Jedro

Pri tožniku je diagnosticirana nediferencirana shizofrenija in postshizofrenska depresija, pri čemer so njegove psihične težave nedvomno posledica akutne poškodbe sluha. Stalno šumenje v ušesu, ki je bilo posledica fizične poškodbe, je povzročilo duševno bolezen. Depresivna reakcija na poškodbo se je prelevila v trajno, od realnega dogajanja odmaknjeno doživljanje, kar je povzročilo shizofrensko klinično sliko.

Mesečna renta kot oblika povrnitve materialne škode, z odškodnino za povzročeno nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nima nikakršne zveze, ti dve vrsti odškodnine se ne izključujeta. Gre za samostojni vrsti odškodnin in ne moreta predstavljati neupravičene obogatitve tožnika.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v prvi alineji I. točke izreka tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 39.500,00 EUR tečejo od 3. 1. 2012 do plačila, od zneska 14.000,00 EUR pa od 20. 1. 2018 do plačila, - v II. in III. točki izreka, v vseh alinejah, razen v zadnji alineji II. točke izreka na 4. strani sodbe, kjer je že odločeno, da obresti tečejo od 1. 1. 2015 dalje, pa tako, da zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov razvidnih iz teh delov izreka sodbe, tečejo od 1. dne tam navedenih mesecev (in ne od 15. dne) do plačila.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke, zavrneta ter sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati odškodnino v znesku 54.738,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 53.500,00 EUR od 20. 1. 2018 dalje, 807,22 EUR od 3. 1. 2012 dalje, 287,82 EUR od 20. 1. 2018 dalje, 143,91 EUR od 3. 3. 2020 dalje, vse v roku 15 dni (I. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku plačati na račun izgubljenega zaslužka za čas od septembra 2013 do avgusta 2018 skupni znesek 28.136,46 EUR bruto, od te bruto vrednosti odvesti akontacije dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov razvidnih iz tega dela izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od 15. dne v mesecu dalje, vse v roku 15 dni (II. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku plačati mesečno rento za čas od septembra 2018 do avgusta 2019 v skupnem znesku 7.568,86 EUR bruto, od te bruto vrednosti odvesti akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od posameznih zneskov navedenih v tej točki izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne posameznega meseca do dejanskega plačila, od septembra 2019 dalje pa plačevati mesečno rento v znesku 647,63 bruto, od te bruto vrednosti odvesti pripadajoče davke, neto zneske pa do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec izplačati tožniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer mora vse zapadle mesečne obroke rente, ki bodo zapadli do pravnomočnosti sodbe, plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 8.528,82 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Že upoštevaje okoliščine, ki jih je sodišče navedlo kot relevantne, je jasno, da prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000,00 EUR ni primerna odškodnina. Ob šumenju v ušesih, ki je tožniku povzročala težave s spanjem, so bili zanj izjemno neprijetni obiski pri različnih specialistih, predvsem psihiatrične stroke, moral pa je biti tudi hospitaliziran v psihiatrični ustanovi, šlo je za večkratno hospitalizacijo, počutil se je manjvrednega in nezadostnega. Pravična odškodnina bi bila vtoževana odškodnina v višini 8.500,00 EUR. Iz naslova strahu je sodišče tožniku dosodilo le 1.500,00 EUR odškodnine, pri čemer ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenih okoliščin, premalo tudi strah tožnika, ki ga je občutil iz razloga, da ne bo mogel več opravljati delo vojaka oziroma oditi na misije, kar je bila njegova velika želja. Pravična denarna odškodnina bi bila odškodnina v vtoževani višini 2.000,00 EUR. Sodišče je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zahtevanih 52.500,00 EUR prisodilo znesek 50.000,00 EUR, pri čemer iz obrazložitve sodbe ni povsem jasno, zakaj mu ni prisodilo celotnega zneska, ki mu glede na ugotovljene okoliščine, nedvomno gre. Ni pravilna odločitev sodišča, da mu gredo obresti za nematerialno škodo šele od dne 20. 