Jedro

Skladno z 10. členom ZDDPO se med prihodke davčnega zavezanca vštevajo prihodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov, doseženih z udeležbo pri dobičku drugih pravnih oseb. Listine, ki služijo kot podlaga za izkazovanje poslovnih dogodkov v poslovnih knjigah, morajo biti sestavljene tako, da je iz njih jasno in brez dvoma razvidno, katere dogodke odražajo, v smislu natančnega opisa poslovnega dogodka in kot take predstavljajo tako imenovane verodostojne listine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnika se v tem postopku oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 0610-333/2009-5 (1004-14) z dne 14. 12. 2009 je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Murska Sobota kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožnikoma kot pravnima naslednikoma družbe A. d.o.o., dodatno odmeril davek na dodano vrednost v znesku 191,83 EUR in pripadajoče obresti v znesku 38,10 EUR (točka I/1 izreka) ter davek od dobička pravnih oseb v znesku 5.213,25 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.035,52 EUR (točka I/2 izreka). V izreku izpodbijane odločbe je še navedeno, da morajo biti odmerjene obveznosti plačane v 30 dneh po vročitvi odločbe, sicer se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe, da zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov, da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ, ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točke II, III in IV izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je bil pri družbi A. d.o.o., opravljen inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost, davka od dobička pravnih oseb in davka od dohodkov iz premoženja za leto 2003 ter določenih dajatev za obdobje od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001 in o ugotovitvah dne 21. 1. 2005 izdan zapisnik in dne 21. 2. 2005 dopolnilni zapisnik. Dne 1. 3. 2005 je bila izdana odločba, ki jo je nato po vloženi pritožbi drugostopenjski organ s svojo odločbo delno odpravil in zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je nato v ponovnem postopku obravnaval točke izreka, ki še niso bile pravnomočne (točko 1/1 izreka odločbe, v kateri je davčni organ naložil plačilo davka od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2001 v višini 1.249.304,00 SIT; točko I/5 izreka odločbe, v kateri je davčni organ naložil plačilo DDV za leto 2003, in sicer del, ki se nanaša na DDV v znesku 45.970,90 SIT; točko I/6 do 1/11 izreka odločbe, v katerih je davčni organ naložil plačilo dajatev od osebnih prejemkov zaposlenih v znesku 17.484.111,90 SIT). V ponovljenem postopku je bil dne 8. 12. 2008 izdan zapisnik, dne 26. 2. 2009 pa odločba, ki je bila ponovno na podlagi vložene pritožbe z odločbo drugostopenjskega organa odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek in odločanje za napotkom, da mora prvostopenjski organ, skladno z 49. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP) paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku. To je v zadevi pomembno zaradi tega, ker je bila družba A. d.o.o. s sklepom Srg 1006/00702 z dne 11. 10. 2006 izbrisana iz sodnega registra. Ker je prvostopenjski organ nato, skladno z napotki ugotovil, da sta pravna naslednika izbrisane družbe A. d.o.o. B.B. in C.C., je odločbo o ugotovljenih nepravilnostih v ponovnem postopku izdal družbenikoma kot pravnima naslednikoma (tožnikoma), kar je tudi podrobno pojasnil (str. 24 izpodbijane odločbe).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo glede DDV že v prvotnem postopku ugotovljeno, da niti pravna oseba A. d.o.o. kot najemnik niti najemodajalec poslovnih prostorov, davčnemu organu nista predložila izjave po 3. odstavku 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00, 19/00, 27/00, 66/00, 30/01, 82/01, 103/01 in 67/02, v nadaljevanju ZDDV). Tožnik je namreč kot najemnik v letu 2003 plačeval najemnino družbi D. d.o.o., pri čemer je najemodajalec od vrednosti najemnine obračunaval DDV po stopnji 20 %, tožnik pa je to upošteval kot vstopni DDV. Skladno z 2. odstavkom 27. člena ZDDV se lahko zavezanec za davek dogovori z najemnikom - davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega vstopnega DDV, da bo od prometa, ki bi moral biti oproščen plačila DDV po 2. točki 1. odstavka 27. člena ZDDV, obračunal DDV po predpisani stopnji. V takem primeru lahko zavezanec za DDV obračuna davek, če sta z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljenim prometom podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu. Prvostopenjski organ je (zatrjevano) vložitev izjave preveril tako pri referentu, ki evidentira prejeto dokumentacijo zavezanca za davek, kot pri referentu, ki evidentira dokumentacijo najemodajalca, vendar nobeden izmed referentov izjave ni prejel, pa tudi v evidenci prejete pošte, ki jo vodi davčni organ, ni evidentiran prejem izjave ne za zavezanca za davek in ne za najemodajalca. Ker tožnik v postopku inšpiciranja ni navedel kdaj in kako je izjavo posredoval davčnemu organu, prvostopenjski organ ni priznal odbitka vstopnega DDV v skupni višini 191,83 EIR. Skladno s 95. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08 in 85/09, v nadaljevanju ZDavP-2) so bile obračunane tudi zamudne obresti za čas od 1. 1. 2005 do izdaje odločbe.

