Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je toženec bival na spornem naslovu, ko so mu bile vročene sodne pošiljke, namesto da bi ugotavljalo, ali je toženec s stopnjo verjetnosti izkazal, da tam ni bival. Zamudna sodba ni dopustna, če toženi stranki tožba ni (bila) pravilno vročena.

Toženec je v laični pritožbi zatrjeval, da tožbe ni prejel, ker je v času vročitve "imel prepoved približevanja objektu na 150 m." Ni odločilno, da toženec pritožbi ni predložil odločb, ki bi potrjevale te toženčeve trditve, še posebej, ker gre za zlahka preverljivo dejstvo, s tem, da tožnica tega dejstva tudi ni prerekala v pritožbenem postopku. V pritožbenih postopkih ni materialnoprocesnega vodstva, pa vendar je v takih primerih izjemoma dopustno, da sodišče prve stopnje pridobi dodatne informacije glede trditev, kot jih je zatrjeval toženec v laični pritožbi glede razlogov, zaradi katerih mu tožba ni bila (pravilno) vročena.

Izrek

I. Pritožbama zoper zamudno sodbo in zoper sklep z dne 29. 8. 2018 se ugodi, zamudna sodba in sklep se razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper sklep 6. 3. 2020 se ugodi in se sklep v I. tč. izreka razveljavi, razveljavita se tudi II. in III. tč. izreka sklepa, s tem, da se v tem delu (v II. in III. tč izreka sklepa) zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina ID znak 0000,1 ki v naravi predstavlja kmetijsko parcelo v izmeri 8.155 m2 in sicer 4.681 m2 kmetijskega zemljišča, 1.297 m2 gozdnega zemljišča in 2.177 m2 pozidanega zemljišča in je na njej zgrajena stavba 429, ki v naravi predstavlja stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem na naslovu Ulica in samostoječa nestanovanjska stavba v izmeri 10 m2, ki predstavlja drug kmetijski del stavbe št. stavbe 0000-430, ter vse pritekline navedene stavbe in pohištvo, ki se nahaja v tej stavbi (I) in da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju 1/2 in za toženo stranko 1/2 od celote ter se pri nepremičnini ugotovi solastninska pravica tožeče stranke do 1/2 od celote (II). Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino za vpis njenega solastninskega deleža na nepremičnini, v nasprotnem primeru bo takšno listino nadomestila ta sodba (III).

2. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da je toženec podpisal vročilnico o prejemu tožbe dne 25. 5. 2018 na naslovu Ulica,2 na tožbo pa ni odgovoril, izkazane pa so bile tudi druge predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. S sklepom z dne 29. 8. 20183 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati pravdne stroške tožnice v višini 342,15 EUR v korist proračuna Republike Slovenije. Zoper ta sklep je toženec vložil laično pritožbo.

4. Zoper zamudno sodbo se je pravočasno pritožil toženec,4 ki v laični pritožbi pojasnjuje razloge, zaradi katerih tožnica „ne more imeti eno polovičnega deleža na nepremičnini“, v pritožbi pa tudi navaja: „Tožba naj bi mi bila vročena 25. 5. 2018, takrat sem imel prepoved približevanja objektu na 150 metrov (29. 12. 2017 - 29. 6. 2018). “

5. Tožnik je po pooblaščencu 4. 10. 2018 vložil še dopolnitev pritožbe. V dopolnitvi pritožbe je priložil sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, iz katerih izhaja, da je tožencu izrečen ukrep prepoved približevanja hiši, ki je na spornem naslovu, in sicer v obdobju, ko je sodišče prve stopnje na isti naslov vročalo tožencu tožbo in zamudno sodbo. V pritožbi je še navajal, da je vročilnico o prejemu tožbe podpisala druga oseba in ne toženec. Takrat je na spornem naslovu bivala tožnica, v korist katere je bil izdan sklep o prepovedi približevanja in sinova pravdnih strank. Tožnik je še navajal, da je pošto prevzel eden od njih, vsekakor pa ne toženec. Predlagal je, da se postavi izvedenec grafološke stroke. Smiselno enako je tudi zatrjeval glede vročitve zamudne sodbe. Obvestila, ki je bilo puščeno v nabiralniku, ni prejel. Z zamudno sodbo se je seznanil šele po 15. 9. 2018. 6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 12. 2018 dopolnitev pritožbe zavrglo. V sklepu je pojasnilo, da se je rok za pritožbo zoper zamudno sodbo iztekel 1. 10. 2018, ker je toženec s fikcijo vročitve zamudno sodbo prejel 1. 9. 2018. Toženec je 20. 9. 2018 pravočasno vložil pritožbo, dopolnitev pritožbe, ki je bila vložena 3. 10. 2018, pa je bila vložena prepozno. Zoper ta sklep je toženec vložil pritožbo, v katerem je smiselno navajal enake razloge kot v dopolnitvi pritožbe.

7. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 1015/2019 z dne 29. 8. 2019 pritožbi ugodilo, sklep z dne 5. 12. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da so odločilne toženčeve trditve, ali je toženec dejansko bival na naslovu, kjer mu je bila sodna pošiljka vročena, če pa mu zamudna sodba ni bila pravilno vročena, ker na naslovu vročitve ni bival, je treba tudi ugotoviti, kdaj se je toženec seznanil z zamudno sodbo, ker je od tega odvisna presoja, ali je bila dopolnitev pritožbe pravočasno vložena. Pritožbeno sodišče je še pojasnilo, da mora sodišče prve stopnje izvesti dokaze, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, ali so toženčeve trditve izkazane s stopnjo verjetnosti.

8. Sodišče je izvedlo dokazni postopek v zvezi z vročitvijo zamudne sodbe tožencu. Zaslišalo je pravdni stranki in priče ter vpogledalo v listine. S sklepom z dne 6. 3. 2020 je znova zavrglo dopolnitev pritožbe zoper zamudno sodbo (I), tožencu je še naložilo, da povrne tožnici nastale stroške v višini 839,25 EUR (II), ki jih je dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (III). Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sklepa zapisalo: „Glede na dejstvo, da je toženec 19. 9. 2018 na spornem naslovu podpisal vročilnico o prejemu sklepa z dne 29. 8. 2018, da je bilo v spornem obdobju poskrbljeno za domače živali, da je toženec prepoved približevanja neprestano kršil in se celo pred potekom časa prepovedi po sklepu z dne 29. 12. 2017, 30. 6. 2018 vselil nazaj v hišo, je po oceni sodišča zelo verjetno, da je potem, ko je bila hiša prazna, to je tudi v času sporne odločitve, živel v njej na spornem naslovu. Pri tem sodišče pripominja, da je bilo obvestilo tožencu o prispeli sodni pošiljki, ki je vsebovala zamudno sodbo z dne 13. 7. 2018, puščeno v hišnem predalčniku na spornem naslovu 17. 8. 2018, ko je toženec bival na tem naslovu, saj je bila izvršba opravljena 24. 8. 20185 in je bil torej obveščen o pošiljki, a je ni dvignil.“

9. Toženec v pritožbi zoper sklep z dne 6. 3. 2020 navaja, da je pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 1015/2019 pojasnilo, da zadostuje, če toženec s stopnjo verjetnosti izkaže, da vročanje zamudne sodbe ni bilo pravilno in kdaj se je dejansko seznanil z zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje pa v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča to dokazno breme obrne tako, da s stopnjo verjetnosti ugotavlja, da je toženec dejansko bival na spornem naslovu. Ob takem zmotnem izhodišču, sodišče ni ustrezno dokazno ocenilo relevantnega dejanskega stanja. Sodišče je ugotavljanje odločilnih dejstev usmerilo v izkazovanje verjetnosti, da je toženec bival na spornem naslovu, ni pa ustrezno dokazno ocenilo dejstev, ki potrjujejo verjetnost, da toženec tam ni bival. Sodišče tožencu tudi ni zastavilo vprašanja na zaslišanju glede domnevnih kršitev prepovedi približevanja. Iz listin, ki jih je predložil toženec, je sodišče črpalo datume domnevnih kršitev brez opredelitve, za kakšno kršitev naj bi v posameznem primeru šlo, s tem, da pravdni stranki nista dali trditev glede teh dejstev.

10. Pritožbe so utemeljene.

11. Toženec v pritožbi zoper sklep z dne 6. 3. 2020 utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotavljalo, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je toženec bival na spornem naslovu, ko so mu bile vročene sodne pošiljke, namesto da bi ugotavljalo, ali je toženec s stopnjo verjetnosti izkazal, da tam ni bival. Že iz tega razloga je bilo treba navedeni sklep razveljaviti.

12. Pritožbeno sodišče je razveljavilo I. tč. tega sklepa in v tem delu zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tako je ravnalo iz razloga, ker je ugotovilo, da že iz navedb toženca iz laične pritožbe izhaja, da toženec izpodbija zamudno sodbo tudi iz razloga, ker mu tožba ni bila pravilno vročena, ker je imel prepoved približevanja naslovu, kjer se je opravila zatrjevana vročitev tožbe. Toženec laični pritožbi ni predložil sodne odločbe, ki bi to dejstvo potrdila, kar je storil šele, ko je po pooblaščencu vložil dopolnitev pritožbe.

