija 20. člena ZVKSES) lahko dokončno uredi le v primeru, da so bile napake dejansko odpravljene, kajti za dokončno ugotovitev višine stroškov za odpravo napak ni potrebno, da bi bile napake odpravljene, temveč je pomembna zgolj višina stroškov za odpravo napak. Neutemeljena in protispisna je tudi pritožbena trditev, da ponudba v višini 1.605,80 EUR za izdelavo in montažo okenskih elementov ni v zvezi z zatrjevanimi napakami in ne more predstavljati stroškov njihove odprave. Glede predračuna za izdelavo in montažo okenskih elementov in vrat v višini 1.605,80 EUR z dne 29. 3. 2007 (priloga A48 spisa) je jasno, da je tožnica ta predračun pridobila od podjetja A. d.o.o., katerega priporoča sam investitor v svoji garancijski hišici in se jasno nanaša na tiste napake, ki jih je tožnica grajala v primopredajnem zapisniku ter uveljavljala v tožbi in kasneje na glavni obravnavi, kot to pravilno in dokazno podprto ugotavlja že sodišče prve stopnje in česar pritožbene trditve ne morejo v ničemer omajati.

10. Glede obveznosti toženke za povrnitev stroškov za namestitev zunanjih senčil pritožnika menita, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker da je jamčevalne zahtevke mogoče uporabiti le v zvezi z opravljenimi deli ter da zatrjevana odsotnost zunanjih senčil ne predstavlja stvarne napake, temveč gre kvečjemu za neizpolnitev. Ko gre za neizpolnitev dela pogodbene obveznosti, lahko pogodbi zvesta stranka izbira, in sicer lahko zahteva izpolnitev v skladu s pogodbenimi določbami (po prvem odstavku 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi),(2) ali pa neizpolnitev uveljavlja kot stvarno napako (3) (napaka je po 459. členu OZ stvarna, če (1) stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet, če (2) stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana, če (3) stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane in če (4) je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila) in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Ko pogodba ni izpolnjena tako, kot bi morala biti, ima pogodbi zvesta stranka izbiro - lahko zahteva ali izpolnitev ali uveljavlja stvarne napake (v obravnavanem primeru stvar nima dogovorjene lastnosti - nameščenih zunanjih senčil). Zatrjevana odsotnost zunanjih senčil torej predstavlja stvarno napako in je tudi v tem delu izpodbijana odločitev povsem pravilna, pritožba pa neutemeljena.

11. Glede zahtevka za vračilo preveč plačane kupnine zaradi manjše neto površine stanovanja pa so pogodbene določbe (več kot) jasne, pritožbene trditve pa povsem napačne in v nasprotju s pogodbeno določbo glede tega. V primeru odstopanja v površini odstopanje ni upoštevno, kolikor ne presega 2 %. V kolikor pa ga presega, je potrebno plačati dejansko površino, (4) in ne le tisto, ki presega 2 %.

K pritožbi tožnice

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnice, da je v celoti uspela z zahtevkom. Uveljavljala je plačilo 24.828,67 EUR, uspela pa le z zneskom 190,48 EUR, v presežku pa je bil njen zahtevek zavrnjen. Zato je izpodbijana odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške povsem pravilna in utemeljena (upoštevajoč vse okoliščine primera – drugi odstavek 154. člena ZPP), pritožba tožnice pa neutemeljena.

13. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev, da pravdni stranki in intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Pravdni stranki in intervenient s pritožbama namreč niso uspeli, pritožbeni odgovori pa niso bili potrebni, saj niso doprinesli k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) Ugotovitve sodišča prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, (1) da je obstajala terjatev tožnice proti tožencu v znesku 12.018,11 EUR - točka II izreka - in ne več - točka III izreka, (2) da je obstajala terjatev toženca do tožnice v znesku 11.727,63 EUR - točka IV izreka in (3) da sta terjatvi pobotani do višine 11.727,63 EUR - točka V izreka, spadajo v razloge sodbe (in ne v izrek). Ne gre namreč za ugotavljanje (ne)obstoja obstoječih pravnih razmerij med pravdnima strankama, temveč tistih, ki so obstajala nekoč (pred vložitvijo tožb), kar ni dopustno – prim. prvi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri zavrnitvi zahtevkov po nasprotni tožbi v točkah VIII/1 in VIII/3 izreka pa (ne glede na oblikovane zahtevke iz nasprotne tožbe) ne gre za zahtevke iz nasprotne tožbe, pač pa zahtevke iz odgovora na tožbo (naj sodišče zahtevek tožnice /stroškovno/ zavrne) oziroma stroškovno odločitev, o kateri je odločeno v tč. IX izreka.

(2) Po načelu „pacta sunt servanda“.

(3) Stvari (predmet pogodbe je stanovanje, in ne gradnja – podjem – kot zmotno meni pritožba).

(4) Podčrtalo pritožbeno sodišče.