Jedro

Funkcionalnega zemljišča, ki pripada stavbi, ki je v lasti fizične osebe, ni mogoče opredeliti za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi v smislu 55. člena ZTLR. Zato je bilo na takem zemljišču kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika sama trpita stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da obstoji služnostna pravica hoje in vožnje za vse potrebe uporabe nepremičnine stavbe kovačnice - hiše, ki stoji na parc. št. 476/5 k.o... in je vpisana kot zemljiškoknjižno telo II v vl. št. 1095 k.o..., v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine, stoječe na parc. št. 476/5 k.o... V izreku je opisalo tudi širino in smer poti po služečem zemljišču parc. št. 476/6 k.o... ter tožencema naložilo izstavitev za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice sposobne listine. Presežni podredni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek tožencev za ukinitev služnostne pravice ter še odločilo o pravdnih stroških. Tako je odločilo zato, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila služnostna pravica priposestvovana in da ne obstojijo razlogi za njeno ukinitev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožencev proti odločitvi o ugoditvi podrednemu tožbenemu zahtevku in zavrnitvi njunega nasprotnega tožbenega zahtevka zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbijata le odločitev obeh sodišč glede ugotovitve o obstoju služnostne pravice in glede pravdnih stroškov. Uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč v revizijsko izpodbijanem delu ali pa njuno spremembo. V začetku pojasnjujeta, zakaj menita, da je njuna revizija glede na določbe novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP/99) dovoljena. Zatrjujeta, da je prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP/99 (prav: 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77), ker sta sodišči prezrli vprašanje aktivne legitimacije tožnikov, čeprav je bil ta ugovor le posreden, ker je izhajal iz predlaganih dokazov za vpogled v oporoko in zapuščinski spis. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, pa tudi zavrnilo ne, je prišlo do relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnika v času postopka na prvi in drugi stopnji nista bila niti lastnika niti solastnika gospodujočega zemljišča. Toženca nasprotja med izrekom, razlogi in listinami v spisu zatrjujeta zato, ker je sodišče prve stopnje ob ogledu ugotovilo, da sporna pot poteka po parc. št. 476/6 in delno parc. št. 476/3, lastništvo te druge parcele pa še ni bilo urejeno, ker je bil v teku zapuščinski postopek. Ob taki ugotovitvi v zapisniku o ogledu na kraju samem so potem vse priče govorile o tako potekajoči poti, torej po dveh parcelah. Zato je bila tudi vtoževana služnost v širini 3,5 metra. Nato pa je sodišče razsodilo o služnosti le v breme parc. št. 476/5 v širini, ki pa dejansko sega na zgrajeno stanovanjsko hišo tožencev, in sicer najmanj v širini 1,5 metra in dolžini 3 metre na zahodnem delu te zgradbe. V taki širini se torej služnost ni mogla izvrševati, saj je bila hiša zgrajena že leta 1967. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti ali delno zavrniti. Glede na tak potek sporne poti toženca v svojih pritožbenih trditvah nista prišla v nasprotje s svojo lastno izpovedjo, kot zmotno ugotavlja sodišče druge stopnje. Na določitev dovozne poti mora vplivati tudi dejstvo, da je prvotoženec po vložitvi pritožbe postal solastnik parc. št. 476/3 k.o..., po kateri tudi delno poteka služnost. Revidenta nato zatrjujeta, da sta sodišči kršili materialno pravo, ker v svojih obrazložitvah nista navedli pravne podlage svoje odločitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navajalo 51. in 55. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 6/80, 36/90; v nadaljevanju ZTLR), vendar ju je napačno uporabilo. Določba 55. člena ZTLR je kogentna, po njej priposestvovanja služnostne pravice na nepremičnini v družbeni lastnini ni. Zato sodišči priposestvovalne dobe ne bi smeli raztegniti na obdobje, ko služnostna pravica na takem zemljišču ni bila mogoča. Navedene zakonske določbe Ustava iz leta 1991 ni razveljavila, pa tudi Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini z njo nima nikakršne zveze. Z revizijsko sporno razlago 55. člena ZTLR sta sodišči to zakonsko določbo razveljavili za nazaj. Spremenjeno zakonodajo glede stvarnih pravic sta nepravilno tolmačili. Razlika med družbeno lastnino - pravico uporabe in lastninsko pravico je bila le v tem, da se pravica uporabe ni mogla priposestvovati. Zato v nobenem primeru tudi ni moglo priti do priposestvovanja služnosti. Z nacionalizacijo se je priposestvovanje prekinilo vse do leta 1997. Ob pravilni uporabi 55. člena ZTLR bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen.

