Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za zadnje vtoževano referenčno obdobje (od 1. 5. 2014 do 31. 8. 2014) zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za september 2014, torej 5. 10. 2014, zato je zastaranje terjatve za zadnje referenčno obdobje začelo teči 6. 10. 2014 in se je 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1) iztekel 6. 10. 2019; za ostala vtoževana referenčna obdobja - od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2013 pa že prej. Ker je bila tožba vložena šele 26. 5. 2020 in na podlagi pravilne ugotovitve, da ni prišlo do pretrganja zastaranja niti do odpovedi zastaranju z učinkom pretrganja in je torej tožnikova terjatev zastarala, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

V skladu z določili 364. člena OZ je mogoče dolg pripoznati, s čimer se zastaranje pretrga, pri čemer pripoznava dolga, dana pred nastopom zastaranja, ni vezana na obličnost. Ko pa je terjatev že zastarana, pa nastopijo enaki učinki kot pretrganje zastaranja, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ.

Za presojo, da gre za pripoznavo dolga, bi moralo biti iz listine jasno, določno in nedvoumno razvidno, da v njej toženka kot dolžnica pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Jasno in torej poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tako tožnik (kot upnik) kot tudi točna višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku iz naslova presežka ur po posameznih referenčnih obdobjih obračunati bruto znesek 747,07 EUR in tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe (za znesek 370,15 EUR) je postopek v tem delu s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo (II. točka izreka). V zvezi z izpodbijanim popravnim sklepom z dne 24. 3. 2023 je še odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka v znesku 440,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (I. in III. točko izreka) in zoper popravni sklep o stroških postopka z dne 24. 3. 2023 se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju njegove terjatve zmoten, neobrazložen in protispisen. Sodišče prve stopnje je prezrlo neprerekane navedbe tožnika, da je prav izjava generalnega direktorja Policije z dne 22. 6. 2017 pomenila pripoznavo zahtevka v zvezi z izplačilom presežka ur v referenčnih obdobjih za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015. Predstojnik toženke je v tej izjavi izrecno opredelil naslovnike, temelj upravičenj in metodologijo izračuna višine dolga. V tej izjavi je izrecno opredeljeno, da bo po pregledu dokumentacije vsem upravičencem dolg izplačan. Izjava je jasna, nepogojna in določna. Izpolnjeni so vsi pogoji iz 364. člena OZ. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da je potrebno sporno vprašanje presojati tudi s stališča pravičnosti in poštenosti, saj se je delodajalec zavezal vse zaposlene obravnavati enako. Zaposleni so na podlagi takšne izjave sklepali, da je sporen le še natančen izračun pripadajočega zneska. Ker je prišlo do pretrganja zastaranja, je začel 5-letni zastaralni rok teči znova. Takšno je bilo tudi stališče državnega odvetništva v dopisu z dne 18. 7. 2019, do katerega se sodišče prav tako ni opredelilo. V listini z dne 16. 6. 2016 je jasno izraženo enako stališče generalnega direktorja Policije, ki ga je prav tako šteti kot pripoznavo zahtevkov za izplačilo presežkov ur za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2015. Sodišče pa se ni opredelilo niti do vsebine drugega odstavka dopisa z dne 22. 6. 2017, v katerem je izrecno navedeno, da je z izdajo sklepov z dne 4. 12. 2015 pretrgano zastaranje terjatev za te javne uslužbence za vsa referenčna obdobja. Tako je gotovo že dne 4. 12. 2015 znova pričel teči 5-letni zastaralni rok. Sodišče je tako sprejelo odločitev, ki je v nasprotju z vsebino dokazov v spisu in se je ne da preizkusiti oziroma je sama s seboj v nasprotju. Predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklep pritožbeno sodišče spremeni tako, da zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka vse tožnikove trditve v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in hkrati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP1 v zvezi s 366. členom ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo, le-ta pa niso v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Svojo odločitev o zastaranju vtoževane terjatve je utemeljilo s pravilno materialnopravno podlago. Ustrezno in pravno pravilno je obrazložilo svoje stališče glede pripoznave dolga ter hkrati v zvezi z odpovedjo zastaranju vtoževane terjatve. Svojo odločitev je obrazložilo s pravilnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe tako ni utemeljen. Izpodbijana sodba tudi ni sama s seboj v nasprotju, kot ji to očita pritožba, in tudi sicer nima nobenih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

6. Predmet presoje v tem sporu je utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo nadur oziroma presežka ur za obdobje od 1. 7. 2010 do vključno 31. 8. 2014 v bruto znesku 747,07 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za zadnje vtoževano referenčno obdobje (od 1. 5. 2014 do 31. 8. 2014) zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za september 2014, torej 5. 10. 2014, zato je zastaranje terjatve za zadnje referenčno obdobje začelo teči 6. 10. 2014 in se je 5-letni zastaralni rok (202. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-12) iztekel 6. 10. 2019; za ostala vtoževana referenčna obdobja - od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2013 pa že prej3. Ker je bila tožba vložena šele 26. 5. 2020 in na podlagi pravilne ugotovitve, da ni prišlo do pretrganja zastaranja niti do odpovedi zastaranju z učinkom pretrganja in je torej tožnikova terjatev zastarala, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

