Jedro

Ker je toženec vedel, da zemljišče ni njegovo, tudi z gradnjo na tujem svetu lastninske pravice ni mogel pridobiti. Po ustaljeni sodni praksi je to izključeno zaradi pravnega pravila iz paragrafa 418 ODZ.

Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 20. člen ZodvT, po kateri se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Sodišče bi moralo stroške odmeriti do združitve tožbe in nasprotne tožbe ločeno po vrednosti spornega predmeta za tožbo in vrednosti spornega predmeta za nasprotno tožbo, po združitvi pa od seštevka vrednosti obeh.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se stroški znižajo za 571,80 EUR (na 3.437,34 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče odločilo, da mora toženec v 15 dneh izprazniti stanovanje v pritličju stanovanjske hiše na naslovu … parc. št. *296/0 k. o. X (ID ...), ki obsega klet, hodnik, kuhinjo, spalno sobo, dnevno sobo, otroško sobo, garažo, kopalnico z WC-jem ter tožniku navedene prostore izročiti proste vseh oseb in stvari (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da je tožnik po nasprotni tožbi lastnik nepremičnine do ½ in da je toženec po nasprotni tožbi dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (II. točka izreka); zavrglo nasprotno tožbo, ki se nanaša na prvi odstavek podrednega zahtevka in se glasi: „Ugotovi se, da je tožnik po nasprotni tožbi lastnik nepremičnine parc. št. *296/0 k. o. X, ID ... do deleža 1/2“ (III. točka izreka) in tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožniku povrniti pravdne stroške v višini 4.009,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo (sklep ni izpodbijan) se je pravočasno pritožil toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primarno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in drugega odstavka 339. člena ZPP (14. in 15. točka). Sodišče je zaslišalo tudi več prič, do njihovih izpovedb pa se v sodbi ni opredelilo oziroma jih ni presojalo. S tem je kršilo določbo 8. člena ZPP, dokazna ocena je očitno pomanjkljiva, v tem delu nezadostna in ima zato sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Poleg tega je sodišče povsem subjektivno in enostransko ocenilo izvedene dokaze. Sodišče je neutemeljeno in le s pavšalnimi navedbami, da je dejansko stanje že dovolj jasno, zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., sestre obeh pravdnih strank, ki je bila v stalnem stiku s starši pravdnih strank in je poznala vse bistvene okoliščine razmerja med strankama. Čeprav je živela v K., je redno prihajala na počitnice v Slovenijo in je dejansko stanje gradnje videla tudi na lastne oči. Nadaljnja kršitev pravdnega postopka je v tem, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in razlogi sodbe so med seboj v nasprotju. Sodišče enkrat obširno razlaga, da od leta 1974 toženec ni bil več dobroveren, v nadaljevanju pa izrecno navede, da je bil toženec v letu 1975 še v dobri veri. Podano je tudi nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med samimi temi listinami. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so stopnice in del napušča stanovanjske hiše na in nad parcelo št. 647/2 k. o. X, sodišče pa je v sodbi v 22. točki v nasprotju s tem navedlo, da so stopnice in del napušča nad parcelo in se je ne držijo. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je ves čas postopka izpostavljal, da tožnik ni izključni lastnik stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ..., ampak da ima lastninsko pravico na njem tudi toženec. Poleg tega tožnik v svoji vlogi z dne 25. 4. 2014 navaja, da prej navedeno stanovanje ni v posesti toženca, kar pomeni, da pogoji vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ niso podani. Sodišče ne upošteva, da je toženec upravičeno pričakoval, da bo postal lastnik nepremičnine, na kateri se je gradila hiša. Če ne bi bilo tako, se gradnje sploh ne bi lotil, zato ni nepošteni posestnik. Ni jasno, zakaj je sodišče ugotovilo, da najkasneje od seznanitve s sklepom o dedovanju Občinskega sodišča v Kočevju z dne 10. 12. 1973 ni bil več dobroveren, saj je v njem njegova teta B. B. dobila lastninsko pravico na nepremičnini vložna št. 379 k. o. Y in ne na nepremičnini, na kateri je toženec gradil hišo. Dobra vera toženca ni prenehala v letu 1974, ampak šele leta 2010, ko je tožnik od toženca prvič zahteval izročitev, do takrat pa je nedvomno že minila potrebna priposestvovalna doba. Poleg tega so bili dediči po pokojni stari mami C. C., ki naj bi bila prvotno lastnica nepremičnine, na kateri je toženec gradil hišo, v skupnosti do pravnomočnosti sklepa o dedovanju in so tudi nepremičnino, na kateri je toženec gradil hišo, upravljali skupno in bi katerikoli izmed njih moral, če se z gradnjo ni strinjal, le-to prepovedati. ODZ v paragrafu 418 določa, da če je lastnik nepremičnine vedel, da se na njej gradi in tega poštenemu graditelju ni nemudoma prepovedal, lahko od njega zahteva le povračilo običajne vrednosti za zemljišče. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove neresnične navedbe, da je B. B. že leta 1970 dovolila, da na parceli gradi. Takrat B. B. sploh še ni bila edina lastnica zemljišča, zaradi česar je tudi njeno dovoljenje povsem neupoštevno. Toženec je med postopkom zatrjeval vedno iste okoliščine, tožnik pa je svoje navedbe spreminjal in se sodišče tudi do tega ni opredelilo. Podredno toženec še trdi, da je bil vsaj do 13. 4. 2010 dobroveren vsaj glede svoje nepremičnine parc. št. 647/2 k. o. X, na delu katere je bila hiša zgrajena. Prenehanje dobrovernosti sodišče utemeljuje s tem, da je bil del njegove parcele št. 647/2 s sklepom Občinskega sodišča v Kočevju z dne 15. 12. 1975 pripojen k parceli št. *296 k. o. X in da ta zemljiškoknjižni sklep nikoli ni bil izpodbit. Toženec je navajal, da podpis na izjavi pred Občinskim sodiščem v Kočevju ni njegov, sodišče pa je v zvezi s tem navedlo le, da ta navedba ni pravno relevantna, ni pa obrazložilo zakaj, sklepa pa niti ni imel možnosti izpodbiti. Toženec nasprotuje še obrazložitvi sodišča prve stopnje kjer je ugotovljeno, da tudi če bi v celoti izvajal gradnjo, bi bil lastnik le na 2,66 % zemljišča, na katerem stoji stavba. To razmerje sploh ni relevantno, relevantno bi bilo kvečjemu razmerje med delom zemljišča toženca št. 647/2 k. o. X pod stavbo in med delom zemljišča št. *296 k. o. X pod stavbo. Na ta način bi bilo namreč ugotovljeno, da zemljišče tožene stranke predstavlja zajeten del fundusa. Navedba sodišča, da zgolj zanemarljiv del zemljišča ne more pripeljati do lastninskih posledic ni utemeljena z nobeno pravno podlago, take določbe ODZ sploh nima, poleg tega pa ni relevantna. Nadalje toženec ne razume, na kakšni podlagi sodišče verjame tožniku, da mu toženec ni v celoti odplačal tovornega vozila. Na listini „pota za tujino za S.“ je tožnik sam izrecno navedel, da mu je toženec že vrnil 15.000,00 DEM in mu ostaja dolžen le še 900,00 DEM. Sodišče je dolg toženca nerazumljivo in samostojno povečalo na 15.000,00 DEM in štelo, da je material, ki ga je toženec kupoval za gradnjo lastne hiše očitno kupil tožniku za gradnjo njegove hiše, namesto odplačila dolga v denarju. Sodišče očitno tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil toženec pri 24 letih že skoraj deset let zaposlen, imel minimalne stroške in veliko zaslužil kot avtoprevoznik. Ni logično, da je z računi za gradbeni material, ki naj bi dokazovali vračilo denarja, obdržal toženec. V izpodbijani sodbi tudi ni v zadostni meri upoštevano, da je izvedenec D. D. v svojem mnenju ugotovil, da je toženec imel očitno dovolj privarčevanih denarnih sredstev za izgradnjo hiše in da je delež materiala za gradnjo bistveno večji od deleža vloženega dela. Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka. Sodišče je tožniku med drugim priznalo 578,50 EUR po tar. št. 3100 za nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje po tožbi in enak znesek po nasprotni tožbi. Odvetniku se prizna enotna nagrada v primeru, da se tožba in nasprotna tožba obravnavata v istem postopku, pri čemer se upošteva 20. člen Zakona o odvetniški tarifi, ki določa, da se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Nagrada bi tako lahko znašala največ 890,50 EUR ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 46.000,00 EUR. Enako pa velja tudi za pavšalni znesek po tar. št. 6002, ki je v plačilo naložen dvakrat. 3. V odgovoru na pritožbo je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) argumentirano nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik kot lastnik nepremičnine parc. št. *296/0 k. o. X zahteva od toženca izpraznitev stanovanja v pritličju hiše. Trdi, da toženec nepremičnino zaseda brez pravnega naslova, toženec pa temu nasprotuje s trditvami, da je solastnik nepremičnine na podlagi priposestvovanja oziroma gradnje na tujem svetu s soglasjem in nastankom nove stvari(1). V postopku je bilo tudi sporno, kdo je financiral gradnjo. Tožnik je trdil, da je gradil izključno s svojimi sredstvi, če pa kdaj material kupil toženec, je s tem le vračal svoj dolg. Toženec je trdil nasprotno.

6. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je skrbno in prepričljivo utemeljilo. Razlogi sodbe so jasni in si ne nasprotujejo. Tudi zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in izrekom pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neutemeljen.

7. Sporna hiša se je po tožnikovih trditvah gradila od leta 1966 do 1975, potrditvah toženca pa od 1971 do 1974, zato je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz relevantnih pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Tako za priposestvovanje lastninske pravice kot za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem je nujni pogoj obstoj dobrovernosti(2).

8. Za priposestvovanje se je zahtevala pravična, poštena (dobroverna) in pristna posest (paragraf 1460 ODZ), ki je morala trajati ves po zakonu določeni čas. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec že od vsega začetka vedel, da ni lastnik zemljišča, na katerem se je gradila sporna hiša temelji (tudi) na toženčevih navedbah, da je začel graditi na parceli *296/0, ker naj bi mu mati zatrdila, da bo ta nepremičnina po zaključku dedovanja po njeni materi postala njena last. Do tega ni prišlo(3), podedovala jo je materina sestra (teta pravdnih strank) B. B. in jo leta 1975 podarila tožniku. Zapuščinski postopek je bil končan leta 1974 in najmanj od takrat toženec nima nobenega „upravičenega pričakovanja“, da bo postal lastnik nepremičnine. Ker je vedel, da zemljišče ni njegovo, tudi z gradnjo na tujem svetu lastninske pravice ni mogel pridobiti. Po ustaljeni sodni praksi(4) je namreč to izključeno zaradi pravnega pravila iz paragrafa 418 ODZ.

9. Pritožba ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec že od samega začetka(5) gradnje vedel, da ni lastnik zemljišča(6), zato ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je njegova dobra vera prenehala šele leta 2010, ko je tožnik od njega prvič zahteval izpraznitev in izročitev nepremičnine. Iz istega razloga so nepomembne vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na razloge sodišča prve stopnje glede sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Kočevju iz leta 1973. 10. Ne drži niti pritožbena trditev, da je bil toženec do 13. 4. 2010 dobroveren vsaj glede (dela) svoje nepremičnine parc. št. 647/2 k. o. X. Iz sklepa Občinskega sodišča v Kočevju Dn. št. 1286/75 z dne 15. 12. 1975 (priloga B7) res izhaja, da je nova stavbna parcela št. 296 (stavbišče s hišo v izmeri 189m² in dvorišče v izmeri 450m²) nastala z opustitvijo parcel 609/1 in 610/1(7) in dela parc. št. 647/2, ki je sicer v lasti toženca, vendar je toženec dne 12. 12. 1975 z izjavo pred Občinskim sodišče v Kočevju (priloga A26) dovolil spremembo meje med njegovo parcelo 647/2 in parcelo št. 296 ter brezplačno odstopil(8) 17m² svoje parcele. Toženec je sicer trdil, da podpis na izjavi z dne 12. 12. 1975 ni njegov(9), vendar je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da zemljiškoknjižni sklep, ki je sledil izjavi, ni bil izpodbit. Po povedanem je bil toženec lahko v dobri veri, da gradi (delno) na svojem (na 17m² parc. št. 647/2) najkasneje v letu 1975, ne pa tudi v letu 2010. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču prve stopnje, da na delu parcele, ki jo je brezplačno odstopil, toženec ne more uveljavljati pravic na podlagi gradnje, morebitnega dogovora, da na račun odstopa dela parcele postane solastnik, pa ni zatrjeval. 11. Neutemeljena je tudi pritožbena teza, da bi sodišče, če bi pravilno ugotavljalo razmerje med delom zemljišča toženca 647/2 pod stavbo in med delom zemljišča *296, ugotovilo da zemljišče toženca predstavlja „zajeten del fundusa“. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, da se zemljišče pod stavbo nahaja le na parc. št. *296 in da meja med parcelama teče po fasadi stanovanjske hiše, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da brezplačno odstopljenih 17m² predstavlja le 2,66% parcele *296/0 v izmeri 639 m², zato toženec ne more imeti stvarnopravnih upravičenj.

