Jedro

S pritožbo ni mogoče uspešno uveljavljati napak glede volje strank pri sklepanju pogodbe, če ni sporno, da je že pred vložitvijo tožbe, s katero se zahteva razveljavitev pogodbe, potekel rok treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 30.6.1989, glede parc.št. X k.o. L., ki jo je sklenil s toženo stranko.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka, ker je prvo sodišče sodilo v napačni sestavi, nezakonito in pristransko. Upoštevano ni bilo dejansko stanje in listine iz katerih je razvidno, da je toženec pridobil parcelo na podlagi lažnih falsificiranih listin. Toženec mu je s pomočjo odvetnika F. in nekaterih upravnih organov podtaknil v podpis pogodbo, ne da bi vedel za katero parcelo gre. Sodišče je prezrlo, da je bila storjena očitna goljufija. Kupnina za parcelo št. X sploh ni bila plačana in so napačni temu nasprotni zaključki sodišča. Verjeti bi moralo izpovedbam tožnika. Napačno je uporabilo 117. člen ZOR, ki v tem primeru ne pride v poštev, ker je pričel teči rok za izpodbijane pogodbe šele takrat, ko je tožnik 20.51992 izvedel razloge izpodbojnosti pogodbe. O tem bi morala biti zaslišana priča D. G. v navzočnosti tožnika. V škodo tožnika je bil pomanjkjivo voden zapisnih o glavni obravnavi. Višje sodišče naj zato sodbo spremeni tako, da bo tožbenu zahtevku ugodilo, ali naj izpodbijano sodbo razveljavi ter dodeli zadevo v sojenje drugemu prvostopnemu sodišču, ker tožnik izloča celotno sodišče v Črnomlju. Tožnik je našel pooblastilo, ki ga prilaga pritožbi, iz katerega je razvidno, kako je poblastil toženca za vsa potrebna opravila le v zvezi z prenosom lastništva prodane parc.št. Y k.o. L.. Razpravljajoča sodnica je namerno zamenjala nekatere parc.št. v 3. odstavku obrazložitve sodbe, ker jih ni v tožnikovem posestnem listu. Pritožbeno sodišče naj zato po uradni dolžnosti ukrene vse potrebno za uvedbo kazenskega postopka proti sodišču in tožencu, zaradi storjenih in dokaznih kaznivih dejanj.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbenih navedb tožnika smiselno izhaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90, v nadaljevanju ZPP), vendar noben od teh razlogov ni podan.

V sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT, sodi sodnik posameznik in ne kot očitno zmotno meni tožnik, sodišče v senatu. Pri smiselni uporabi določila 1. odst. 43. člena ZPP je prvo sodišče zato pravilno upoštevalo določilo 9. člena Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. l. RS št. 55/92), da se denarni zneski, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta ali na višino sporne denarne terjatve v 1. odst. 43. člena ZPP zvišajo za desetkrat. Bistvena kršitev določb pradnega postopka iz 1. tč. 2. odst. 354. člena ZPP zato ni podana.

Pravtako niso podane druge take kršitve postopka absolutne narave, na katere mora paziti instančno sodišče po uradni dolžnosti. Iz razlogov navedenih v nadaljevanju te obrazložitve so zlasti neumestni, posplošeni in neargumentirani očitki pritožnika, da je prvo sodišče pri obravnavanju te zadeve postopalo nezakonito in pristransko. Na pripombe tožnika glede vsebine sodnih zapisnikov, je potrebno pojasniti, da obsegajo zapisniki le bistvene podatke o vsebini procesnih dejanj, kakor jih je sodnica posameznica v konkretnem primeru glasno narekovala zapisnikarici na obravnavi ter tožnik, ni imel ugovorov zoper tako vsebino zapisnika, ker je tega odobril s tem, da ga je podpisal. Sicer pa tožnik tudi v pritožbi ne navaja nič takega, kar bi kazalo, da je nepopolna protokolacija vplivala na to, da ni uspel v pravdi.

Dejansko stanje je bilo dovolj popolno in tudi preprečljivo razjasnjeno ter je bilo na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo, tako da nista podana niti ta dva pritožbena razloga. Iz listin, ki so v spisu upravnega organa in druge dokumentacije, je mogoče le sklepati, da je tožnik po svoji volji ponudil v odkup, poleg parc.št. X (travnik, n), tudi sporno parc.št. 2160 (travnik, 23 a 81m2), obe takrat vpisani v vl.št. X k.o. L., na njegovo ime, ker je na ponudbi z dne 9.5.1989 njegov podpis. Postopek prodaje je potekal v skladu z določilom 25. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 18/84 in 33/89), ker sta bili predmet prodaje nezazidani stavbni parceli ter je končno, ker občina ni uveljavila predkupno pravico, prodal obe parceli tožencu, kakor je to razvidno zlasti iz kupne pogodbe z dne 30.6.1989. Tožnik je prejel tudi sklep sodišča z dne 3.7.1989 o odpisu obeh parcel, na podlagi te pogodbe, od njegovega zemljiškoknjižnega vložka in o vpisu parcel v zemljiškoknjižni vložek št. XY na ime toženca kot lastnika parcel. Tožnik niti ne trdi, da tak pravni posel ni bil sklenjen, temveč navaja le razloge za njegovo izpodbojnost, zaradi česar zahteva razveljavitev pogodbe. Naknadno predloženo tožnikovo pooblastilo tožencu z dne 22.6.1989, le glede prodaje parc.št. XY k.o. L., zato samo po sebi ali v povezavi z drugimi dokazi ne morejo vplivati na drugačno, za tožnika ugodnejšo odločitev.

Neprepričljive in v nasprotju s tem, kar je razvidno iz listin, so iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče, izjave tožnika, da so mu bila podtaknjene listine v zvezi s prodajo parc.št. Y k.o. L. ter da sploh ni vedel, da je predmet prodaje tudi to zemljišče. O naklepnem ravnanju toženca ali tretjih oseb (prevari), zaradi katerega naj bi tožnik sklenil pogodbo, na podlagi tega kar navaja tožnik niti ne more biti govora, temveč kvečjemu o njegovi zmoti o predmetu kupoprodaje, ko navaja, da ni prebral listin, ki jih je podpisoval v zvezi s prodajo nepremičnin. Tožnik ne pojasni, ko trdi, da je iz malomarnosti podpisal kupoprodajno pogodbo, kakršno naj bi mu podtaknila tožena stranka, ker jo je sestavil njen odvetnik, zakaj je že v svoji ponudbi občini z dne 9.5.1989 navedel obe parceli. Prav tako pa ni jasno, zakaj ni tožnik nič ukrenil, niti takrat, ko je prejel sklep sodišča o zemljiškoknjižnih vpisih obeh parcel na ime toženca.

Napačno je stališče tožnika, da je iz zatrjevanih razlogov, zaradi napak volje pri sklepanju pogodbe to še mogoče izpodbijati potem, ko je od dneva sklenitve pogodbe že poteklo več kot 3 leta. Za uveljavljanje pravice tožnika zahtevati s tožbo razveljavitev pogodbe, ni potekel le subjektivni enoletni rok, temveč tudi 3 letni objektivni nepodaljšljivi rok, ker je bila tožba vložena šele 30.12.1992. Nepomembno je že iz teh vzrokov za odločitev o tožbenem zahtevku, kar izpoveduje, ali bi morebiti še drugače izpovedala priča D.G. o tožnikovem spoznanju, da je bil glede predmeta pogodbe zaveden oziroma v zmoti.

Sodišče druge stopnje je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).