V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je pravna oseba A. d.o.o. dne 26. 2. 2001 zmanjšala prihodke od prodaje blaga na domačem trgu na podlagi dobropisa št. 669 z dne 26. 2. 2001 v znesku 3.383.581,60 SIT, na podlagi dobropisa št. 670 z dne 26. 2. 2001 v znesku 1.832.744,54 SIT in na podlagi dobropisa št. 678A z dne 26. 3. 2001 v znesku 336.134,45 SIT. Vsi trije navedeni dobropisi so bili izdani E.E. Iz njih izhaja, da se mu priznavajo dodatni popusti (v višini 4.026.462,10 SIT po računu št. 668/99, v višini 2.180.966,00 SIT po računu št. 667/99 in 400.000,00 SIT po računu 649/00). V postopku je bilo ugotovljeno, da so bili vsi trije navedeni računi izdani pravni osebi F. d.o.o., in sicer za nakup kombajna, traktorja in traktorske prikolice (račun 668/99 v višini 18.500.000,00 SIT za kombajn, račun 667/99 v vrednosti 14.229.428,57 SIT za traktor in račun 649/00 v višini 1.897.000,00 SIT za traktorsko prikolico). Prvostopenjski organ podrobno opiše navedeno poslovanje in nato zaključi, da so bili dobropisi s strani pravne osebe A. d.o.o. izdani fizični osebi E.E., čeprav s to osebo tožnik ni opravil prometa blaga. Promet blaga je bil namreč opravljen s pravno osebo F. d.o.o. Dobropis zaradi dodatnega popusta bi tako lahko bil izdan le neposrednemu kupcu blaga. Ob tem je pravna oseba A. d.o.o. kot davčni zavezanec izdala dobropis za znesek, enak delnemu pologu ob podpisu pogodbe o lizingu, ki bi ga morala po asignacijski pogodbi plačati fizična oseba E.E. V nadaljevanju je podrobno opisan postopek glede opisanega poslovanja in pridobivanja podatkov o tem. Tako je prvostopenjski organ v prvotnem postopku navedel, da je direktor zavezanca za davek prejel gotovino kot plačilo obveznosti po asignacijskih pogodbah, prejete gotovine pa ni nakazal na žiro račun, niti ni zmanjšal terjatev do kupca (pravne osebe F. d.o.o.). Da bi storjeno dejanje prikril, je nato izdal dobropise na ime fizične osebe. Direktorica davčnega zavezanca pa je v postopku izjavila, da so bili dobropisi izdani zato, ker E.E. ni imel gotovine, da bi plačal polog. Zaradi tega so izdali račune za prodano kmetijsko opremo v toliko višjem znesku, da se je s plačilom s strani pravne osebe F. d.o.o., pokrila celotna vrednost prodane kmetijske opreme. Prvostopenjski organ je to izjavo ocenil in navedel, da bi bila, če bi ta izjava držala, prodana kmetijska oprema precenjena. Vrednosti opreme po izdanih računih in pogodbi o lizingu pa ni nasprotovala nobena izmed pogodbenih strank. Pojasni, da glede na prejeti račun in prevzemni list za nakup traktorja znaša nabavna vrednost traktorja 10.766.331,34 SIT, marža v višini 32,17 % znaša 3.463.097,30 SIT, prodajna