Jedro

Do ukinitve funkcionalne enote vzdrževanja pri toženi stranki in s tem tožnikovega delovnega mesta, kar je bil razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, je prišlo izključno zaradi prenosa te dejavnosti na pogodbenega partnerja. Ker prenos dejavnosti delodajalcu prenosniku ne daje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Tožena stranka bi glede tožnika morala poskrbeti, da bi ga pogodbeni partner prevzel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah 2./1., 2., 3. in 4. izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 05.12.2005, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. 09008/03 - IP z dne 11.07.2003, je nezakonita in se razveljavi.

2. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki preneha z 29.01.2007. 3. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh vpisati v delovno knjižico tožeče stranke delovno dobo za čas od 17.02.2006 do 29.01.2007 in za ta čas tožečo stranko prijaviti v vse oblike obveznega socialnega zavarovanja delavcev.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2006 v znesku 678,50 EUR, odvesti od bruto zneska dohodnino ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.07.2006 do plačila." Točke 2./5., 7 in 8. ter 4. točka (izrek o stroških) izreka sodbe se razveljavijo in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točka 2./6. in 3. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija zoper odločitev v zvezi z odškodnino za neizrabljeni del dopusta za leto 2005 se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na regres za letni dopust za leto 2006 in sicer za sorazmerni del v bruto znesku 135,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska po odvodu dohodnine od 02.07.2006 (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za razliko do polnega regresa za letni dopust za leto 2006 (bruto znesek 162.596,00 SIT, točka 2./1. izreka) in v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 05.12.2005, s katero mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. 09008/03 - IP z dne 11.07.2003, nezakonita in se zato razveljavi (točka 2./2. izreka), da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče, zato preneha z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka 2./3. izreka), da mu je tožena stranka dolžna v 8 dneh vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 17.02.2006 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ga za ta čas prijaviti v vse oblike obveznega socialnega zavarovanja delavcev (točka 2./4. izreka), mu za ta čas obračunati in po odvodu vseh dajatev ter ob upoštevanju prejetih denarnih nadomestil med brezposelnostjo izplačati plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2./5. izreka), mu iz naslova odškodnine za neizrabljeni del letnega dopusta za leto 2006 (pravilno 2005) plačati 104.118,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.04.2006 (točka 2./6. izreka), mu obračunati v bruto znesku 416.473,00 SIT in po odvodu davkov in prispevkov izplačati božičnico za leto 2006 v neto znesku 250.474,00 SIT (točka 2./7. izreka) ter mu od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do ponovne zaposlitve tožnika za nedoločen čas plačevati odškodninsko rento zaradi izgubljenega dobička v višini 523.470,37 SIT mesečno, od njegove ponovne zaposlitve dalje pa razliko med zneskom 301.170,17 SIT in zneskov njegove neto plače na novem delovnem mestu vse dokler bo razlika obstajala (točka 2./8. izreka). Sodišče je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi v znesku 1.570.411,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrglo (točka 3. izreka) in odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka (točka 4. izreka).

