Jedro

Ker revizija v tej zadevi ni bila dopuščena oziroma tožnica ni niti predlagala njene dopustitve, jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 374. člena ZPP).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2017 ter sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi s plačilom denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1 po višini 16 povprečnih plač tožnice. Sklenilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se njeni pritožbi ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožnica je po svojem pooblaščencu vložila revizijo, pri čemer je spregledala, da je upoštevajoč datum odločitve sodišča prve stopnje revizija dovoljena le v primeru, če jo revizijsko sodišče predhodno dopusti. Z zadnjo novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017, glej 121. člen) je namreč prišlo do črtanja 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2014 in nadalj.), ki je določal, da je revizija (vselej) dovoljena (med drugim) v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja. Prišlo je tudi do črtanja in spremembe nekaterih določb prejšnjega 367. člena ZPP (glej 95. člen ZPP-E) in nekaterih drugih določb zakona, ki se nanašajo na revizijo in odločanje sodišča o njej.

7. Po prehodni in končni določbi 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, konča po določbah do sedaj veljavnega zakona, če ni v tem členu drugače določeno (prvi odstavek); v zadnjem odstavku tega člena pa je določeno, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. To v skladu s prvim odstavkom 132. člena ZPP-E pomeni šest mesecev po uveljavitvi ZPP-E, oziroma po 14. 9. 2017. 8. Ker je bila v tej zadevi odločba sodišča prve stopnje izdana že po začetku uporabe tega zakona (17. 10. 2017), je tudi na revizijski stopnji treba upoštevati zadnjo novelo ZPP (novelo E). To pomeni, da se je v tem sporu prenehala uporabljati določba 31. člena ZDSS-1, revizijo pa bi moralo vrhovno sodišče dopustiti po predhodnem predlogu stranke za njeno dopustitev. Ker revizija v tej zadevi ni bila dopuščena oziroma tožnica ni niti predlagala njene dopustitve, jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s prvim in drugim odstavkom 374. člena ZPP).

9. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem postopka zlorabljal procesne pravice, kar v konkretnim primeru ni bilo podano. Zato je bilo odločeno tudi, da toženka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo; seveda enako velja tudi za tožnico, katera revizija je bila zavržena.