12. Glede na povedano se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati s sicer spornim vprašanjem, kdo je sodeloval pri gradnji oziroma jo financiral (24.-26. točka obrazložitve), zato tudi ne morejo biti utemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi zaslišanih prič in da ni zaslišalo sestre pravdnih strank, ki naj bi poznala vse bistvene okoliščine glede gradnje.

13. Pritožba pa utemeljeno opozarja na določbo 20. člen Zakona o odvetniški tarifi po kateri se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Sodišče bi moralo stroške odmeriti do združitve tožbe in nasprotne tožbe ločeno po vrednosti spornega predmeta za tožbo (23.000,00 EUR) in vrednosti spornega predmeta po za nasprotno tožbo (23.000,00 EUR), po združitvi pa od seštevka vrednosti obeh (46.000,00 EUR). V konkretnem primeru je bila tožba vložena 14. 6. 2010, toženec je vložil nasprotno tožbo skupaj s pripravljalno vlogo dne 7. 10. 2011, zadevi pa sta bili združeni s sklepom z dne 22. 12. 2010. Tožnik je torej upravičen do nagrade za postopek po tožbi v višini 545,00 EUR in v enakem znesku za postopek po nasprotni tožbi(10), do nagrade za narok(11) po združitvi zadev 765,00 EUR, do (enega) pavšalnega zneska po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 104,10 EUR za stroške fotokopij (tar. št. 6000), kar skupaj z 22% DDV znaša 2.414,50 EUR. Tožnik je upravičen še do povrnitve stroška sodne takse v znesku 702,00 EUR in 2,60 EUR stroškov za fotokopije iz spisa ter 318,24 EUR stroškov izvedenca. Skupen znesek stroškov, ki jih mora toženec v skladu s 154. členom ZPP povrniti tožniku, znaša torej 3.437,34 EUR.

14. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek prisojenih pravdnih stroškov znižalo. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker je toženec uspel s pritožbo le glede odločitve o stranski terjatvi, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP), tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bil potreben za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako je navedel v IV. točki nasprotne tožbe.

Op. št. (2): II Ips 205/2013 z dne 14. 1. 2016. Op. št. (3): Mati pravdnih strank se je dedovanju odpovedala.

Op. št. (4): II Ips 237/2000 z dne 13. 12. 2000, II Ips 348/2007 z dne 11. 3. 2010, II Ips 617/2009 z dne 10. 1. 2013, II Ips 272/2012 z dne 16. 7. 2015. Op. št. (5): Upoštevajoč njegove trditve vsaj od leta 1971. Op. št. (6): Še v pritožbi trdi, da je pričakoval, da bo postal lastnik nepremičnine, na kateri se je gradila hiša. Op. št. (7): Ki sta bili v lasti tožnika na podlagi darilne pogodbe z dne 2. 9. 1975. Op. št. (8): Besedilo se glasi: „Podpisani E. E. dovoljujem spremembo meje parc. št. 647/2 njiva v izmeri 5 a 29 m², sedaj v izmeri 5 a 12 m², zmanjšane za 17 m². Za zmanjšano površino ne zahtevam odškodnine, ker stoji stavba to je parc. št. 296 stavbišče, ki je last F. F. tako kot je predvideno v lokacijskem in gradbenem dovoljenju.“ Op. št. (9): Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da je sodišče pred podpisom izjave ugotovilo njegovo istovetnost na podlagi osebne izkaznice reg. št. ...

Op. št. (10): Tožnik je že pred združitvijo zadev odgovoril na nasprotno tožbo.

Op. št. (11): Stranka ima ne glede na število opravljenih narokov pravico le do nagrade za en narok (II Ips 56/2011). Že pred združitvijo zadev je bil sicer razpisan pripravljalni narok in 1. narok za glavno obravnavo, vendar nista bila opravljena ker je bil sprejet le sklep o združitvi zadev.