Ugoditev takemu tožbenemu zahtevku je materialno nepravilna tudi zato, ker je ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje na delu stanovanjske hiše, take služnosti pa v pravu ni.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki v odgovoru predlagata njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena ZPP/99 je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77, saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega zakona. Vprašanja dovoljenosti revizije, obsega revizijskega preizkusa, uveljavljanih procesnih kršitev itd. je zato treba presojati po določbah dosedanjega zakona. V tožbi označena vrednost spora z zneskom 1,000.000,00 SIT za tožbeni zahtevek, ki sta ga v teku te pravde tožnika uveljavljala kot podrejeni tožbeni zahtevek, in ki je revizijsko tudi edini sporen, je v skladu z določbami 382. člena ZPP zadostovala za dovoljenost revizije.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do nobene od revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev in tudi ne do uradno upoštevne procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker sodišče ni vpogledalo oporoke in zapuščinskega spisa ter teh dokazov tudi ni zavrnilo, zaradi česar naj bi bilo napačno odločeno o aktivni legitimaciji tožnikov, čeprav tak ugovor ni bil uveljavljan, ni podana. Katere dokaze bo izvajalo, je glede na določbe 300. člena ZPP/77 v prosti presoji sodišča in odvisno od njegove ocene, ali so predlagani dokazi pomembni za odločbo. Neizvedba nekaterih predlaganih dokazov lahko privede do zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pomeni pa procesne kršitve. Poleg tega v obravnavani zadevi toženca nista niti ugovarjala aktivni legitimaciji tožnikov, niti nista predlagala zatrjevanih dokazov. Vprašanje pravilne aktivne legitimacije je tudi sicer vprašanje materialnopravne narave. O tem vprašanju je sodišče glede na zemljiškoknjižne podatke, da sta tožnika solastnika stavbe, v korist katere sta predlagala ugotovitev služnosti, pa tudi soimetnika pravice uporabe na parceli, na kateri stoji ta stavba, pravilno odločilo. Vprašanje lastništva ali solastništva parc. št. 476/3 k.o..., ki je bilo rešeno v zapuščinskem postopku po izdaji sodbe prve stopnje v tej pravdni zadevi, ni pomembno že glede na dejstvo, da je sodišče v skladu z 2. členom ZPP/77 pravilno odločalo le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. V njem parc. št. 476/3 k.o... ni zajeta kot služeče zemljišče, temveč je omenjena le kot meječe zemljišče. Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku so neupoštevne tudi revizijske trditve, da naj bi iz izvedenega dokaznega postopka izhajalo, da služnostna pot vodi po služeči parc. št. 476/6 in delno parc. št. 476/3, obe k.o..., pa tega sodišče ni upoštevalo, zaradi česar naj bi prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Tudi če bi bilo res, da bi priče govorile o poteku služnostne poti tudi po parc. št. 476/3 k.o..., kar pa niso, bi bilo sodišče vezano na vsebino postavljenega tožbenega zahtevka. Tudi toženca tega v postopku na prvi stopnji nista uveljavljala, v pritožbi pa sta parc. št. 476/3 k.o... omenila kot zemljišče, na katerega naj bi se prestavila služnostna pot na podlagi njunega nasprotnega tožbenega zahtevka. Ta zahtevek pa ni predmet revizijske obravnave, saj odločitve obeh sodišč o njegovi zavrnitvi toženca revizijsko ne izpodbijata. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje glede na spremenjene pritožbene trditve o širini poti in njeni smeri utemeljeno poudarilo, da je taka trditev v nasprotju z izrecno izpovedjo samega toženca na obravnavi 20.10.1998, da se pot uporablja v širini, kot je navedena v tožbi. Na revizijsko enako trditev tožencev, da naj bi tako široka pot delno posegla celo v njuno stavbo, s čimer toženca uveljavljata tako procesno kršitev kot zmotno uporabo materialnega prava, revizijsko sodišče odgovarja, da je vprašanje širine in smeri služnostne poti vprašanje dejanske narave, ki zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 niti ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

