Jedro

Pri preizkusu po 2. odstavku 207. člena ZKP sodišče ne preverja le pripornih razlogov, ampak preverja obstoj vseh razlogov za podaljšanje pripora. Čeprav ugotovi, da se okoliščine glede njihovega obstoja niso spremenile, mora te okoliščine v razlogih sklepa o podaljšanju pripora določno našteti. Posplošeno sklicevanje na razloge, navedene v prejšnjih sklepih, ne zadostuje.

Sklep o podaljšanju pripora v obrazložitvi vsebuje razloge o obstoju realne nevarnosti, da bi obtoženec, ki je obtožen kaznivega dejanja po 2.odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, na prostosti nadaljeval s takimi kaznivimi dejanji, s tem ko je navedeno, da to potrjujejo teža kaznivega dejanja, ki se kaže v dobri organiziranosti soobtožencev in količini mamila, okoliščina, da obtoženec nima zaposlitve ter da je očitano kaznivo dejanje, ki predstavlja nevarnost za druge ljudi, storil z namenom zaslužka.

Izrek

Zahteva obt. S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 4.4.2001, ko je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) preizkusilo, če so še podani razlogi za pripor obt. S.P., ugotovilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP še vedno podan, odločilo, da se pripor zoper obt. S.P. iz navedenega pripornega razloga podaljša. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20.4.2001 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Obt. S.P. z zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 24.4.2001 izpodbija pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ter predlaga, da Vrhovno sodišče sklep o podaljšanju pripora prekliče in izreče milejši ukrep, podrejeno pa predlaga, da ga izpusti na prostost. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je v priporu že 10 mesecev, zaradi česar niso utemeljene navedbe v sklepu o podaljšanju pripora, ki se nedopustno sklicuje na prejšnje sklepe, da se okoliščine niso v ničemer spremenile. Poudarja, da je potrebno pri odrejanju pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP tehtati dve dobrini, in sicer sorazmernost med težo kaznivega dejanja ter ustavno pravico do svobode, razen tega pa ugotoviti potrebno stopnjo verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja. Razen tega navaja, da doslej še ni bil obsojen, v obravnavani zadevi pa ga bremeni le poročilo tajnega policijskega sodelavca. Tudi ni podana nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil, ker so vsi soobtoženci v priporu, njegova vloga pa je bila minimalna in nepomembna, tako da ga ni mogoče šteti za sostorilca. Ni korektno, da se zoper njega odrejajo najhujši ukrepi, s katerimi je prizadeta njegova osebnost in duševna celovitost. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker s pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora sodišče ni kršilo zakona. Zatrjevanje obtoženca, da ni in ne ogroža varnosti ljudi ter da ni nevarnosti, da bi kaznivo dejanje ponovil, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ki po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obt. S.P. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva obt. S.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je sicer treba obt. S.P., da se sklep senata sodišča prve stopnje, s katerim je bil zoper njega pripor po preizkusu, opravljenem po 2. odstavku 207. člena ZKP, podaljšan, sklicuje le na razloge prejšnjih sklepov o podaljšanju pripora. Ne glede na to, da je potrebno po navedenem zakonskem določilu periodično preverjanje razlogov za pripor po vložitvi obtožnice, je povsem jasno, da je potrebno ob teh preizkusih preverjati ne samo priporne razloge, na kar bi kazala gramatikalna interpretacija določila 2. odstavka 207. člena ZKP, temveč je potrebno preverjati obstoj vseh razlogov za podaljšanje pripora. Čeprav senat pri takem preverjanju, da se okoliščine, pomembne za presojo, ali so še podani priporni razlogi, ugotovi, niso spremenile ter odloči, da se pripor podaljša, mora te okoliščine v razlogih svoje odločbe določno našteti, posplošeno sklicevanje na razloge, navedene v prejšnjih sklepih, tega dela obrazložitve ne more nadomestiti. V konkretni zadevi je tako pomanjkljivost prvostopenjskega sklepa odpravilo pritožbeno sodišče, ko je s sklepom z dne 20.4.2001 odločilo o pritožbah obtoženca in njegovega zagovornika, ter v razlogih sklepa obrazložilo obstoj vseh pogojev za podaljšanje pripora, zaradi česar pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ni nezakonit. Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi z dne 10.5.2001, s katero je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo obt. S.P. za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6.2.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 22.2.2001. Pritrditi je treba obt. S.P., da je potrebno pri odrejanju in podaljšanju pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP tehtati dve dobrini, in sicer med težo kaznivega dejanja in med ustavno pravico do svobode ter da je potrebno ugotoviti potrebno stopnjo verjetnosti, da bi storilec, če bi bil na prostosti, ponovil kaznivo dejanje. Iz razlogov pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je razvidno, da so bile te okoliščine pri odločanju o podaljšanju pripora upoštevane. Obtožnica, vložena zoper 14 obtožencev, od katerih jih je devet v priporu, obt. S.P. očita kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, ki naj bi ga obtoženec storil v sostorilstvu s soobtoženci, in sicer s tem, da je skupaj s soobtoženim F.V. dne 16.1.2000 prodal tajnemu policijskemu sodelavcu 978,39 gramov heroina ter zaradi posredovanja pri tej prodaji mamila prejel 1.600 DEM. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je pojasnjeno, da je obt. S.P. utemeljeno osumljen storitve hudega kaznivega dejanja, izvršenega v sostorilstvu in v dobri organiziranosti z drugimi soobtoženci ter da mu izvrševanje kaznivih dejanj očitno predstavlja vir zaslužka, saj ni zaposlen. Pri odločanju o podaljšanju pripora je bila torej upoštevano sorazmerje med težo obtožencu očitanega kaznivega dejanja in ustavno pravico do osebne svobode, ki pa je omejena z določilom 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, kjer je predpisano, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti (in tudi podaljšati) na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je tudi pojasnjeno, da teža kaznivega dejanja, ki se kaže v dobri organiziranosti soobtožencev in količini mamila, okoliščina, da obtoženec nima zaposlitve ter da je kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožnica in ki predstavlja nevarnost za druge ljudi, storil z namenom zaslužka, potrjujejo obstoj realne nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti s takimi kaznivimi dejanji nadaljeval. V razlogih pravnomočnega sklepa pa je tudi pojasnjeno, da te nevarnosti ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obtoženec v svoji zahtevi. Zato je zahtevo obt. S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).