vrednost brez DDV pa je 14.229.428,57 SIT. To pa je vrednost, ki je bila zaračunana kupcu traktorja. Podobne ugotovitve izhajajo tudi iz listin za nakup kombajna. Po navedenem so bili izstavljeni računi z realno vrednostjo kmetijske opreme in ni bilo razloga za zmanjševanje prodajne cene. Če bi bil priznan kupcu pri prodaji kombajna popust v višini 3.383.581,05 SIT, bi bil ta popust večji, kot je znašala razlika v ceni, ki jo je pri prodaji dosegel zavezanec za davek in bi bil kombajn prodan z izgubo v višini 383.584,01 SIT. To pa bi bilo tudi v nasprotju namenom opravljanja pridobitne dejavnosti, ki je v pridobivanju dobička. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na 10. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96, 34/96, 82/97, 27/98, 1/00, 50/01 in 108/02, v nadaljevanju ZDDPO) in Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 107/01, v nadaljevanju SRS). Navaja tudi Pravilnik o vodenju evidenc v trgovini (Uradni list RS, št. 51/99, popr. 69/99, v nadaljevanju Pravilnik), po določbah katerega je trgovec, ki trguje z blagom na drobno ali na debelo ali opravlja trgovinske storitve, dolžan voditi evidenco o nabavi in prodaji blaga in trgovinskih storitvah in pojasni, da davčni zavezanec dodatnih popustov pri prodaji kmetijske opreme oziroma spremembe cene prodane kmetijske opreme ni evidentiral v evidenci o nabavi in prodaji blaga. Ker sta bila dobropis št. 670, ki se nanaša na račun št. 667/99 in dobropis št. 669, ki se nanaša na izdani račun št. 668/99, izdana dne 26. 2. 2001, torej istega dne kot računa, bi moral biti dani popust (kolikor je bil dejansko priznan) prikazan na računu in ne na dobropisu na ime fizične osebe. Dobropis št. 678A, ki se nanaša na račun št. 649/00, pa je bil izdan dne 26. 3. 2001, čeprav je bil račun št. 649 izdan že dne 30. 12. 2000 in je bila fizična oseba dolžna plačati 400.000,00 SIT na podlagi asignacijske pogodbe z dne 19. 12. 2000. Prihodki v glavni knjigi na podlagi dobropisa št. 678A pa so bili zmanjšani že 26. 2. 2001, čeprav ima dobropis datum 26. 3. 2001. Pojasni še, da v ponovnem postopku skladno z napotili drugostopenjskega organa, pri ugotavljanju upravičenosti zmanjševanja stroškov ni bila upoštevana izjava E.E., pridobljena v prvotnem postopku. Po navedenem je zavezanec za davek neupravičeno zmanjšal prihodke na podlagi dobropisov, ki ne predstavljajo verodostojnih listin za vpis poslovnih dogodkov v poslovne knjige in s tem v obračunu davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 neupravičeno zmanjšal prihodke na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin v skupnem znesku 5.552.459,74 SIT ter posledično izkazal prenizko davčno osnovo.

