Jedro

Izjava banke, da kot posojilodajalec v skladu z določbo 10. člena Posojilne pogodbe odpoklicuje pogodbo ter zahteva plačilo celotne posojilne terjatve pred pogodbenim rokom zapadlosti, nima pravne narave izjave o uresničitvi odstopne pravice, pač pa naravo izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenja. To nedvoumno izhaja iz same izjave oziroma obvestila tožeče stranke, v kateri navaja, da kot posojilodajalec odpoklicuje pogodbo ter zahteva plačilo celotne posojilne terjatve pred pogodbenim rokom zapadlosti. Posledica uresničitve odstopne pravice je prenehanje medsebojnih pravic in obveznosti in posledično nastanek zahtevkov po 111. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v konkretnem primeru pa posledica izjave o odpoklicu pogodbe ni prenehanje pogodbe, ampak pride le do predčasne dospelosti vseh obveznosti po pogodbi. To pa je značilnost izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27211/2017 z dne 30. 3. 2017 vzdrži v veljavi tako, da so tožene stranke dolžne plačati tožeči stranki znesek 42.690,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da so tožene stranke dolžne solidarno tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.049,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujejo tožene stranke (v nadaljevanju tožena stranka). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ne gre za odstop od pogodbe, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je ugotovilo dejansko stanje v nasprotju z nespornim pravno relevantnim dejstvom in je s tem kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in določbo 214. člena ZPP. Bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka tudi po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke D. P. in v izpodbijani sodbi tudi ni obrazložilo razloga za zavrnitev dokaza za njeno zaslišanje. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico v korist tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila med tožečo stranko kot posojilodajalcem ter prvo toženo stranko kot posojilojemalcem sklenjena Pogodba o kratkoročnem posojilu št. 074F519889 z dne 19. 8. 2016 (v nadaljevanju Posojilna pogodba) za znesek posojila v višini 50.000,00 EUR in z rokom vračila v 12 mesečnih obrokih; - da se je tretja tožena stranka s Poroštveno izjavo nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv posojilodajalca plačala vsak znesek, ki ga posojilojemalec ne bo poravnal na podlagi Posojilne pogodbe; - da posojilojemalec kljub opominjanju ni izpolnil obveznosti po Posojilni pogodbi, saj je bil dne 2. 3. 2017 dolžan štiri mesečne obroke; - da je tožeča stranka uresničila svojo pogodbeno pravico o odpoklicu in predčasni zapadlosti terjatve iz Posojilne pogodbe in - da je pri prvi toženi stranki po sklenitvi Posojilne pogodbe prišlo do oddelitve družbe in nastanka druge tožene stranke, ki solidarno odgovarja za obveznost iz Posojilne pogodbe.

7. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper tožene stranke utemeljen. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da je z odstopom tožeče stranke od Posojilne pogodbe poroštvena obveznost prenehala, saj sta zaradi odstopa od pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, tožnica pa ima proti posojilojemalcu, ne pa proti poroku, le zahtevek za vračilo tega, kar je bilo dano, torej kondikcijski zahtevek. Tožena stranka ta ugovor v pritožbi ponovno izpostavlja in meni, da je utemeljen.

8. Takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Izjava banke, da kot posojilodajalec v skladu z določbo 10. člena Posojilne pogodbe odpoklicuje pogodbo ter zahteva plačilo celotne posojilne terjatve pred pogodbenim rokom zapadlosti, nima pravne narave izjave o uresničitvi odstopne pravice, pač pa naravo izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenja. To nedvoumno izhaja iz same izjave oziroma obvestila tožeče stranke, v kateri navaja, da kot posojilodajalec odpoklicuje pogodbo ter zahteva plačilo celotne posojilne terjatve pred pogodbenim rokom zapadlosti. Posledica uresničitve odstopne pravice je prenehanje medsebojnih pravic in obveznosti in posledično nastanek zahtevkov po 111. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v konkretnem primeru pa posledica izjave o odpoklicu pogodbe ni prenehanje pogodbe, ampak pride le do predčasne dospelosti vseh obveznosti po pogodbi. To pa je značilnost izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenje. O tem, da bi medsebojne pogodbene pravice in obveznosti po Posojilni pogodbi prenehale, s tem pa bi prenehala tudi poroštvena obveznost, zato ni mogoče govoriti. Tovrstna pritožbena uveljavljanja so zato neutemeljena.

9. Neutemeljene in v nasprotju s podatki v spisu so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje v nasprotju z nespornim pravno relevantnim dejstvom, ker naj bi bilo dejstvo, da je tožeča stranka od pogodbe odstopila, nesporno.

10. Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi navajala, da je z obvestilom o odpoklicu z dne 6. 3. 2017 predčasno odpoklicala posojilo. Res je v navedbah tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi zaslediti tudi izraz „odstopila od pogodbe“, vendar je v nadaljevanju, po pripravljalni vlogi tožene stranke, v kateri je slednja zavzemala stališče, da je prišlo do odstopa od pogodbe, tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi jasno navedla, da je uresničila odstopno upravičenje, ki nima pravne narave izjave o uresničitvi odstopne pravice. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da je bilo dejstvo odstopa od pogodbe med pravdnima strankama nesporno.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem tretje tožene stranke sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, pri čemer je po stališču pritožbe zavrnitev tega dokaznega predloga neutemeljena in predvsem neobrazložena.

12. Res je dolžnost sodišča, da se na dokazne predloge strank odzove. V obravnavanem primeru je bil odziv sodišča prve stopnje na dokazne predloge tožene stranke povsem ustrezen. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem tretje tožene stranke zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da lahko odloči o zahtevku na podlagi izvedenih dokazov, to je na podlagi vpogleda v spis predložene listinske dokumentacije. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je v konkretnem primeru povsem zadostna. Tožena stranka je namreč dokaz z zaslišanjem strank predlagala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer dokaznega predloga ni z ničemer substancirala in navedla, katera, v ugovoru navajana dejstva, bi tožena stranka z zaslišanjem D. P. dokazovala. Ob tem je dodati, da je tožena stranka v ugovoru zgolj pavšalno zanikala obstoj terjatve in ni ponudila nobenih trditev, ki bi lahko bile predmet dokazovanja, saj se je sklicevala le na negativna dejstva. Ni mogoče zahtevati od sodišča obširne in konkretnejše obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga stranke, ki je predlagan le kot pristavek v vlogi stranke, ne da bi slednja obrazložila, kaj bo predmet dokazovanja predlaganega dokaza, katero konkretno pravno relevantno dejstvo. Tudi v pritožbi tožena stranka ne pove, o katerem pravno relevantnem dejstvu bi stranka izpovedala, pa je bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga v svoji pravici prikrajšana.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).