7. V skladu z določili 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ4) je mogoče dolg pripoznati, s čimer se zastaranje pretrga, pri čemer pripoznava dolga, dana pred nastopom zastaranja, ni vezana na obličnost. Ko pa je terjatev že zastarana, pa nastopijo enaki učinki kot pretrganje zastaranja, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo neprerekane navedbe tožnika, da je prav izjava generalnega direktorja Policije z dne 22. 6. 2017 pomenila pripoznavo zahtevka v zvezi z izplačilom presežka ur v vtoževanem obdobju. Toženka se je do navedenega dokumenta v postopku pred sodiščem prve stopnje jasno opredelila, saj je navedla, da si tožnik slednjega tolmači napačno, kar je tudi obrazložila, zato ne gre za neprerekane trditve, kot to zavajajoče trdi pritožnik. Navedeno je pri presoji upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je v 9. točki obrazložitve sodbe tudi pravilno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da vsebina dopisa toženke z dne 22. 6. 2017 ne predstavlja niti pripoznave terjatve niti odpovedi zastaranju z učinkom pretrganja zastaranja. Pravilno je pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, da gre za pripoznavo dolga, iz navedene listine jasno, določno in nedvoumno razvidno, da v njej toženka kot dolžnica pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Jasno in torej poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tako tožnik (kot upnik) kot tudi točna višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana. Iz dopisa z dne 22. 6. 2017 tako tudi po stališču pritožbenega sodišča ne izhaja jasna, nepogojna in določna izjava o pripoznavi točno določene višine dolga, ki bi se nanašala neposredno na tožnika, na njegovo delovno razmerje in v njem nastale presežke ur. Ob sestavi navedenega dopisa, ki sploh ni bil naslovljen na tožnika, niti ni bilo znano število presežnih ur tožnika in drugih uslužbencev policije. Presoja sodišča prve stopnje, da vsebina dopisa ne predstavlja pripoznave dolga, je zato pravilna, enako velja za presojo, da ne gre za odpoved zastaranju z učinkom pretrganja zastaranja, saj vsebina dopisa glede navedenega ni jasna in nedvoumna, kot to neutemeljeno vztraja tožnik v pritožbi.

9. Ne drži niti pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine drugega odstavka dopisa z dne 22. 6. 2017. Sodišče se je do navedenega opredelilo v zadnjem delu 9. točke obrazložitve sodbe. Pravilno je obrazložilo, da je toženka glede na vsebino sklepa z dne 4. 12. 2015 tožniku pripoznala plačilo določenega števila ur, ki pa jih tožnik na podlagi delnega umika tožbe v tem sporu ne vtožuje več.

10. Dokumentom toženke ni mogoče priznati takšnih pravnih učinkov, kot jih želi doseči tožnik. To velja tudi za listino z dne 16. 6. 2016, na katero se tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni skliceval, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do te listine ni opredelilo. Tožnik tudi v pritožbi svojega stališča, da iz te listine izhaja pripoznava dolga, natančneje ne obrazloži, dejansko pa iz vsebine te listine izhaja zgolj pojasnilo v zvezi s problematiko množičnih delovnih sporov glede plačila presežka ur.

11. Prav tako so zmotne pritožbene navedbe, da bi se moralo prvostopenjsko sodišče opredeliti tudi do mnenja Državnega odvetništva z dne 18. 7. 2019. Ni dolžnost sodišča, da se izrecno opredeli prav do vseh trditev in izvedenih dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so za odločitev pravno relevantni, sicer pa se mora do dokazov opredeliti celostno, kar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo. Pravno mnenje Državnega odvetništva z dne 18. 7. 2019 za predmetni postopek ni pravno relevanten dokument, saj ne gre za akt, ki ustvarja kakršnekoli zaveze. Pri tem pa je izpostaviti, da je sodišče tisto, ki je upoštevaje materialnopravno podlago pristojno sprejeti stališče o tem, ali je dokument z dne 22. 6. 2017 mogoče šteti za pripoznavo dolga ali ne, to pa je prvostopenjsko sodišče tudi storilo.

12. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da bi bilo treba sporno vprašanje presojati s stališča pravičnosti in poštenosti, ker se je delodajalec zavezal vse zaposlene obravnavati enako. Delodajalec ne more vseh javnih uslužbencev ob neenakem dejanskem stanju obravnavati enako, saj bi ravno takšna obravnava pomenila kršitev načela enakosti, ki kot ustavna kategorija zahteva, da se enako obravnavajo tisti pravni položaji, ki so v bistvenem enaki, in različno tisti, ki so v bistvenem različni.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in posledično sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife5 priznalo stroške odgovora na pritožbo (250 točk) in 2 % materialnih stroškov, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 153,00 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 3 Člen 206 Zakona o delovnih razmerjih – ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. 5 Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.