Odločilne dejanske ugotovitve, na katere so na podlagi pravkar navedene zakonske določbe vezane tako stranke kot revizijsko sodišče, so v tej pravdni zadevi naslednje. Tožnika sta solastnika stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 476/5 k.o..., ki je bila po zemljiškoknjižnem izpisku v družbeni lastnini s pravico uporabe vsakokratnega lastnika te stavbe. Toženca sta na sosednjem zemljišču leta 1969 zgradila hišo, ki stoji na parc. št. 476/6 iste k.o., pravico uporabe na tej parceli pa sta pridobila z darilno pogodbo od A. Z. v letu 1967. Zemljišče je bilo leta 1959 nacionalizirano. Hiša tožnikov je bila do leta 1953 kovačnica, nato pa so jo prenovili v stanovanjsko hišo. Spor med pravdnima strankama je nastal malo pred vložitvijo tožbe v letu 1995. Do takrat so za potrebe gospodujoče nepremičnine tožniki in njihovi pravni predniki dolga leta hodili in vozili po sporni poti preko zemljišča tožencev. Kot je bilo že omenjeno, v postopku pa prvi stopnji obseg uporabe in smer poti nista bila sporna. Toženca sta se pričela upirati uporabi služnostne poti zato, ker sta želela doseči njeno prestavitev. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč se je služnostna pot uporabljala tudi po letu 1967, ko sta toženca pridobila pravico uporabe na zemljišču, po katerem teče služnostna pot, v enakem obsegu in neovirano vse do nastanka spora malo pred vložitvijo tožbe v letu 1995, torej več kot 20 let. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je bila na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin služnostna pravica hoje in vožnje v zatrjevanem obsegu in smeri priposestvovana. Pritrjuje tudi njunim materialnopravnim razlogom, da je bilo priposestvovanje služnosti mogoče kljub temu, da je bilo služeče zemljišče parc. št. 476/6 k.o... v družbeni lastnini in da sta imela toženca od leta 1967 na njem le pravico uporabe. Res je, da se po določbi 55. člena ZTLR stvarna služnost na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeno pravni osebi, ne more priposestvovati. Vendar že sama primerjava z 29. členom ZTLR pokaže, da je pojem družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi iz 55. člena ZTLR ožji pojem, saj 29. člen ne dopušča priposestvovanja lastninske pravice na stvari, ki je družbena lastnina. Vsebinski pomen "družbenega sredstva v družbeni pravni osebi" je bil glede na takratne razmere opredeljen v 265. členu Zakona o združenem delu (Ul. SFRJ, št. 53/76), po katerem družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi oziroma, ki so materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Tako opredeljen pojem družbenega sredstva v družbeni pravni osebi izraža načelo pripadnosti takega sredstva v upravljanje določeni družbeni pravni osebi (Komentar Zakona o združenem delu, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1984, stran 523). Prepoved iz 55. člena ZTLR se je zato nanašala le na tista družbena sredstva, ki jih je imela v upravljanju določena družbena pravna oseba.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bilo služeče zemljišče parc. št. 476/6 k.o... sicer res v družbeni lastnini, vendar ni bilo v upravljanju nobene družbene pravne osebe. Na njem je bila v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe v korist fizične osebe, to je obeh tožencev in sicer zaradi gradnje stanovanjske hiše. Pridobila sta jo z darilno pogodbo z dne 30.12.1967, po podatkih te pogodbe pa je merila 167 m2. Gre torej za funkcionalno zemljišče, ki pripada stavbi, ta stavba pa je v solasti obeh tožencev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da funkcionalnega zemljišča, ki pripada stavbi, ki je v lasti fizične osebe, ni mogoče opredeliti za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi v smislu 55. člena ZTLR. Zato je bilo na takem zemljišču kljub dejstvu, da je bilo v družbeni lastnini, mogoče priposestvovati stvarno služnost. Ker sta tožnika tudi od leta 1967, ko sta toženca pridobila pravico uporabe, še naprej hodila in vozila po tej parceli, in sicer več kot 20 let pred nastankom spora, sta na podlagi prvega odstavka 54. člena ZTLR stvarno služnost tudi priposestvovala. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi njunemu podrejenemu tožbenemu zahtevku in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe obeh tožencev, sta zato materialnopravno pravilni.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno revizijo obeh tožencev. Toženca svojih revizijskih stroškov nista priglasila. Tožnika morata stroške svojega revizijskega odgovora trpeti sama, ker ti stroški glede na vsebino revizijskega odgovora niso bili potrebni (prvi odstavek 166. člena ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP/77).