Jedro

Tožnica izkazuje pravno korist (od izdaje ugotovitvene sodbe o nezakonitosti izpodbijane odločbe) s preprečitvijo ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja Agencije, to je izdaje odločb na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 v primeru samostojne pridobitve delnic ciljne družbe v postopku unovčenja zavarovanj s strani več upnikov, in s pridobitvijo pravnega temelja za uveljavljanje škode na podlagi 26. člena Ustave). V zvezi s slednjim navaja, da ji je zaradi izdaje izpodbijane odločbe nastala škoda, saj ji je bilo protipravno onemogočeno izvrševanje glasovalnih pravic iz delnic družbe X. z oznako X, in to od dneva izdaje izpodbijane odločbe (23. 9. 2010) do dneva uveljavitve novele ZPre-1D (26. 5. 2012), kar naj bi tudi bil razlog za neuspeh zadnjega mednarodnega prodajnega postopka delnic X. z oznako X. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica s temi trditvami izkazala pravno korist za izdajo ugotovitvene sodbe.

Seštevek obstoječih in novopridobljenih deležev delnic z glasovalno pravico različnih oseb ni okoliščina v smislu druge alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. Za vzpostavitev domneve usklajenega delovanja oseb na podlagi te določbe se namreč zahteva nekaj več; nekaj v zvezi z velikostjo deležev, kar kaže na usklajenost delovanja oseb pri pridobivanju delnic. Seštevek (obstoječih in novopridobljenih) deležev delnic različnih oseb sam po sebi tej zahtevi ne zadosti in ne utemelji domneve usklajenega delovanja na podlagi druge alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. Okoliščina iz tretje alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 mora namreč izpolnjevati dva pogoja, da lahko pomeni predpostavko domneve usklajenega delovanja: prvič, biti mora okoliščina v zvezi s pridobitvijo vrednostnih papirjev, in drugič, okoliščina mora kazati na skupni namen oseb, ki naj bi bil v konkretnem primeru v skupnem prevzemu ciljne družbe.

Agencija domneve usklajenega delovanja ne more opreti na okoliščine: (a) da so bile vse banke upnice G. po kratkoročnih kreditnih pogodbah; (b) da so vse banke roke za vračilo kreditov po teh pogodbah večkrat podaljšale; (c) da so vse banke v dvomesečnem obdobju ena za drugo prenehale podaljševati roke za vračilo kreditov in zaradi neizpolnjevanja dolžniških obveznosti odstopile od kreditnih pogodb ter zahtevale vrnitev celotnega dolga s pripadki; (č) da so bili krediti vseh šestih bank zavarovani tako z zastavno pravico na delnicah X. z oznako X kot z zastavno pravico na delnicah I. z oznako I; (d) da so bile vse banke upravičene prodati zastavljene delnice in se poplačati iz prejete kupnine; in (e) da so tožnica ter E. in C. 16. 4. 2010 sklenile Dogovor. Ne gre namreč za okoliščine v zvezi s pridobitvijo spornih delnic, temveč za okoliščine, ki pojasnjujejo razloge za sočasno pridobitev spornih vrednostnih papirjev s strani udeleženih bank, oziroma, v primeru Dogovora, za okoliščino, ki je nastala osem mesecev po sporni pridobitvi delnic. Navedene okoliščine tako ne utemeljijo domneve usklajenega delovanja na podlagi tretje alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. Presoja o tem, ali je vzpostavljena domneva usklajenega delovanja iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, temelji na celostni obravnavi vseh okoliščin, ki pomenijo relevantni znak usklajenega delovanja.

Okoliščine, (A) da so tožnica in ostale banke, na katere je naslovljena odločba, delnice X. pridobile avgusta 2009; (B) da so jih pridobile tako, da so same kupile delnice, ki so jim bile dane v zavarovanje; (C) da je bilo njihovo prodajno naročilo zelo kratek čas izpostavljeno borznemu trgu in (Č) da so se posli sklepali v svežnjih; kažejo na to, da so banke vzporedno delovale, vendar ne z namenom skupnega prevzema X. Po presoji Vrhovnega sodišča je vzporedno delovanje tožnice in ostalih bank pri pridobitvi delnic X. posledica okoliščin, na katere tožnica ni imela vpliva. Vse banke so bile namreč v vlogi kreditodajalca družbe G. in vse njihove terjatve po teh pogodbah so bile zavarovane z zastavno pravico na istih delnicah – delnicah X. Z nastopom insolventnosti skupnega dolžnika je bila tožnica, tako kot ostale banke, upravičena unovčiti svoje zavarovanje, to je prodati delnice X., ki so ji bile dane v zastavo, in se poplačati iz prejete kupnine. Zaradi tega bi se na trgu nenadoma in občutno povečala ponudba delnic X., kar bi znižalo ceno teh delnic, posledično pa tudi izkupiček, ki bi ga tožnica prejela s prodajo zastavljenih delnic, kar pa ne bi bilo v skladu z njenim ekonomskim interesom, da dobi svojo terjatev v celoti plačano. Zato se je kot razumni, ekonomsko naravnani tržni subjekt, ki upošteva obstoječe tržne razmere, odločila, da sama kupi zastavljene delnice. To tudi pojasni, zakaj je bilo njeno prodajno naročilo le kratek čas izpostavljeno borznemu trgu in zakaj so se posli sklepali v svežnjih. Ker je bila torej odločitev tožnice, da sama kupi v zastavo dane ji delnice X., le racionalen odziv bančnega subjekta (ki mora v skladu z bančnimi predpisi obvladovati kreditna tveganja) na tržne razmere, se pokaže, da je tožnica uspela izpodbiti domnevo usklajenega delovanja iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 pri sporni pridobitvi delnic X.

