Jedro

Ker je tožnik - strojevodja odklonil alkotestiranje, je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 4. alinei 8. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti tožene stranke, ki določa, da je hujša kršitev delovnih obveznosti tudi kršitev zakona ali na njegovi podlagi izdanega predpisa ali splošnega akta o varstvu pri delu, o varstvu pred požarom, eksplozijo, elementarnimi nesrečami in škodljivim delovanjem strupenih in drugih nevarnih materialov. Tožnik je z odklonitvijo alkotesta kršil določbo 2. odst. 80. člena Zakona o temeljnih varnosti železniškega prometa, kar predstavlja samostojno hujšo kršitev, za katero se po določbi 13. člena pravilnika tožene stranke lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ukrep prenehanja delovnega razmerja je zakonit, ker je tožena stranka, čeprav je tožnikovo ravnanje pravno kvalificirala le kot hujšo kršitev prihoda na delo v vinjenem stanju, že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, tožniku očitala tudi odklonitev alkotesta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločba disciplinske komisije I. stopnje št. 5.2.1.2/101-95/96 DK z dne 6.3.1996, ter odločba disciplinske komisije II. stopnje št. 5.2.1.2/09-96 DK z dne 8.5.1996 delno spremenita, tako da je tožnik disciplinsko odgovoren zaradi storitve hujše kršitve delovnih obveznosti po 4. alinei 8. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke, v zvezi z 2. odst. 80. člena Zakona o temeljih varnosti v železniškem prometu (Ur.l. SFRJ, št. 26/91), v ostalem pa se zahtevek za razveljavitev navedenih odločb disciplinskih organov tožene stranke zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ter reparacijski in reintegracijski zahtevek.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče ponovno prezrlo, da je temeljni spor v tem, ali je tožnik nastopil službo v vinjenem stanju. Kljub temu je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče ugotavljalo, ali je tožnik odklonil alkotest ali ne. Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka št. 6/0-1114/95 z dne 11.12.1995 jasno izhaja, da se delavcu očita le to, da je dne 2.12.1995 nastopil službo za vlak št. 44512 po turnusu z nastopom ob 19.45 uri v vinjenem stanju. Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 4.12.1995 je razvidno, da se delavcu očita tudi, da je odklonil alkotestiranje z alkoskopom. Ta očitek pa je bil v kasnejši zahtevi z dne 11.12.1995 opuščen, zato o tem očitku ni mogoče odločati. Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka z dne 4.12.1995 je napisana na obrazcu, kakršne ima tožena stranka pri sebi na terenu, da lahko nemudoma suspendira delavca in ni "prava" zahteva, na podlagi katere bi se vodil disciplinski postopek. Edino vprašanje je torej, ali je tožnik nastopil službo v vinjenem stanju. Na takšen očitek je sodišče vezano, zato ga nikakor ni mogoče razširjati na vprašanje ali in zakaj je tožnik odklonil alkotest. Tega očitka pa tožena stranka nikakor ne more dokazati. Tožnik se v resnici ni podvrgel testu z alkoskopom, kar pomeni, da ni bilo mogoče ugotoviti njegove vinjenosti. Nadrejeni delavec ga tudi ni poslal na nikakršen zdravniški pregled, za kar je imel vsa pooblastila na podlagi 8. čl. Pravilnika o preverjanju zmožnosti delavcev, ki sodelujejo neposredno pri opravljanju želežniškega prometa. Zaslišana priča S. Š. pa je ponovno vztrajal pri prvotni izpovedi, da tožnik ni bil videti vinjen. Tudi priča B. R. je izpovedal, da ni zaznal, da bi bil tožnik vinjen. Že na tej podlagi bi bilo mogoče zaključiti, da tožniku nikakor ni mogoče očitati, da je prišel v službo v vinjenem stanju. Pritožba nadalje navaja, da kljub skrbnemu pregledu vseh priloženih splošnih aktov, ki so veljali pri toženi stranki, tožnik ni nikjer našel določila, ki bi določal, da se v primeru odklonitve testa z alkoskopom šteje, da je delavec prišel na delo v vinjenem stanju. Nikjer ni določeno, da se šteje, da je nekdo vinjen, če alkotest odkloni. Prav tako pritožba meni, da bi moralo sodišče zaslišati tudi predlagano pričo dr. R., ki bi vedel povedati, kakšne tablete je jemal tožnik in kakšen učinek so povzročile pri tožniku. Tožnik je izpovedal, da je jemal tablete, ki so nanj vplivale, zato je presenečen, da njegovi izpovedbi sodišče ni sledilo in je nekritično zaključilo, da tožnikovih dejanj ni mogoče šteti drugače kot da je na delovno mesto prišel v vinjenem stanju.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, prav tako je v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja pravne kvalifikacije storjene disciplinske kršitve.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da dejstvo, da je tožnik odklonil alkotest, še ne pomeni, da je prišel na delo v vinjenem stanju. Tožnikove vinjenosti nista potrdili niti zaslišani priči, ki v obnašanju tožnika nista zasledili znakov, ki bi kazali na vinjenost. Tožniku torej ni mogoče očitati hujše kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi jo storil s tem, da bi prišel vinjen na delovno mesto.