1. 2018 dalje. Obresti od tovrstne škode mu gredo od 3. 1. 2012, kar je zahteval že v tožbi, v kateri si je glede višine odškodnine pridržal pravico specifikacije zahtevka po pridobljenem izvedenskem mnenju. Tožbeni zahtevek je po prejemu mnenja in v skladu z njim, zvišal z vlogo z dne 19. 1. 2018. Obresti mu gredo od 3. 1. 2012 vsaj za znesek, ki ga je zahteval za plačilo nematerialne škode v tožbi. Pri izračunu višine dohodka, ki bi ga prejemal, bi sodišče moralo upoštevati vse dodatke, ki bi tožniku pripadali glede na njegov poklic, v vsakem primeru dodatek za delovno dobo in tožnik v tej zvezi ni bil dolžan podati izrecne trditvene podlage. Izvedenka sama bi morala pri izračunu izgubljenega zaslužka upoštevati delovno dobo tožnika. Napačno je stališče sodišča, da tožnik neutemeljeno zahteva zakonske zamudne obresti od 1. dne naslednjega meseca, ko je izračunana razlika „ker naj bi bilo splošno znano, da se v večini primerov, zlasti v gospodarstvu, izplačuje plača največkrat 15. dne v mesecu“ in je zato sodišče odločilo, da zamudne obresti od posameznega neto zneska tečejo od 15. dne v mesecu. Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Glede stroškov predpravdnega zahtevka bi moralo sodišče upoštevati razširjeni zahtevek, o katerem je v končni fazi odločalo, ves čas bi torej moralo upoštevati izhodiščni količnik 99. Napačen je tudi zaključek, da tožniku ne pripada nagrada za postopek in nagrada za narok po pravnomočnosti vmesne sodbe.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Zoper ugodilni del sodbe, v obsegu odločitve o plačilu odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je pravočasno pritožbo vložila toženka, zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v tem obsegu izpodbijano sodbo spremeni v skladu s pritožbenim predlogom, podredno pa sodbo v tem obsegu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 50.000,00 EUR, ni skladna z dejanskim stanjem, niti s prakso sodišč v podobnih primerih. Judikati, ki jih izpostavlja sodišče, so glede višine dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti neprimerljivi s konkretno zadevo. Ta oblika škode mora biti močnejše intezivnosti in trajne narave. Sama nezmožnost tožnika za delo (razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti) z vidika določb Obligacijskega zakonika (OZ) o povrnitvi škode, še ni nepremoženjska škoda, ampak gre za izgubo zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Priznana kategorija invalidnosti, ki jo izpostavlja sodišče, ni zadostna podlaga za to, da bi se tožniku prisodila odškodnina za duševne bolečine prav zaradi invalidnosti. Pritožba sicer ne nasprotuje ugotovitvam sodišča v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti tožnika razvidnih iz 12. točke izpodbijane sodbe, meni pa, da bi bil tožnik s prisojeno višino iz tega naslova, ob hkratni prisoji mesečne rente, neupravičeno obogaten. Tožnik je zahteval tudi povračilo izgubljenega zaslužka in rente, kar mu je bilo tudi priznano. Obrazložitev sodišča, da tožnik ni več zmožen opravljati poklica avtomehanika, ne sodi pod odškodninski naslov duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa pod nastalo škodo zaradi izgubljenega zaslužka oziroma rento. Upoštevaje vse navedeno, pritožba meni, da bi bila primerna odškodnina iz tega naslova odškodnina v višini 32.000,00 EUR.

