Jedro

Postopanje prekrškovnega organa, ki je uvedlo hitri postopek namesto postopka s plačilnim nalogom, je bilo storilcu v korist. V konkretni situaciji gre za specifičen primer, pri katerem so bile storilcu dane širše možnosti, kot jih ima po zakonu. S tem, ko jih storilec v danem roku ni izkoristil, bi morala zanj veljati prekluzija glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe prvega in četrtega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 55. člena ZP-1.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območna enota Koper, je dne 31. 8. 2016 zoper storilca O. G. izdal odločbo o prekršku zaradi prekrška po 3. točki drugega odstavka 52. člena Zakona o morskem ribištvu (v nadaljevanju ZMR-2) v zvezi z devetim odstavkom 26. člena ZMR-2 in 1. alinejo tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o prostočasnem ribolovu na morju. Na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMR-2 v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) mu je izreklo globo v višini 260,00 EUR. Okrajno sodišče v Kopru je ugodilo zahtevi za sodno varstvo vlagatelja O. G. in odločbo odpravilo ter postopek na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Odločilo je, da se sodna taksa ne odmeri in da stroški postopka v zvezi z zahtevo za sodno varstvo bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in v izpodbijani sodbi izrek spremenilo tako, da se beseda "odpravi" nadomesti z besedami "spremeni tako, da se". Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno odločbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve 14. in 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter drugega in četrtega odstavka 55. člena, prvega in četrtega odstavka 57. člena, drugega odstavka 133. člena in prvega odstavka 68. člena ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 224. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, pa tudi na način iz 4. točke 156. člena ZP-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter na podlagi prvega in drugega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe 14. in 22. člena Ustave, drugi in četrti odstavek 55. člena, prvi in četrti odstavek 57. člena, drugi odstavek 133. člena in prvi odstavek 68. člena ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 169. člena ZUP in 224. členom ZPP.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu in njegovi zagovornici, ki se o zahtevi nista izjavila.

B.

4. V predmetni zadevi je ribiški inšpektor dne 14. 8. 2016 v zgodnjih jutranjih urah iz obale pri Debelem Rtiču z daljnogledom opazoval dogajanje na morju. Opazil je večje število plovil, vezanih na gojitvene objekte. Na enem od plovil je prepoznal storilca, ki ga je že obravnaval v predhodnih prekrškovnih postopkih. O teh ugotovitvah je istega dne napravil uradni zaznamek. Storilcu je bilo 23. 8. 2016 vročeno obvestilo, v katerem je bil pozvan, naj se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška. V obvestilu mu je prekrškovni organ posredoval ugotovitve inšpektorja, med drugim pa je bil storilec poučen, da se lahko na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZP-1 pisno v petih dneh od vročitve obvestila izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, ni pa tega dolžan storiti, da pa mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v njegovo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Storilec se na obvestilo ni odzval. Dne 31. 8. 2016 je prekrškovni organ izdal zgoraj citirano odločbo o prekršku. Zoper odločbo je zahtevo za sodno varstvo vložila storilčeva zagovornica. V njej je izpostavila, da je inšpektor prekršek osebno zaznal z uporabo tehničnih sredstev in naprav, zaradi česar bi moral storilcu izdati in vročiti plačilni nalog na mestu prekrška (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Okrajno sodišče je temu stališču sledilo in zaključilo, da se storilec na kraju prekrška ni mogel izjaviti, neodzivnost pa mu ne more biti v škodo. Zato je sodišče presojalo in tudi sledilo dokazom, ki jih je v zahtevi za sodno varstvo predlagala zagovornica. Podoben zaključek je napravilo višje sodišče, ko je odločalo o pritožbi prekrškovnega organa, in navedlo, da bi moral inšpektor storilca s prekrškom seznaniti na samem kraju, te takojšnje seznanitve pa obvestilo, ki je bilo naknadno poslano, ne more sanirati.

5. Iz obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske sodbe izhaja, da sta sodišči izhajali iz predpostavke, da bi moral postopek v predmetni zadevi teči po določbah ZP-1, ki urejajo plačilni nalog, in da bi moral biti storilcu ta vročen neposredno ob samem prekršku. Za tako tako stališče pa ni podlage. Po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 se plačilni nalog izda, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Plačilni nalog se kršitelju, če je ta navzoč, vroči takoj na kraju prekrška. Ob vročitvi plačilnega naloga se kršitelju hkrati ustno predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. Iz dejanskih okoliščin izhaja, da so bili v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga. Inšpektor je namreč prekršek s pomočjo daljnogleda, tj. tehničnega sredstva, osebno zaznal. Sodišči pa zanemarita, da inšpektor v nobenem primeru ne bi mogel in niti ni bil dolžan plačilnega naloga storilcu vročiti na kraju prekrška. Inšpektor se je namreč nahajal na obali in iz kopnega opazoval dogajanje na morju. Četrti odstavek 57. člena ZP-1 v situacijah, ko takojšnja vročitev plačilnega naloga ni mogoča, predvideva, da se storilcu plačilni nalog vroči po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Kršitelju se v tem primeru hkrati s plačilnim nalogom iz prvega odstavka tega člena vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu. Iz določb, ki urejajo postopek s plačilnim nalogom torej ne izhaja obveznost, da bi glede na okoliščine moral biti storilec s prekrškom in postopkom zoper njega seznanjen neposredno ob prekršku samem.

