Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo stroške konference s stranko v višini 50 točk. Iz tar. št. 39, XXI. poglavja izhaja, da lahko sodišče prizna tudi točke za posvete, nasvete in mnenja in sicer, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah. Prizna jih torej le, če gre za samostojno storitev. Glede na obrazložen stroškovnik, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila po prejemu odgovora na tožbo potrebna konferenca s stranko in je za to storitev priznalo 50 točk. Pritožbeno sodišče s tako oceno sodišča prve stopnje soglaša. Pri tem poudarja, da je potrebno vsak primer posebej obravnavati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep sodišča prve stopnje (V. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 1.371,24 EUR zniža na znesek 1.241,15 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sodbi sodišča prve stopnje X Ps 1425/2017 z dne 12. 11. 2018 odločilo tudi o povrnitvi stroškov postopka (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.371,24 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper stroškovni sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno seštelo točke. Namesto 1990 točk znaša pravilen seštevek 1760 točk. Tožena stranka se nadalje tudi ne strinja s priznanjem stroškov za konferenco s stranko v višini 50 točk. Tarifna številka 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)1 je umeščena v XXI. poglavje, kjer je urejeno tudi vprašanje, kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim tudi storitve za nasvete, mnenja in konference. V preambuli tar. št. 39 je izrecno navedeno, da se storitve po tej tarifi obračunavajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. V konkretnem primeru ni podano dejansko stanje iz XXI. poglavja OT, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila zajeta že v tar. št. 15, zato sodišče ni imelo nobene pravne podlage za priznanje stroškov za konferenco s stranko. Tožena stranka se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso kot npr. Psp 253/2017 z dne 21. 9. 2017. Sodišče je priznalo tudi previsoke stroške za odsotnost iz pisarne dne 5. 6. 2018 in sicer v višini 200 točk. Po podatkih spletne strani "razdalje.si" traja potovanje od Ormoža do Ljubljane 1h in 51 min, kar znaša 80 točk v eno smer, torej 160 točk v obe smeri (četrti odstavek 6. člena OT). Zaradi napačnega seštevka pa je tudi napačen izračun materialnih stroškov in pa DDV. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da priznani znesek stroškov ustrezno zniža. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Pri odmeri je pravilno upoštevalo določbe OT le seštevek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje je napačen.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo stroške konference s stranko v višini 50 točk. Iz tar. št. 39, XXI. poglavja izhaja, da lahko sodišče prizna tudi točke za posvete, nasvete in mnenja in sicer, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah. Prizna jih torej le, če gre za samostojno storitev. Glede na obrazložen stroškovnik, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila po prejemu odgovora na tožbo potrebna konferenca s stranko in je za to storitev priznalo 50 točk. Pritožbeno sodišče s tako oceno sodišča prve stopnje soglaša. Pri tem poudarja, da je potrebno vsak primer posebej obravnavati. V zadevi, na katero se sklicuje tožena stranka, je šlo za drugačen primer, ki kot tak ni odločilen pri presoji sporne zadeve. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno priznalo 200 točk za odsotnost iz pisarne 5. 6. 2018. OT v četrtem odstavku 6. člena določa, da pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. Že tožena stranka sama ugotavlja, da potovanje traja 1h in 51 min, pri čemer se sklicuje na spletno stran "najdi.si". Pri tem pa je potrebno upoštevati konkretne prometne razmere in druge okoliščine, ki potovanje lahko podaljšajo. Sodišče prve stopnje je sprejelo predlog odvetnice, da je potovanje trajalo več kot 2h v eno smer. Glede na to, da v predmetni zadevi ne gre za preveliko odstopanje od časa, ki ga navaja tožena stranka in pa časa, kot ga je navedla odvetnica, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

6. Utemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi s seštevkom točk. Pri seštevanju je namreč prišlo do napake. Namesto 1990 točk je pravilen seštevek 1760 točk, posledično pa to vpliva tudi na materialne stroške in pa na DDV. Za 1760 točk tako odvetnici pripada 807,84 EUR, nadalje za 27,6 točk (materialni stroški) 12,66 EUR, upravičena pa je tudi do kilometrine, ki med strankama ni sporna v znesku 196,84 EUR. Na skupen znesek 1.017,34 EUR je potrebno obračunati tudi DDV, ki znaša 223,81 EUR. Skupen znesek tako znaša 1.241,15 EUR, ne pa 1.371,24 EUR, kot je to izračunalo sodišče prve stopnje.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ob pravilni uporabi OT ter na temelju 3. točke 365. člena ZPP stroškovni sklep (V. točka izreka) spremenilo tako, da je dosojenih 1.371,24 EUR znižalo na znesek 1.241,15 EUR. V preostalem je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Ur. l. RS, št. 2/2015. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.