Samo zoper odločitve vsebovane v 2. do 4. točki izreka sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožnik in predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da ga sodišče prve stopnje ni obravnavalo enako kot toženo stranko, saj ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, temveč je nekatere brez tehtnih razlogov zavrnilo, zaslišalo pa je vse s strani tožene stranke predlagane priče, pri čemer naj bi za njegove trditve zahtevalo višji dokazni standard kot za trditve tožene stranke ne glede na njegov šibkejši položaj v tem sporu. Opozarja, da je imela tožena stranka možnost prirejanja listin svojim potrebam (zapisnik seje uprave, obvestilo zaposlenim). Ker se sodišče prve stopnje do opozoril tožnika v zvezi s tem ni opredelilo, predlaga sojenje pred spremenjenim senatom v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe. Meni, da je subjektivni 30-dnevni rok pričel teči 01.11.2005, saj se je s tem dnem XX ukinila in so s tem dnem tudi nastopile vse pravne posledice ukinitve, oziroma da je bila tožena stranka z razlogom za odpoved in s tem, da za tožnika ni ustreznega delovnega mesta, seznanjena najkasneje od 17.10.2005 dalje, ko je bil s tožnikom opravljen razgovor. Izpodbijana odpoved z dne 05.12.2005 naj bi bila nepravočasna in s tem nezakonita v smislu 5. odstavka 88. člena ZDR. Navaja, da tožena stranka preveritve možnosti zaposlitve tožnika na drugih delih ni dokazala, saj je priča P. izpovedala, da je imela tožena stranka sistemizirana nezasedena delovna mesta, za katera se zahteva izobrazba 5., 6. in 7. stopnje strojne stroke (delovna mesta pod zaporedno št. 25 in 26 akta o sistemizaciji, priloga B24). Meni, da je pojasnilo tožene stranke, da potrebe po delu na njih ni, nesprejemljivo, saj svoje potrebe po delavcih delodajalec izraža v aktu o sistemizaciji delovnih mest in ne more naknadno zatrjevati, da določenih del v okviru sistemiziranega delovnega mesta ne potrebuje. V zvezi z odškodnino za neizrabljeni del letnega dopusta za leto 2005 navaja, da je nameraval preostali del letnega dopusta izrabiti koncem leta 2005 ali v začetku leta 2006, česar zaradi nepričakovane odpovedi ni mogel, pri čemer je tožena stranka ob izdaji odpovedi to vedela in bi mu morala koriščenje preostanka dopusta omogočiti. Pred iztekom odpovednega roka je njegov pooblaščenec po telefonu predlagal toženi stranki, da se s podaljšanjem odpovednega roka tožniku omogoči izraba preostalega dela dopusta, kar je tožena stranka odklonila, zato je tožnik do te odškodnine upravičen. Tožniku je znano stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi s preuranjenostjo zahtevka za plačilo pogodbene kazni iz 28. člena SKPgd, vendar meni, da ni pravilno, saj iz določbe SKPgd ne izhaja, da zahtevka ni mogoče vložiti pred pravnomočnostjo odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, temveč da pred tem te kazni ni možno prisoditi oziroma ugoditi zahtevku za njeno plačilo. Obveznost plačila namreč nastane, ko postane pravnomočna hkrati sprejeta odločitev o nezakonitosti odpovedi. V zvezi z 11. členom ZDR se sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 28/2006) in sicer kot na splošne določbe civilnega prava, po katerih je izključena zahteva za razvezo pogodbe zaradi zakrivljenih (samoizzvanih) ali obvladljivih spremenjenih okoliščin. Meni, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga ni nič drugega kot razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, pri čemer gre za enostransko razvezo, ki je OZ ne dopušča, zaradi česar jo je potrebno še toliko bolj restriktivno razlagati. Razlogi, ki jih je sam delodajalec izzval, da opraviči odpoved brez resnega in utemeljenega poslovnega razloga temveč zaradi zasledovanja drugih ciljev, tako ne pridejo v upoštev. V celoti nasprotuje dokazni oceni sodišča tako listinskih dokazov kot tudi izpovedb prič. V zvezi s tem navaja, da priloga B13 ni poslovna listina, ker je brez datuma, podpisa in žiga, pri čemer iz priloge A13 izhaja, da je Y v letu 2004 iz svojega prihodka za potrebe skupnih služb nakazal precej več sredstev kot v preteklem letu. Opozarja, da pred odločitvijo o ukinitvi enote XX in prenosu njenih nalog na X d.d. ni bila narejena nobena ekonomska študija o upravičenosti take odločitve, da ni bilo ločenih ekonomskih kazalcev za ukinjeno enoto XX, stroški vzdrževanja pred in po prenosu se niso primerjali, pri čemer so te storitve sedaj vsaj za 20 % DDV dražje, da racionalizacije pri vzdrževanju ni, če se to prenese z enote s sedežem v istem kraju, kjer je oprema, na subjekt zunaj tega kraja, da je enota uspešno opravljala svoje delo, da se je na Y stalno kupovala nova oprema in se je s tem obseg dela nenehno povečeval ter da je bila tri dni po razrešitvi tožnikovega očeta naenkrat ugotovljena potreba po ukinitvi sporne enote, kar vse kaže na to, da ekonomski razlogi za ukinitev XX niso bili podani.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo v dokaznem postopku pojasnjeno, zakaj je bil 08.01.2005 sprejet sklep o ukinitvi enote s 01.11.2005 in da interno obvestilo zaposlenim na tek subjektivnega roka nima nobenega vpliva. Meni, da je potrebo po ukinitvi sporne enote in prenosu te dejavnosti na družbo X d.d. dokazala, saj so slabe poslovne rezultate dokazovali podatki poslovanja, pri čemer se tudi sicer vzdrževanja opravljajo na družbi X d.d. Poudarja, da je akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest splošen akt delodajalca in ni nikjer določeno, da bi morala biti vsa sistemizirana delovna mesta tudi zasedena, temveč je dejanska zasedenost odvisna od dejanskih potreb delovnega procesa, o čemer odloča uprava, v katere pristojnosti je organizacijska in kadrovska zasedba izvajanja delovnega procesa, v nasprotnem primeru bi bilo potrebno ta akt nenehno spreminjati. Meni, da sklenitev pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, katerega dela niso potrebna, ne pomeni sklenitve pod pogoji iz 4. člena ZDR. Vztraja, da ni odškodninsko odgovorna za tožnikov neizrabljeni letni dopust za leto 2005. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Prvostopenjsko sodišče je sicer v naslovu izpodbijane sodbe pomotoma izpustilo, da gre pri odločitvi iz 3. točke izreka po 274. členu ZPP za sklep, vendar pri tem ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, na katero bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba pa te kršitve ne uveljavlja.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), da je tožena stranka postopek redne odpovedi izvedla zakonito in da so obstajali vsi zakonsko določeni pogoji zanjo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana iz poslovnih razlogov, ker je tožena stranka z dokončnim sklepom uprave na seji z dne 08.11.2005 sklenila, da se zaradi boljših ekonomskih učinkov ukine organizacijska enota XX na Y, da se dejavnost vzdrževanja opreme na Y prenese na X d.d. s ciljem integracije dejavnosti znotraj skupine YY z dnem 01.11.2005 in da kadrovska služba ugotovi možnosti za zaposlitev delavcev ukinjene enote (priloga B36).