Tožnika se s tako odločitvijo nista strinjala in sta vložila pritožbo, v kateri sta nasprotovala vodenju postopka, ker je bila zoper odločbo z dne 1. 3. 2005 vložena tožba o kateri pa še ni odločeno. Nasprotovala sta tudi odločitvi, da sta pravna naslednika pravne osebe A. d.o.o. in ugovarjala zastaranje ter navajala, da sta predlagala izločitev inšpektorice. Odločbo sta izpodbijala tudi iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, kar sta obsežno obrazlagala. Ministrstvo za finance RS je kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pritrdilo odločitvi prvostopenjskega organa in z odločbo št. DT 499-14-8/2010-4 z dne 13. 9. 2010 pritožbo zavrnilo.

V obrazložitvi drugostopenjski organ zavrača ugovore, da prvostopenjski organ ni sledil napotkom in vsebinsko preveril, ali sta tožnika pravna naslednika izbrisane družbe A. d.o.o.. Pojasni, da je po 1. odstavku 42. člena ZUP stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Če stranka med postopkom umre (fizična) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Nato se sklicuje na določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99, v nadaljevanju ZFPPod) in ZGD ter navaja odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-l-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 in zaključi, da ni bilo nikakršne pravne in dejanske ovire, da družbenika C.C. in B.B. ne bi mogla sodelovati pri odločanju družbe in pri njeni poslovni politiki. To pa tudi pomeni, da gre za aktivna družbenika v smislu obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Ker družba zaradi izbrisa iz sodnega registra ne obstaja več, ne more biti nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju, ne nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju in ne more imeti sposobnosti biti stranka v postopku. Stranki v postopku sta zato B.B. in C.C. (tožnika), kot pravna naslednika (družbenika in ustanovitelja izbrisane družbe), kart pravilno ugotavlja prvostopenjski organ. Zavrne ugovor, da je odločba v nasprotju z dejstvi, ker v njej v uvodu ni navedeno, da gre za ponovni postopek in ugovor, da je s tem, ko je bila zoper odločbo z dne 1. 5. 2005 vložena tožba za odpravo odločbe v celoti, nastopila procesna ovira za vodenje postopka. Predmet ponovnega postopka je namreč le tisti del izreka odločbe z dne 1. 3. 2005, ki ga je pritožbeni organ odpravil in vrnil v ponovni postopek in odločanje. Podrobno pojasni tudi razloge in dejstva, zaradi katerih v zadevi ni prišlo do relativnega zastaranja in razloge glede predloga za izločitev pooblaščene osebe, saj je bil zapisnik v ponovnem postopku inšpekcijskega pregleda sestavljen dne 21. 10. 2009, odločba dne 14. 12. 2009, zahtevo za izločitev pooblaščene osebe iz postopka, ki sta jo vložila tožnika, pa je drugostopenjski organ s sklepoma z dne 25. 2. 2009 zavrnil. Drugostopenjski organ zavrne tudi ugovore glede napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in se sklicuje na določbe ZDDPO, SRS in Pravilnika ter dodaja, da tudi po mnenju drugostopenjskega organa tožnika nista uspela dokazati, da so izdani dobropisi, na podlagi katerih so bili zmanjšani prihodki, verodostojne knjigovodske listine. Listine, na podlagi katerih se v poslovnih knjigah izkazujejo stanja sredstev in obveznosti, prihodki in odhodki, vstopni in izstopni DDV morajo biti sestavljene tako, da je iz njih jasno in brez dvoma razvidno, katere dogodke odražajo, v smislu natančnega opisa poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo njegove vsebine (SRS 21.7), da so dogodki, ki jih te listine odražajo resnično nastali (SRS 22.15), in da imajo značaj poslovnih dogodkov, to je da so povezani z opravljanjem zavezančeve dejavnosti (SRS 21.1., 21.7., 21.12., 21.15 in 22.15) in kot take prestavljajo tako imenovane verodostojne knjigovodske listine. Skladno s SRS je dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami. Knjigovodstvo oz. poslovne knjige davčnega zavezanca pa se morajo voditi tudi skladno s predpisi o računovodstvu ter drugimi predpisi, ki urejajo vodenje knjig davčnega zavezanca. Oceni tudi sklicevanje na izpis konto kartice 1200-F. d.o.o. in poudari, da so bile zmanjšane terjatve do F. d.o.o. po dobropisih št. 670, 669 in 678A, iz dobropisov pa izhaja, da so bili izdani na ime fizične osebe E.E. in ne na ime družbe F. d.o.o., katere terjatve so bile zmanjšane. Kot izhaja iz konto kartice F. d.o.o. pa ta ni popravljala obveznosti do tožnikov (ni popravljala vrednosti opreme, dane v finančni najem). Kot neutemeljene pa obširno zavrne tudi ugovore glede nepriznavanja DDV, plačanega za najem poslovnih prostorov.