6. Prekrškovni organ niti ni postopal po določbah 57. člena ZP-1, ki urejajo postopek s plačilnim nalogom, ampak je zoper storilca uvedel hitri postopek. Zakon pri tem v drugem odstavku 55. člena prekrškovni organ zavezuje, da ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in pouči, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če se bo izjavil ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje in da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Povedano drugače, prekrškovni organ mora storilca poučiti, da bo z navajanjem dejstev in uveljavljanjem dokazov prekludiran, če se na poziv ne bo odzval. Podobno kot za postopek s plačilnim nalogom pa zakon tudi v okviru hitrega postopka ureja postopanje organa, če se kršitelj ni mogel osebno izjaviti o prekršku ali mu ni bilo mogoče dati obvestila in pouka po določbah drugega odstavka tega člena. V tem primeru mora prekrškovni organ na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZP-1 pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja pisno obvestiti o prekršku in ga poučiti o pravicah iz drugega odstavka tega člena ter da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v petih dneh od vročitve obvestila.

7. Vrhovni državni tožilec ima pri tem prav, ko opozarja, da je bilo postopanje prekrškovnega organa, ki je uvedlo hitri postopek namesto postopka s plačilnim nalogom, storilcu v korist. Zakon namreč pri izdaji plačilnega naloga ne zahteva, da bi morala biti storilcu dana možnost izjave, predvideva le seznanitev s prekrškom in dokazi zanj.1 Storilec ima tako v postopku s plačilnim nalogom prvo možnost izjave šele v zahtevi za sodno varstvo, v hitrem postopku pa že prej, preden je odloča o prekršku sploh izdana. Poleg tega je odločba o prekršku, izdana v hitrem postopku, za razliko od plačilnega naloga obrazložena. Okoliščina, da je bila zoper storilca izdana odločba o prekršku, čeprav so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga, je z vidika varstva pravic v postopku storilcu v korist, ne pa v škodo.

8. Sodišči sta zato v izpodbijanih sodbah napačno izhajali iz izhodišča, da je bil storilec zaradi postopanja prekšrkovnega organa prikrajšan za neposredno seznanitev in pravico do izjave ob sami izvršitvi prekrška. Zakon namreč neposredne seznanitve s prekrškom, ko ta ni mogoča, ne predvideva in ne zahteva. Storilcu zato pravica do neposredne seznanitve s prekrškom ni bila kršena. Te namreč ne bi imel niti, če bi prekrškovni organ postopal po določbah o plačilnem nalogu. S pisnim pozivom, naj se izjavi o okoliščinah prekrška, storilcu zato ni bil v ničemer prikrajšan. Nasprotno, možnost izjave, ki je v postopku s plačilnim nalogom sploh imel ne bi, mu je bila s tem celo izrecno dana. Glede na to, da je bil storilec z možnostjo izjave obravnavan ugodneje, kot bi bil, če bi bil zoper njega izdan plačilni nalog, pa je napačno tudi stališče, da glede na okoliščine, ugotovljene v tem primeru zaradi neodzivnosti na obvestilo prekrškovnega organa ne more biti prekludiran. Vrhovno sodišče je sicer že večkrat pojasnilo, da je načelo materialne resnice tudi v prekšrkovnem postopku vodilno in da mu je načeloma potrebno dati prednost pred zakonskimi določbami, ki uzakonjujejo prekluzijo.2 Vendar gre v konkretni situaciji za specifičen primer, pri katerem so bile storilcu dane širše možnosti, kot jih ima po zakonu. S tem, ko jih storilec v danem roku ni izkoristil, bi morala zanj veljati prekluzija glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Okrajno sodišče zato ni ravnalo prav, ko je upoštevalo navedbe in dokaze, ki bi jih storilec lahko uveljavljal že pred prekrškovnim organom. Na tej podlagi je zato Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe prvega in četrtega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 55. člena ZP-1. 9. Z ostalimi navedbami vrhovni državni tožilec v zahtevi problematizira presojo dokazov, ki jih je storilčeva zagovornica uveljavljala v zahtevi za varstvo zakonitosti, s strani okrajnega in višjega sodišča. Opozarja, da je zagovornica predlagala zaslišanje storilca, ki naj bi izpovedal, da ga kritičnega dne na morju ni bilo. Namesto tega je sodišče zaslišanje nadomestilo s samimi navedbami zagovornice. Navaja pa še, da se je sodišče oprlo na storilčevo dovoljenje za športni ribolov, v katerega pa je datume ribolova in ulov zapisoval sam. Po njegovem stališču je zaključek sodišča, da predstavlja dovolilnica javno listino v smislu 169. člena ZUP oziroma 244. člena ZPP, napačen. Ker je, glede na okoliščine konkretnega primera, Vrhovno sodišče zaključilo, da sodišče zaradi prekluzije niti ni imelo podlage za presojo teh dokazov, se nadaljnja vprašanja o njihovi izvedbi ne postavljajo več.

C.

10. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo in ugotovilo kršitev določb prvega in četrtega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 55. člena ZP-1. 1 Izjemo, ko mora biti tudi v postopku s plačilnim nalogom storilcu omogočena možnost izjave, predvideva drugi odstavek 57. člena ZP-1, ki pa ureja situacije, ko pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen. Za tako situacijo pa v predmetni zadevi ni šlo. 2 Tako npr. sodba VSRS IV Ips 51/2016 z dne 23. 2. 2017 idr.