13. Ta procesna opustitev v primeru laične tožene stranke ne more biti odločilna in pretehtati, da se na enak način, kot se zagotavlja pravno varstvo tožeči stranki, zagotovi pravno varstvo tudi toženi stranki v postopku, v katerem se pravdnima strankama zagotovi pravica do izjave, ki udejanja načelo materialne resnice. Pri zamudni sodbi je prav načelo materialne resnice okrnjeno. Pri zamudni sodbi gre zgolj za zagotavljanje pravnega varstva tožeči stranki, ker se predpostavlja, da tožena stranka v postopku ne želi sodelovati, kar je razlog, da ni vložila odgovora na tožbo in na ta način tudi priznava navedbe tožeče stranke. Zamudna sodba zato ni dopustna, če toženi stranki tožba ni (bila) pravilno vročena.

14. Pritožbeno sodišče je (že) na podlagi navedb toženca iz laične pritožbe podvomilo v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba tožencu pravilno vročena. Toženec je v laični pritožbi zatrjeval, da tožbe ni prejel, ker je v času vročitve „imel prepoved približevanja objektu na 150 m.“ Iz teh razlogov ni odločilno, da toženec pritožbi ni predložil odločb, ki bi potrjevale te toženčeve trditve, še posebej, ker gre za zlahka preverljivo dejstvo, s tem, da tožnica tega dejstva tudi ni prerekala v pritožbenem postopku.6 V pritožbenih postopkih ni materialnoprocesnega vodstva, pa vendar je v takih primerih izjemoma dopustno, da sodišče prve stopnje pridobi dodatne informacije glede trditev, kot jih je zatrjeval toženec v laični pritožbi glede razlogov, zaradi katerih mu tožba ni bila (pravilno) vročena (primerjaj z drugim odstavkom 345. člena ZPP).

15. Zgolj dodatno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je nadaljnji postopek pred sodiščem prve stopnje, povezan z vročitvijo zamudne sodbe tožencu, potrdil, da sta bili izdani odločbi, ki sta tožencu prepovedovali približevanje hiši na spornem naslovu in da je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 6. 3. 2020 povzelo ugotovitev iz obrazložitvi sklepa, s katerim je bila tožencu izrečena prepovedi približevanja, da je toženec hišo prepustil tožnici in sinovoma 16. 5. 2020.7

16. Ker je pritožbeno sodišče na podlagi navedb iz laične pritožbe podvomilo v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba tožencu pravilno vročena, je zamudno sodbo razveljavilo. V novem sojenju mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bila tožba tožencu pravilno vročena. Ugotoviti bo moralo, ali je na vročilnici toženčev podpis, kar bo pomembno dejstvo, še posebej, če se bo ugotovilo, da sta v času vročitve tožbe tožencu na spornem naslovu bivala tožnica in sin pravdnih strank. Pravdnim strankam mora sodišče prve stopnje dopustiti, da v zvezi z vročitvijo tožbe tožencu navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze.

17. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbama zoper zamudno sodbo in sklep z dne 29. 8. 2018 ugodilo ter zamudno sodbo in sklep razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, enako je tudi ugodilo pritožbi zoper sklep z dne 6. 3. 2020, s tem, da je I. tč. izreka sklepa le razveljavilo, II. in III. tč. izreka pa je razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

18. Toženec je v pritožbi zoper zamudni sklep navedel nova dejstva, s katerimi je zatrjeval, da mu tožba ni bila pravilno vročina. Za ta dejstva sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe ni vedelo, zato se sodišče prve stopnje do teh dejstev ni moglo opredeliti, zato pritožbeno sodišče ne more (ne sme) dopolnjevati dejanskega stanja (glej prvi odstavek 355. člena ZPP), ker bi v nasprotnem primeru kršilo pravica stranke do pritožbe. S tako odločitvijo tudi ne bo kršena pravica stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Iz teh razlogov se je pritožbeno sodišče odločilo, da izjemoma razveljavi zamudno sodbo in posledično sklepa sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje v obsegu, kot to izhaja iz izreka sklepa.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V nadaljevanju nepremičnina. 2 V nadaljevanju sporni naslov. Toženec namreč zatrjuje, da v času vročitve tožbe in zamudne sodbe na tem naslovu ni bival, ker je imel prepoved približevanja tožnici, ki je na tem naslovu bivala. 3 Ki je bil tožencu osebno vročen na spornem naslovu 19. 9. 2020. 4 Pritožba je bila vložena 21. 9. 2018. 5 Izvršitelj je na podlagi sklepa o izvršbi 24. 8. 2018 zamenjal ključavnico. Stara ključavnica je bila izročena tožencu, ključe nove ključavnice pa je prevzela tožnica. Toženec pa je takoj po odhodu izvršitelja znova zamenjal ključavnico (podrobneje glej 6. tč. obrazložitve sklepa z dne 6. 3. 2020). 6 Npr. v odgovoru na pritožbo. 7 Iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev tožbe opravljena 25. 5. 2018.