Tožeči stranki se z odločitvijo ne strinjata in odločbo izpodbijata s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi vztrajata pri pritožbenih razlogih in menita, da nista pravna naslednika izbrisane družbe A. d.o.o.. Prvostopenjski organ ni navedel pravne podlage za vodenje davčnega inšpekcijskega postopka zoper tožnika. Ponavljata tudi pritožbeni ugovor o relativnem zastaranju pravice do odmere davčnih obveznosti, ki so predmet tega postopka. Gre namreč za obveznosti, ki izvirajo iz leta 2001 in iz leta 2003. Enako kot v pritožbi opozarjata tudi, da sta tožnika v postopku pred izdajo odločbe predlagala izločitev inšpektorice, ki je vodila ponovni postopek. V predlogu sta opozarjala na nepravilnosti, ki jih je davčna inšpektorica zagrešila v prvotnem postopku in zaradi katerih je dejansko stanje ostalo nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno. O predlogu obeh zavezancev za izločitev uradne osebe še ni bilo dokončno odločeno.

Tožnika glede obračuna davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 navajata, da so bile tekom postopka predložene listine, ki govorijo drugače od ugotovitev davčnega organa. V zadevi je šlo za uslugo s strani družbe A. d.o.o. lizingojemalcu, ki ni imel denarja niti za polog. Družba A. d.o.o. kot prodajalec in lizingojemalec E.E. sta se zato sporazumela, da bosta prikazala za 30 % višjo pogodbeno ceno predmeta lizinga. Istočasno pa je lizingodajalec privolil, da odstopi od svoje zahteve, da se mu nakaže zahtevani polog. Zneski niso bili plačani na račun družbe A. d.o.o. oziroma je bil račun za E.E. izdan v tej višini zgolj fiktivno in zaradi tega, da je lahko lizingodajalec F. lizingojemalcu odobril lizinški nakup kmetijskih strojev od prodajalca, družbe A. d.o.o.. Zatrjujeta, da na argumente tožnikov davčni organ ni odgovoril, zavrnil pa jih tudi ni drugostopenjski organ in je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti. Tudi glede obračuna DDV za leto 2003 tožnika ponavljata argument iz pritožbe in predhodnih postopkov. Če bi zakonodajalec želel davčne posledice vezati na trenutek vročitve izjave o plačilu DDV davčnemu organu, bi moral namesto besede "podati" izbrati in uporabiti besedo "vročiti", kot se uporablja v ZUP. V tem primeru bi bilo potrebno uporabiti maksimo davčnega prava, da se v dvomu odloča v korist davčnega zavezanca. Nesporno sta se obe stranki pred sklenitvijo predmetnega posla dogovorili, da bosta najem nepremičnine opravila v sistemu DDV. To dokazuje tudi predložena izjava, v kateri je prišlo do očitne pisne pomote, ki je bila pojasnjena in popravljena tekom inšpekcijskega postopka in zato ne more vplivati na veljavnost. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožnika sta ob vložitvi tožbe vložila tudi vlogo za oprostitev plačila takse v kateri poudarjata, da sta po izbrisu družbe A. d.o.o. ostala brez zaposlitve in brez prihodkov. Po pozivu sta, glede na določbe Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1) in Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju (Uradni list št. 93/08) dostavila tudi Izjavo o premoženjskem stanju (obrazec).

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

K izreku sodbe Skladno z 10. členom ZDDPO se med prihodke davčnega zavezanca vštevajo prihodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov, doseženih z udeležbo pri dobičku drugih pravnih oseb. Kot je navedel že drugostopenjski organ, morajo biti listine, ki služijo kot podlaga za izkazovanje poslovnih dogodkov v poslovnih knjigah (izkazovanje stanja sredstev in obveznosti, prihodkov in odhodkov, vstopnega in izstopnega DDV) sestavljene tako, da je iz njih jasno in brez dvoma razvidno, katere dogodke odražajo, v smislu natančnega opisa poslovnega dogodka in kot take predstavljajo tako imenovane verodostojne knjigovodske listine. Pri poslovnih dogodkih, ki jih listine odražajo, mora biti natančno opredeljena njihova vsebina, tako, da je razvidno, da so v izkazani obliki resnično nastali in da imajo značaj poslovnih dogodkov - to je, da so povezani z opravljanjem zavezančeve dejavnosti (SRS 21.1, 21.7, 21.12, 21.15 in 22.15). Skladno s SRS 21.12 se knjigovodske listne kontrolirajo tako, da se zadosti načelu resničnosti, torej da kažejo podatki v njih dejansko stanje in gibanje sredstev, obveznosti do njihovih virov, prihodkov in odhodkov. Knjigovodske listne so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale pri poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo obseg in naravo poslovnih dogodkov.