Izrek

Tožbi se ugodi in se ugotovi, da je bila tožnica z nezakonito odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev 0600-9/2010-59 z dne 23. 9. 2010 prizadeta v izvrševanju svojih glasovalnih pravic iz delnic X. z oznako X. Toženka je dolžna tožnici povrniti 385,00 EUR stroškov postopka, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne od vročitve sodbe do plačila.

Obrazložitev

Odločba toženke

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija ali toženka) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da na dan izdaje odločbe A., d. d., (v nadaljevanju A.), B., d. d. (v nadaljevanju B.), C., d. d. (v nadaljevanju C.), D., d. d. (v nadaljevanju D.), E., d. d. (v nadaljevanju E.) in F., d. d. (v nadaljevanju F.), delujejo usklajeno ter dosegajo in presegajo prevzemni prag v ciljni družbi X., d. d., saj je A. imetnica 404.832 delnic z oznako X oziroma 10,75-odstotnega deleža delnic X z glasovalno pravico, B. imetnica 33.308 delnic z oznako X oziroma 0,88-odstotnega deleža delnic X z glasovalno pravico, C. imetnica 103.400 delnic z oznako X oziroma 2,75-odstotnega deleža delnic X z glasovalno pravico, D. imetnica 142.920 delnic z oznako X oziroma 3,80-odstotnega deleža delnic X z glasovalno pravico, E. imetnica 197.274 delnic z oznako X oziroma 5,24-odstotnega deleža delnic X z glasovalno pravico in F. imetnica 78.070 delnic z oznako X oziroma 2,07-odstotnega deleža delnic X z glasovalno pravico; navedene banke so imetnice skupno 959.804 delnic z oznako X oziroma 25,49-odstotnega deleža delnic X z glasovalno pravico (I. točka izreka odločbe). Z dnem dokončnosti odločbe je A., B., C., D., E. in F. prepovedala uresničevati glasovalne pravice iz vseh delnic ciljne družbe X., dokler skupaj, ena izmed njih v imenu in za račun vseh ali pa več izmed njih v imenu in za račun vseh, ne dajo prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe X. v skladu z določbami Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) oziroma dokler ne odtujijo delnic z oznako X in delniških nakupnih opcij, ki niso vsebovane v delnicah z oznako X, tako da prevzemnega praga v ciljni družbi X. ne bodo več dosegale skupaj, ena ali več izmed njih (II. točka izreka odločbe). Ciljni družbi X. je z dnem dokončnosti odločbe prepovedala uresničitev glasovalnih pravic iz vseh delnic z oznako X, katerih imetnice so A., B., C., D., E. in F., dokler te družbe skupaj, ena izmed njih v imenu in za račun vseh ali pa več izmed njih v imenu in za račun vseh, ne dajo prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe X. v skladu z določbami ZPre-1 oziroma dokler ne odtujijo delnic z oznako X in delniških nakupnih opcij, ki niso vsebovane v delnicah z oznako X, tako da prevzemnega praga v ciljni družbi X. ne bodo več dosegale skupaj, ena ali več izmed njih (III. točka izreka odločbe). A., B., C., D., E. in F. je naložila solidarno plačilo takse za izdajo odločbe v višini 4.000,00 EUR (IV. točka izreka odločbe).

