Jedro

Določitev funkcionalnega zemljišča je stvar, o kateri se odloča v upravnem postopku (3. odstavek 46. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor). Zato ne gre za stvar iz sodne pristojnosti ali za stvar, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka 267. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor, Ljubljana, št. ... z dne ....

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo izrekla za nično odločbo Oddelka za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Ljubljana - Šiška, št. ... z dne ... ter se pri tem sklicevala na določbe 267. in 268. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obrazložitvi odločbe navaja, da je na pobudo občanov ... ter Mesne industrije Vajda Čakovec in Krajevne skupnosti Gunclje - Male Vižmarje pridobila celoten upravni spis ter na podlagi predloženih podatkov ugotovila, da na parc. št. ... k.o. ..., na kateri je imel pravico uporabe S.J., stoji stanovanjska hiša, k tej hiši pa je bilo z navedeno sporno prvostopno odločbo določeno funkcionalno zemljišče parc. št. ... k.o. ..., na kateri je imel pravico uporabe M.- H.I.. Za obstoječe objekte pa na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, funkcionalno zemljišče določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev (3. odstavek 46. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor). Zato je mogoče v upravnem postopku določiti funkcionalno zemljišče k stavbi le v primeru, če je lastnik stavbe hkrati tudi lastnik oziroma uporabnik tistega dela zemljišča, ki naj bi se opredelilo kot funkcionalno zemljišče. V konkretnem primeru je bilo funkcionalno zemljišče k stavbi določeno na zemljišču, s katerim lastnik stavbe S.J. ni razpolagal. V primeru določitve funkcionalnega zemljišča na tujem zemljišču bi sicer lahko lastnik stavbe preko instituta funkcionalnega zemljišča izvajal določena stvarnopravna upravičenja na tujem zemljišču, za takšno odločanje pa ni podlage v upravnem postopku. Zato je podan razlog, da se prvostopna odločba izreče za nično na podlagi določbe 1. točke 267. člena ZUP.

Tožnik v tožbi in dopolnitvah tožbe uveljavlja tožbene ugovore napačne uporabe materialnega in procesnega prava ter navaja, da je prvostopni organ ravnal zakonito, saj je pred odločitvijo o prenosu stavbnega zemljišča pridobil mnenja Mestnega javnega pravobranilstva Ljubljana, ki je bilo usklajeno s stališči Javnega pravobranilstva Republike Slovenije in Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo, da je prenos 66 m2 zemljišča parc. št. ... k. o. ... možen in dopusten. Poleg tega je taka dodelitev funkcionalnih stavbnih zemljišč, zaradi pridobitve proti plačilu s pogodbo na podlagi sklepov Sklada stavbnih zemljišč mesta Ljubljana, vsakdanja praksa. Pogodbo o nakupu je potrdilo Javno pravobranilstvo in overilo sodišče, pogodba je bila na podlagi sodnega sklepa izvedena v zemljiški knjigi in tožniku je bil izdan izpisek iz zemljiške knjige, na podlagi katerega si je pridobil pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Funkcionalno zemljišče se nedvomno določa v upravnem postopku in gre za upravno stvar, zaključki tožene stranke pa nimajo pravne podlage. Poleg tega se tudi v primeru napačne uporabe materialnega prava odločba ne more izreči za nično, vendar je tožena stranka tudi materialno pravo napačno uporabila in ne samo procesno določbo 1. točke 267. člena ZUP. Zato ni pogojev za ničnost prvostopne odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in se sklicuje na njene obrazložitvene razloge ter predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 1. točke 267. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Po določbi 3. odstavka 46. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84, 29/86 in RS št. 26/90 in 18/93, v nadaljevanju ZUN) funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Ker ni sporno, da leži zemljišče s parc. št. ... in ... k. o. ... v območju, ki ga ureja odlok o prostorskih in ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6 - Stanežiče - Vižmarje (Ur. l. SRS, št. 29/89), je določitev funkcionalnega zemljišča stvar, o kateri se odloča v upravnem postopku. Zato ni podan ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP. V konkretnem primeru bi bil lahko kvečjemu podan ničnostni razlog iz 4. točke istega člena (ker jo je izdal organ brez zahteve upravičene stranke - 126. člen ZUP). Vendar tega ničnostnega razloga tožena stranka ne ugotavlja, iz predloženih upravnih spisov pa tudi ni razvidno, da takratni upravičeni predlagatelj M. - H.I. pozneje ni molče privolil v izdano odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča, ki mu je bila vročena 28.6.1990 glede na povratnico, ki je med predloženimi upravnimi spisi.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).