Jedro

Po podpisu poravnave (izvensodna ali sodna) lahko oškodovanec zahteva povračilo škode, če gre za škodo, ki jo v času sklepanja poravnave ni mogoče pričakovati.

Pri odmeri odškodnine za strah sodišče upošteva tudi subjektivne elemente prizadetosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1994 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo tudi, da tožena stranka sama trpi pravdne stroške.

Zoper dajatveni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da je tožnica prejela odškodnino za strah že po poravnavi z dne 22.3.1982 in ji iz tega naslova ne gre nikakršna odškodnina, saj ne gre za poslabšanje zdravja. Fistula je bila pri tožnici prisotna ves čas zdravljenja in je izvedenec povedal, da so fistule pričakovane komplikacije. Vzročna zveza med sepso in komplikacijami po nastali poravnavi je vprašljiva. Tožena stranka smatra, da je s podpisom izvensodne poravnave tožnici plačala vso škodo. Izvedenka Z.R. ugotavlja, da po podpisu poravnave tožnica ni imela strahu za svoje zdravje v smislu ogroženosti, temveč le zaskrbljenosti. Izvedenka je tudi jasno povedala, da gre pri tožnici za elemente rentne nervoze.

Tudi prisojena odškodnina je previsoka.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Da je po podpisu poravnave 22.3.1992 tožnici nastala škoda, katere v času sklepanja poravnave ni mogla pričakovati, je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo IV P 350/86, potrjeno s sodbo II Cp 1125/91 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 182/92, ter v posledici tega tožena stranka te okoliščine v sedanjem postopku, ko je še ostalo sporno samo vprašanje odškodnine za strah, ne more izpodbijati. S tem, ko tožena stranka trdi v pritožbi, da bi šla tožnici odškodnina samo, če bi šlo za bistveno poslabšanje zdravja, da so bile posledice pričakovane, da je imela tožnica fistulo že ob sklenitvi poravnave in da je vprašljiva vzročna zveza med sepso in komplikacijami, nastalimi po poravnavi ter da je s podpisom popravnave tožena stranka plačala tožnici vso škodo, tožena stranka izpodbija temelj zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja sklicuje na citirane sodne odločbe.

Za strah v času zdravljenja se prizna odškodnina, če je intenziven strah trajal dalj časa. Pri odmeri odškodnine za to vrsto škode je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine za to vrsto škode in jo tudi prisodilo v primerni višini (prvi in drugi odstavek člena 200 ZOR). Ob tem, ko je bila operacija leta 1986 posledica okužbe po porodu, je bila tožnica upravičeno v strahu za svoje zdravje pred ponovno infekcijo, saj gre za poseg več kot 6 let po prvotni operaciji. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo subjektiven odnos tožnice, saj obstoja pri tožnici upravičeno močan strah, glede na dolgotrajnost zdravljenja, na vsak zdravniški poseg.

Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določil postopka iz člena 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP), je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).