Jedro

Opis je prepleten z obrazložitvijo stanja stvari in ni takšen, iz katerega bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati zakonske znake navedenega ali kakšnega drugega kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika in časa storitve kaznivega dejanja. Prav v zvezi s podatkom o času storitve kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da je ta bistvenega pomena za pravilno presojo uporabe ustreznega kazenskega zakona in dopustnosti kazenskega pregona. Ob tem ne gre prezreti niti, da vlogi oškodovanca kot tožilca nista sestavljeni v skladu s prvim odstavkom 434. člena ZKP, saj ne vsebujeta zakonske označbe kaznivega dejanja, predloga, da se obdolženega spozna za krivega in obsodi po zakonu ter posebej obrazložitve, v kateri je treba s sklicevanjem na identifikacijske oznake dokumentov navesti, katera dejstva in kateri pregledno navedeni oziroma označeni dokazi utemeljujejo sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.

Izrek

I. Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot nepopolno zavrglo vlogo oškodovanca kot tožilca z dne 22. 4. 2022, dopolnjeno dne 20. 7. 2022. 2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec A. A., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in vloge ne zavrže. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je vloga oškodovanca kot tožilca z dne 22. 4. 2022 navkljub dopolnitvi z dne 20. 7. 2022 še vedno nepopolna ter kot takšna neprimerna za nadaljnjo obravnavo, zaradi česar jo je utemeljeno zavrglo. To je storilo na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP, saj je oškodovanca kot tožilca v pozivu na dopolnitev vloge ustrezno opozorilo na pravne posledice, ki sledijo, v kolikor vloga v danem roku ne bo ustrezno popravljena oziroma dopolnjena. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim zaključilo, da vloga oškodovanca kot tožilca in njena dopolnitev kljub posameznim navedbam o ravnanju B. B. ne vsebujeta jasnega in popolnega opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Opis je namreč prepleten z obrazložitvijo stanja stvari in ni takšen, iz katerega bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati zakonske znake navedenega ali kakšnega drugega kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika in časa storitve kaznivega dejanja. Prav v zvezi s podatkom o času storitve kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče pravilno poudarilo, da je ta bistvenega pomena za pravilno presojo uporabe ustreznega kazenskega zakona in dopustnosti kazenskega pregona. Ob tem ne gre prezreti niti, da vlogi oškodovanca kot tožilca nista sestavljeni v skladu s prvim odstavkom 434. člena ZKP, saj ne vsebujeta zakonske označbe kaznivega dejanja, predloga, da se obdolženega spozna za krivega in obsodi po zakonu ter posebej obrazložitve, v kateri je treba s sklicevanjem na identifikacijske oznake dokumentov navesti, katera dejstva in kateri pregledno navedeni oziroma označeni dokazi utemeljujejo sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.

5. Pritožbeno sodišče tako glede na spisovne podatke, razloge izpodbijanega sklepa ter presoji pritožbenih navedb zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Kot že navedeno, je namreč sodišče prve stopnje pritožnika pozvalo k dopolnitvi njegove vloge, vendar je slednji v danem roku ni dopolnil na ustrezen način. Ob tem je opozoriti še, da je opis kaznivega dejanja najpomembnejša sestavina obtožnega akta, ker predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja v zadostni meri konkretizirani. Iz navedenih razlogov velja stroga določenost opisa kaznivega dejanja, ki mora biti podan v obliki strnjenega opisa konkretnega historičnega dogodka (konkretni dejanski stan) in v zadostni meri ločen od obrazložitve obtožnega akta. Obrazložitev obtoženega akta in dokazno gradivo namreč konkretnega dela opisa dejanja v tenorju obtoženega akta ne moreta nadomestiti. Glede na navedeno pritožnik, ki si obvezne sestavine obtožnega akta tolmači po svoje in opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vztrajno prepleta z obrazložitvijo stanja stvari, ne more uspeti, kakor ne more uspeti niti z vnovičnim povzemanjem vsebinske plati dogodkov. V luči navedenega je tako le še dodati, da če upravičeni tožilec nima pravnega znanja za sestavo obtožnega akta, lahko za to pooblasti prava veščo osebo. Nikakor pa tega ne sme storiti sodišče, saj bi se s tem postavilo v vlogo tožilca, kar je v nasprotju z načelom akuzatornosti oziroma ločenosti funkcije kazenskega pregona in funkcije sojenja.

6. Po obrazloženem, in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neutemeljene pritožbe oškodovanca kot tožilca, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in po tar. št. 74013 Taksne tarife.