5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke je neutemeljena.

7. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi izvajanja pogodbenih obveznosti pri Ministrstvu za obrambo. Med 3. 5. in 19. 5. 2010 se je udeležil obveznega vojaškega usposabljanja kot del priprav za udeležbo na misiji KFOR ..., usposabljanje pa je 11. 5. 2010 obsegalo tudi streljanje s puško. Med izvajanjem streljanja je tožniku iz ušesa padel ušesni čep. Zaradi glasnega pokanja in streljanja je tožnik utrpel hujšo poškodbo desnega ušesa, ki jo je julija 2010 specialist diagnosticiral kot okvaro sluha. Pojavljati se je začelo tudi šumenje v ušesu, ki je sčasoma postajalo zelo moteče, do te mere, da so se pri tožniku pojavile tudi nevrološke in psihološke težave. S pravnomočno vmesno sodbo z dne 14. 8. 2018 (list. št. 311) je bilo že odločeno, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Z izpodbijano sodbo je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o višini zahtevane nepremoženjske in premoženjske škode ter o vprašanju utemeljenosti rentnega zahtevka.

8. Tožnik je utrpel akutno akustično poškodbo sluha na desnem ušesu (travmo notranjega ušesa), za katero je značilen izpad sluha v visokem frekvenčnem območju, tipično bolezensko znamenje, ki akustično travmo spremlja, pa je šumenje v ušesu, ki se je pri tožniku pojavilo takoj po poškodbi, v posledici pa, kot rečeno, tudi nevrološke in psihološke težave. V trenutku izpada čepka je tožnik začutil „malo“ bolečino (kot je izpovedal), še isti dan pa se mu je pojavilo tudi šumenje v ušesih, ki še traja in ni ozdravljivo (kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo za trajno posledico akutne poškodbe ušesa in to dejstvo upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Nevšečnosti so predstavljali obiski pri otorinolaringologu, v psihiatrični ambulanti ter hospitalizacije na psihiatričnem oddelku pristojne bolnišnice. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, kar je glede na odsotnost telesnih bolečin in primernost skupno odmerjene odškodnine, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina (179. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Tožnik o kakšnem strahu ob izpadu čepka ni izpovedal, se je pa močno prestrašil, ko šumenje nikakor ni prenehalo, dodatno pa je bil prestrašen, ker o svojih težavah ni upal povedati nadrejenim (saj si je zelo želel na misijo). Do kdaj je strah trajal, izvedenec ni mogel oceniti, saj so se kmalu pojavili simptomi duševne bolezni. Iz tega naslova je sodišče tožniku odmerilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR (od zahtevanih 2.000,00 EUR), kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ob upoštevanju pravično odmerjene celotne odškodnine, primerna odškodnina (179. člen OZ).

10. Tožnik je utrpel zelo lahko okvaro sluha (izguba sluha 2,69 %), ki pa se bo po 50-em letu poslabšala. Bistveno bolj moteče je šumenje v ušesu, ki se ne more odpraviti. Zaradi prizadetosti notranjega ušesa, se bo moral tožnik izogibati alkoholu in nikotinu, odsvetovana je uporaba vrste antibiotikov. Izvedenka psihiatrične stroke je ugotovila, da je pri tožniku diagnosticirana nediferencirana shizofrenija in postshizofrenska depresija, pri čemer so tožnikove psihične težave nedvomno posledica akutne poškodbe sluha. Stalno šumenje v ušesu, ki je bilo posledica fizične poškodbe, je povzročilo duševno bolezen. Depresivna reakcija na poškodbo se je prelevila v trajno, od realnega dogajanja odmaknjeno doživljanje, kar je povzročilo shizofrensko klinično sliko. Takšno šumenje v ušesu lahko povzroča samomorilne misli, neprekinjeni zvok v glavi je hudo moteč, ne da se ga prekiniti in posameznika lahko požene v iskanje skrajnih možnosti za rešitev pred to nadlogo. Pri tožniku se je iz depresivnega čustvovanja razvila apatija, socialni umik, blodnjave interpretacije, samomorilne misli.

Omejeno je njegovo vsakodnevno funkcioniranje, prehranjevanje, higiena, skrb za najnujnejše opravke. V prihodnosti ni pričakovati, da bi se stanje izboljšalo. Z odločbo ZPIZ z dne 10. 7. 2018 je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in torej zaradi obravnavanega dogodka ni več delovno sposoben. Kot je sam povedal, je sedaj večinoma doma, veliko spi, nima volje do dela, z nikomur se ne druži, nikamor ne hodi, kakšno uro lahko pomaga očetu v hlevu, nato pa gre počivat. Pred dogodkom je treniral triatlon, dva do trikrat letno je hodil na tekme, družil se je s člani športnega društva, bil je vojaški rezervist, rad je hodil na vaje. Zaradi tako drastičnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnik nedvomno tudi duševno trpi. Iz tega naslova mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višini 50.000,00 EUR, kar je po mnenju pritožbenega sodišča, glede na izkazano, pravična odškodnina (179. člen, 182. člen OZ). Zakaj bi pravična odškodnina iz tega naslova znašala ravno 52.500,00 EUR, tožnik ne pojasni, zakaj mu ni prisodilo še dodatnih 2.500,00 EUR, tudi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej pojasnjevati.

Razvrstitev tožnika v prvo kategorijo invalidnosti, zaradi posledic škodnega dogodka, samo potrjuje ugotovljeno in primernost prisojene denarne odmene iz tega naslova. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve toženke, da prisoja odškodnine iz tega naslova in iz naslova rente, pomeni neupravičeno obogatitev tožnika. Kot pravilno izpostavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, mesečna renta kot oblika povrnitve materialne škode, z odškodnino za povzročeno nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nima nikakršne zveze in se ti dve vrsti odškodnine ne izključujeta. Gre za samostojni vrsti odškodnin in ne moreta predstavljati neupravičene obogatitve tožnika.