V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev davčnih organov, da se davčno ne prizna zmanjšanje prihodkov po dobropisih, izdanih fizični osebi E.E. Glede na podatke upravnih spisov, ki jim tožnika ne nasprotujeta, pravna oseba A. d.o.o. dodatnih popustov pri prodaji kmetijske opreme oziroma spremembe cene prodane kmetijske opreme ni evidentirala v evidenci o nabavi in prodaji blaga. Poleg tega sta bila dva dobropisa (št. 670, ki se nanaša na račun št. 667/99 in št. 669, ki se nanaša na račun št. 668/99) izdana istega dne kot računa (26. 2. 2001), ob tem pa popust, ki naj bi bil priznan, ni bil prikazan na računu, dobropisa pa sta bila izdana na ime fizične osebe. Dobropis št. 678A, ki se nanaša na račun št. 649/00, je bil izdan dne 26. 3. 2001 in je bil prav tako izdan na ime fizične osebe, račun št. 649/00 pa je bil izdan dne 30. 12. 2000 pravni osebi (F. d.o.o.). Asignacijska pogodba, po kateri je bila fizična oseba dolžna plačati 400.000,00 SIT pa je bila sklenjena že dne 19. 12. 2000. Dolžnost davčnih zavezancev je, da poslovne dogodke, ki jih izkazujejo v poslovnih knjigah in katerih posledice uveljavljajo v davčnih obračunih (ali napovedih) utemeljijo s takimi (verodostojnimi) knjigovodskimi listinami, iz katerih je brez dvoma možno razbrati resničnost nastanka poslovnih dogodkov in njihov poslovni značaj tudi strokovnim osebam, ki niso sodelovale pri dogodku. Verodostojne knjigovodske listine so po zgoraj navedenih določbah predpisano sredstvo dokazovanja nastanka, vsebine in obsega poslovnega dogodka. V obravnavanem primeru pa, glede na vse navedeno, tudi po presoji sodišča tožnikoma ni uspelo (listinsko) dokazati, da je bilo zmanjšanje prihodkov po dobropisih, izdanih fizični osebi, izvedeno na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, ki bi brez dvomov izkazovale v poslovnih knjigah evidentirane poslovne dogodke.

Sodišče ob tem še pripominja, da k uporabi SRS napotujejo tudi določbe ZDavP-2, po katerih davčni zavezanci zagotavljajo podatke o poslovanju, ki so podlaga za ugotovitev davčne obveznosti na način in v obsegu, kot je določen s tem zakonom, zakonom, ki ureja davek od dobička oziroma dohodkov pravnih oseb z določeno vsebino davčnega obračuna. Dokazno breme je pri tem na strani davčnega zavezanca, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku, predložiti verodostojne dokaze. Vrsta dokaznih sredstev pa je, ob prej navedenem, v določenem obsegu omejena že z naravo davčnega postopka oziroma določbami materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznavajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov se tako ugotavlja na podlagi knjigovodskih listin ali na pravno relevantnih dejstvih. Poslovnih dogodkov, ki so v nasprotju s knjigovodskimi listinami ali tistih, ki iz knjigovodskih listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče upoštevno dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi.

V ostalem, zlasti glede tožbenih ugovorov v zvezi z zastaranjem, v zvezi z opredelitvijo tožnikov za aktivna družbenika družbe A. d.o.o. in glede predloga za izločitev pooblaščene osebe, pa se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obširno in argumentirano obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K izreku sklepa Na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1) sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. O oprostitvi plačila taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke. Ta mora predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov (1. in 2. odstavek 12. člena ZST-1). Upoštevaje v izjavi navedene podatke, da tožnika nimata niti dohodkov niti premoženja, je sodišče odločilo, kot je navedeno v izreku sklepa.