Zmotno pa je stališče pritožbe, da tožena stranka tožniku ni očitala, da je odklonil alkotest. Kot je bilo navedeno že v prvi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka z dne 4.12.1995, je tožnik odklonil alkotestiranje z alkoskopom. Tudi v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka z dne 11.12.1995 je jasno navedeno, da je tožnik odklonil testiranje z alkotestom. Res je sicer, da je tožena stranka dejanje tožnika okvalificirala kot prihod na delovno mesto v vinjenem stanju, vendar iz obeh zahtev, prve z dne 4.12.1995, ki je napisana na že prej pripravljenem obrazcu, in druge z dne 11.12.1995, izhaja jasen očitek delavcu, da je odklonil alkotestiranje z alkoskopom. Tožeča stranka zmotno meni, da je očitek odklonitve alkotesta v zahtevi z dne 11.12.1995 odpadel in da je tožena stranka tožniku očitala le prihod na delo v vinjenem stanju. Takšno stališče je zmotno, saj je iz obeh zahtev za uvedbo disciplinskega postopka razvidno, da se v opisu očitane kršitve tožniku očita odklonitev alkotesta. Res pa je, da je pravna kvalifikacija očitane kršitve napačna.

Zaključek disciplinskih organov, ki mu je v izpodbijani sodbi pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da odklonitev alkotesta pomeni, da je bil tožnik na delu vinjen, sicer ni pravilen, vendar pa je sama odklonitev alkotesta hujša kršitev delovnih obveznosti. Po določbi 2. odst. 80. člena Zakona o temeljih varnosti v železniškem prometu (Ur.l. SFRJ, št. 26/91) mora železniški delavec, ki neposredno sodeluje pri opravljanju železniškega prometa, na preizkus alkoholiziranosti z ustreznimi sredstvi in aparati ali na strokovni zdravstveni pregled iz prvega odstavka tega člena, ki ga odredi železniški delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki ga pooblasti železniško transportno podjetje, oziroma oseba, ki jo pooblasti organ za kontrolo železniškega prometa, da se preveri, ali ima alkohol v organizmu, ali kaže znake alkoholne motenosti ter ali je pod vplivom mamil ali psihoaktivnih sredstev (1. odst. 80. člena). Ker je tožnik odklonil alkotestiranje, ki ga je odredila pooblaščena oseba, je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 4. alinei 8. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke, ki določa, da je hujša kršitev delovnih obveznosti tudi kršitev zakona ali na njegovi podlagi izdanega predpisa ali splošnega akta o varstvu pri delu, o varstvu pred požarom, eksplozijo, elementarnimi nesrečami in škodljivim delovanjem strupenih in drugih nevarnih materialov. Tožnik je torej z odklonitvijo alkotesta kršil določbo 2. odst. 80. člena Zakona o temeljnih varnosti železniškega prometa, kar predstavlja po določbi Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti samostojno hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se po določbi 13. člena zgoraj navedenega pravilnika tožene stranke lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP). Spremenilo je pravno kvalifikacijo očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, tako da je tožnika spoznalo za odgovornega po 4. alinei 8. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, namesto po 12. (pravilno 11.) alinei 8. člena pravilnika, saj tožniku ni mogoče očitati, da je prišel na delo v vinjenem stanju ali pod vplivom mamil ali da bi med delom užival alkoholne pijače ali mamila. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče pri presoji sklepov disciplinskih organov vezano na opis dejanja - kršitve delovnih obveznosti, ki se delavcu očita, ne pa na pravno kvalifikacijo. V ostalem je tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke zavrnilo, saj je tožnik s svojim ravnanjem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti in je tožena stranka v skladu z določbo 2. odst. 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) utemeljeno preklicala pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zlasti zato, ker posebnih olajševalnih okoliščin pri tožniku ni zaslediti. Preklic pogojnega prenehanja delovnega razmerja je primeren tudi ob upoštevanju teže in narave kršitve, saj je tožnik opravljal delo strojevodje, odklonitev alkotestiranja na tako odgovornem delovnem mestu pa lahko ogroža varnost v železniškem prometu.

Ker je tožnik s pritožbo uspel v neznatnem delu, pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve o stroških, prav tako pa tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.