11. Skupaj je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova nematerialne škode prisodilo 53.500,00 EUR oziroma približno 47 povprečnih mesečnih plač (marec 2020), kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravično odmerjena odškodnina.1

12. Tožnik je že v predpravdnem zahtevku z dne 3. 1. 2012 postavil odškodninski zahtevek iz naslova nematerialne škode v višini 39.500,00 EUR, ki ga je toženka v celoti zavrnila, zato je tožnik dne 24. 12. 2012 vložil tožbo, med drugim s tožbenim zahtevkom na plačilo odškodnine iz navedenega naslova v višini 23.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2012 dalje. Po prejemu izvedenskih mnenj je tožbeni zahtevek iz tega naslova z vlogo z dne 19. 1. 2018 zvišal za 40.000,00 EUR, torej na 63.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2012 dalje. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil celoten obseg škode toženki znan šele z razširitvijo tožbenega zahtevka, zato je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od celotne nematerialne škode od 20. 1. 2018 dalje. V tem delu (kdaj je toženka prišla v zamudo), je odločitev delno materialnopravno napačna.

13. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta je pri odškodninskih terjatvah vezan na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožnik je od toženke zahteval odškodnino z dopisom z dne 3. 1. 2012 (priloga A24). Že iz njega izhaja tožnikovo stanje kot ga je v izpodbijani sodbi potrdilo tudi sodišče prve stopnje - delna izguba sluha, šumenje v ušesih, kar je vodilo v hude psihične težave tožnika (razmišljal je tudi o samomoru) in v psihiatrično zdravljenje, v posledici pa v bistveno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Toženka navedenega v zavrnitvi zahtevka z dne 5. 3. 2012 (priloga A25) ni zanikala, plačilu odškodninskega zahtevka se je upirala izključno po temelju (da ni objektivno in ne krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo). Sodišče prve stopnje je upravičeno razsodilo drugače. Med pravdnim postopkom se zdravstveno stanje tožnika ni bistveno spremenilo (bistvene spremembe ne pomeni še dodatno psihiatrično zdravljenje, niti uvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, temveč le potrditev njegovega že v prvem zahtevku opisanega zdravstvenega stanja). Iz naslova nematerialne škode je tako tožnik že z zahtevkom z dne 3. 1. 2012, kot se je izkazalo v tem sodnem postopku (ko mu je bila prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 53.500,00 EUR), upravičeno zahteval odškodnino v višini 39.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da zakonske zamudne obresti od zneska 39.500,00 EUR tečejo od 3. 1. 2012 do plačila, od preostalega zneska 14.000,00 EUR pa od zvišanja zahtevka iz tega naslova, torej od 20. 1. 2018 do plačila.

14. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi glede izplačila premoženjske škode. Pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička in rente upravičeno ni upoštevalo dodatkov, ki bi tožniku pripadali glede na poklic (avtomehanika) in delovno dobo. Njegove trditve v tej smeri so bile pavšalne in jih tožnik kljub pozivu sodišča prve stopnje ni konkretiziral, tudi ne glede dodatka za delovno dobo (koliko delovne dobe je imel pred škodnim dogodkom)2, niti ni predlagal dokazov (glej 22. točko obrazložitve). Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni naloga izvedenca, da sam poišče te podatke, saj bi šlo za poizvedovalni dokaz.

15. Pritožba tožnika pa je utemeljena v delu, v katerem mu sodišče prve stopnje ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov (II. in III. točka izreka) od 1. dne naslednjega meseca, temveč od 15. dne „ker je splošno znano, da se v večini primerov, zlasti v gospodarstvu plača izplačuje največkrat 15. v mesecu“. Ne gre za splošno znano dejstvo in tudi sicer to ni razlog, ki bi ga sodišče upoštevalo, celo brez ugovora toženke (ki plačilu obresti od 1. dne v mesecu nikoli ni ugovarjala). Tudi v tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo.

16. Pritožbene navedbe tožnika v zvezi z odmero pravdnih stroškov so neutemeljene. Pravilno je sodišče prve stopnje stroške predpravdnega zahtevka obračunalo od višine tam zahtevane odškodnine (skupno z materialno škodo 40.459,40 EUR), na podlagi tar. št. 2200 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Pravilno tudi ni priznalo ponovne nagrade za postopek in nagrade za narok po pravnomočni vmesni sodbi, saj se zadeva ni ponovno obravnavala, temveč se je le nadaljevala. Le, če bi se zadeva v okviru pravnih sredstev vrnila sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (razveljavitev sodbe), bi šla tožniku nagrada tudi iz tega naslova (19. člen ZOdvT).

17. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo, v celoti pa zavrnilo tudi pritožbo toženke, in sodbo v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker je tožnik s pritožbo uspel le glede obresti, ki so stranska terjatev, v pretežnem delu pa s pritožbo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), z odgovorom na pritožbo toženke pa k odločitvi pritožbenega sodišča tudi ni pripomogel (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker je bila s pritožbo toženka neuspešna, tudi ona sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

1 Primerjaj VS RS II Ips 522/2009 (primer št. XV/2, Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2010). 2 Višina dodatka se izračunava glede na preteklo delovno dobo.