Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zoper odločbo v postopku za izredno omilitev kazni, ki jo je izdal Republiški senat za prekrške, ni mogoče vložiti zahteve za sodno varstvo.
Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.
Z uvodoma navedeno odločbo je Republiški senat za prekrške zavrnil zahtevo kaznovanega za izredno omilitev kazni iz pravnomočne odločbe o prekršku Občinske sodnice za prekrške v zvezi z odločbo Republiškega senata za prekrške, s katero je bil za prekrška po čl. 226/I točki 28 in 37 ZTVCP kaznovan z denarno kaznijo 3.800,00 SIT, izrečen pa mu je bil tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca.
V zahtevi za sodno varstvo, v kateri uveljavlja kršitev zakona, kaznovani predlaga, naj se odločba Republiškega senata za prekrške o zavrnitvi zahteve za izredno omilitev kazni razveljavi in zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.
Zahteva za sodno varstvo ni dovoljena.
Zahteva za sodno varstvo je dovoljena le zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, to je kadar je Republiški senat za prekrške odločil o pritožbi (čl. 200/I v zvezi s čl. 194 zakona o prekrških), sicer pa le, če je to v zakonu izrečno predpisano, kot je to v čl. 212 zakona o prekrških določeno za odločbo druge stopnje, ki je bila izdana na pritožbo v obnovi postopka, kjer pa gre, za razliko od obravnavanega postopka, tudi za odločbo, izdano na drugi stopnji. Ker je torej odločbo v postopku za izredno omilitev kazni izdal zgolj Republiški senat za prekrške, torej na prvi in zadnji stopnji in ker tudi sicer ni izrečno dovoljena, zoper njo ni mogoče vložiti zahteve za sodno varstvo.
Po povedanem je bilo treba po čl. 204/II v zvezi s čl. 215 zakona o prekrških zahtevo kaznovanega za sodno varstvo zavreči kot nedovoljeno.
Kaznovani je tudi zahteval, naj se odloži izvršitev odločbe o prekršku, dokler ne bo končan postopek o zahtevi za sodno varstvo. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča RS ni ugodil, ker ni bilo razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno (čl. 200/II zakona o prekrških).