Po določbi prvega odstavka 73. člena ZDR, v primeru če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega prepisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika.

Pri razlagi določbe 73. člena ZDR je treba upoštevati tudi določbe Direktive sveta 2001/23/ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (Direktiva). Direktiva določa v 1. členu, da se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. V 4. členu direktive pa je določba, da prenos sam po sebi niti delodajalcu prenosniku niti delodajalcu prevzemniku ne daje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (odpuščanje).

Iz številnih odločitev Sodišča Evropskih skupnosti izhaja (na primer C-392/92 z dne 14. aprila 1994 v zadevi tožnice Schmidt), da je treba za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos ali ne, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi prenos celotne dejavnosti vzdrževanja opreme na Področju asfaltiranje in kamnolom (Y) na drugo podjetje, ki sedaj vzdržuje isto opremo tožene stranke, primer za uporabo določb 73. člena ZDR oziroma Direktive, kot je to na primer prenos dejavnosti čiščenja na drugega partnerja, za katerega Sodišče Evropske skupnosti ugotavlja, da je tipičen primer, v katerem je treba uporabiti določbe Direktive o prenosu in ohranjanju pravic delavcev.

Tožena stranka ima nedvomno pravico in možnost, da dejavnost prenese na pogodbenega partnerja in nima glede tega nobenih poslovnih omejitev. Pri tem seveda pravice, ki jih mora zagotoviti delavcem, svobodne podjetniške pobude prav nič ne ovirajo. Mora pa biti prenos izveden v skladu s sprejetimi pravili in morajo biti zagotovljene pravice, ki jih za tak primer zakon zagotavlja delavcem.

Glede na to, da je nedvomno do ukinitve funkcionalne enote vzdrževanja opreme na Y in s tem tožnikovega delovnega mesta prišlo izključno zaradi prenosa te celotne dejavnosti na pogodbenega partnerja, kar je med strankama nesporno, to pa izrecno izhaja tudi iz sklepa uprave tožene stranke z dne 08.11.2005, ki je bil podlaga za reorganizacijo, ukinitev enote in tudi za sporno odpoved, je ob upoštevanju 4. člena Direktive izpodbijana odpoved nezakonita. Prenos dejavnosti delodajalcu prenosniku namreč ne daje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč bi morala tožena stranka kot prenosnik postopati v skladu z določbami 73. in 74. člena ZDR.

Kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi s tem je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 05.12.2005, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. 09008/03 - IP z dne 11.07.2003, in jo razveljavilo. Ker tožnik nadaljevanja delovnega razmerja ne želi, je na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR ugotovilo trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 29.01.2007, in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (17.02.2006) do 29.01.2007 tudi priznalo delovno dobo ter druge pravice iz delovnega razmerja.

Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sama višina regresa, ki ga je tožena stranka v letu 2006 izplačevala delavcem, med strankama ni sporna. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 29.01.2007, torej tudi celo leto 2006, je tožnik upravičen do celotnega bruto zneska, ki ga uveljavlja iz naslova regresa za leto 2006 (195.115,00 SIT). Ker mu je sodišče prve stopnje del tega že pravnomočno prisodilo (32.519,00 SIT oziroma 135,70 EUR), mu je pritožbeno sodišče prisodilo še razliko v višini 162.596,00 SIT oziroma 678,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska (po plačilu dohodnine) od 02.07.2006 do plačila. Obrestni del odločitve temelji na 131. členu ZDR in 378. členu OZ.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v zvezi z reparacijo tožnikovih pravic (plač za čas od 17.02.2006 do 29.01.2007, božičnice za leto 2006 ter odškodnine zaradi sodne razveze po 1. odstavku 118. člena ZDR), ki tožniku vsled odločitve pritožbenega sodišča po temelju pripadajo, nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točkah 2./5., 7 in 8. izreka na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje o odločilnih dejstvih (višina tožnikove plače in prejetih nadomestil med brezposelnostjo, božičnica za leto 2006 ter škoda zaradi sodne razveze) povsem nerazčiščeno in jo je zaradi tega pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 namreč ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima prvostopenjsko sodišče. Le-to bo v ponovljenem sojenju postopalo v skladu z že navedenimi odločitvami in stališči pritožbenega sodišča, z izvedbo vseh potrebnih dokazov ugotovilo višino nadomestil plač za čas od 17.02.2006 do 29.01.2007, božičnice za leto 2006 ter odškodnine, do katerih je tožnik upravičen, ter šele nato v zadevi ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče pa ni sledilo predlogu, da se zadeva vrne v novo sojenje pred spremenjeni senat, saj za to ni utemeljenih razlogov.

Tožnik neutemeljeno zahteva tudi pravico do odškodnine za neizrabljeni letni dopust. Gre namreč za terjatev, ki je po svoji naravi odškodninska terjatev, kar pomeni, da morajo biti za utemeljenost take terjatve podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki so opredeljeni v prvem odstavku 131. člena OZ in sicer oškodovancu mora škoda nastati, izvirati mora iz nedopustnega ravnanja, podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Tožnik ne navaja, da bi mu tožena stranka na njegovo izrecno zaprosilo koriščenje dopusta v času trajanja delovnega razmerja kadarkoli odrekla, pri čemer mu dopusta po poteku odpovednega roka ni bila dolžna omogočiti, saj je s tem delovno razmerje med njima (sicer nezakonito, a vendar) prenehalo. Odpovednega roka pa tožena stranka za čas koriščenja neizrabljenega dopusta ni bila dolžna podaljšati. Odgovornost tožene stranke za tožnikovo neizrabo letnega dopusta torej ni podana, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar je zahtevek tožnika iz tega naslova neutemeljen. Pritožbeno sodišče se zato strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v točki 2./6. izreka potrdilo.

Potrdilo pa je tudi 3. točko izreka izpodbijane sodbe, saj pritožbeno stališče v zvezi s pogodbeno kaznijo iz 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) ni pravilno. V tej določbi je namreč natančno določeno, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati pogodbeno kazen v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Na dan izdaje prvostopenjske sodbe (za odločitev sodišča je namreč relevantno le stanje ob koncu glavne obravnave), na katerega dejansko stanje je vezano tudi pritožbeno sodišče, po naravi stvari ni možno, da bi bila odločitev o ne/zakonitosti izpodbijane odpovedi pravnomočna, saj je zoper takšno odločitev možna pritožba. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je takšen zahtevek preuranjen, je pravilna, saj odločanje o njem po naravi stvari ni možno, ker pravnomočnost nujno nastopi po dnevu izdaje odločitve. Da je temu tako, potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Do ostalih pritožbenih navedb (neizvedba dokazov, nepravočasnost odpovedi, obstoj drugega ustreznega dela, ekonomska utemeljenost odpovednega razloga,...) pa se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede na to, da je bilo potrebno že na podlagi navedenega ugotoviti, da je izpodbijana odpoved nezakonita in s tem pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo delno spremeniti ter delno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odvisna od celotnega uspeha strank v postopku in s tem od odločitve prvostopenjskega sodišča v zvezi z višino reparacijskih zahtevkov v novem sojenju, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi sklep o stroških (4. točka izreka), odločitev o pritožbenih stroških pa je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

V skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 je pritožbeno sodišče odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu v delu, ki se nanaša na odškodnino za neizkoriščeni letni dopust, dopusti revizijo. Ker gre za denarni zahtevek za plačilo 104.118,00 SIT, revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.