Postopek sodnega varstva

2. Tožnica je pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnem sodišču) vložila tožbo za odpravo zgoraj navedene odločbe ter zahtevala povrnitev stroškov postopka sodnega varstva, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi je uveljavljala vse razloge po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Tožba je bila vročena toženki, ki je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev. Na to vlogo toženke je tožnica odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 24. 11. 2010. 4. Vrhovno sodišče je tožbo vročilo tudi ciljni družbi X. in družbi G., d. d. - v stečaju (v nadaljevanju G., ki je v postopku pred Agencijo sodelovala kot stranska udeleženka. X. je na tožbo odgovoril, medtem ko se G. o tožbi ni izjavil. 5. V pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2012 je toženka predlagala zavrženje tožbe. Slednje je utemeljevala z izgubo pravnega interesa tožnice za nadaljevanje postopka, ki je posledica zakonskega dviga prevzemnega praga. Po spremembi višine prevzemnega praga namreč tožnica skupaj z ostalimi bankami ne dosega več veljavnega prevzemnega praga, zato lahko ponovno uresničuje svoje glasovalne pravice v družbi X. 6. Vrhovno sodišče je pripravljalno vlogo toženke z dne 31. 5. 2012 posredovalo tožnici v izjavo. Tožnica je v svojem odgovoru (pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2012) predlagala, da Vrhovno sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe.

Pravna korist za izdajo ugotovitvene sodbe

7. V skladu s 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavnega sodišča) U-I-181/09 z dne 10. 11. 2011, ki določa način izvršitve odločitve Ustavnega sodišča, lahko tožnik s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba), pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. 8. Tožnica izkazuje pravno korist (od izdaje ugotovitvene sodbe o nezakonitosti izpodbijane odločbe) s preprečitvijo ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja Agencije, to je izdaje odločb na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 v primeru samostojne pridobitve delnic ciljne družbe v postopku unovčenja zavarovanj s strani več upnikov, in s pridobitvijo pravnega temelja za uveljavljanje škode na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). V zvezi s slednjim navaja, da ji je zaradi izdaje izpodbijane odločbe nastala škoda, saj ji je bilo protipravno onemogočeno izvrševanje glasovalnih pravic iz delnic družbe X. z oznako X, in to od dneva izdaje izpodbijane odločbe (23. 9. 2010) do dneva uveljavitve novele ZPre-1D (26. 5. 2012), kar naj bi tudi bil razlog za neuspeh zadnjega mednarodnega prodajnega postopka delnic X. z oznako X. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica s temi trditvami izkazala pravno korist za izdajo ugotovitvene sodbe.

Odločitev o tožbi

9. Tožba je utemeljena.

10. V postopku ugotavljanja doseganja prevzemnega praga in prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic po tretjem odstavku 64. člena ZPre-1 je toženka ugotavljala usklajeno delovanje šestih slovenskih bank pri pridobitvi delnic X. z oznako X. Ugotovila je, da je G. (skupaj s svojimi takrat odvisnimi družbami H., d. d., I., d. d., (v nadaljevanju I.) in J., d. d.) imel 1.820.141 delnic X. z oznako X oziroma 48,34 % delež delnic X. z glasovalno pravico. G. je v obdobju med 14. 6. 2006 in 8. 5. 2009 s tožnico in ostalimi bankami, na katere je naslovljena izpodbijana odločba, sklenil kreditne pogodbe, ki jih je med drugim zavaroval tudi z zastavno pravico na delnicah X. z oznako X. Šlo je za kratkoročne kreditne pogodbe, to je kreditne pogodbe, katerih rok vračila je bil od enega do dvanajstih mesecev, vendar pa so banke G. večkrat podaljšale rok za vračilo kreditov. Banke so kasneje, v dvomesečnem obdobju, ena za drugo G. prenehale podaljševati roke za vračilo kreditov, ki so se tako iztekli med 3. 6. 2009 in 1. 9. 2009, torej v obdobju treh mesecev. Zaradi neizpolnjevanja dolžniških obveznosti po kreditnih pogodbah so banke odstopile od kreditnih pogodb ter od G. zahtevale vrnitev celotnega dolga, ki je samo iz naslova glavnic po trinajstih kreditnih pogodbah presegal 270,000.000,00 EUR. Ker G. svojih obveznosti ni poravnal, so bile banke na podlagi kreditnih pogodb upravičene prodati zastavljene delnice in se poplačati iz prejete kupnine. To so tudi storile, tako da so dale prodajno naročilo in zastavljene delnice za kratek čas izpostavile borznemu trgu, nato pa vse delnice, ki so jih prodajale, kupile same. Posle so opravile v svežnju. Na ta način so banke postale lastnice delnic X. z oznako X. 16. 4. 2010 so tožnica, E. in C. sklenile Dogovor o sodelovanju pri stabilizaciji lastniške strukture družbe X. d. d. (v nadaljevanju Dogovor), s katerim so se zavezale, da bodo ostale delničarke X. vsaj do 30. 9. 2012, če jim bo X. izplačal dividende v dogovorjeni višini.

11. Na podlagi ugotovitev, (1) da so vse banke delnice X. z oznako X pridobile avgusta 2009; (2) da sta pred sporno pridobitvijo delnic le dve banki imeli deleža v X., in še to relativno majhna, medtem ko so po sporni pridobitvi delnic banke skupaj presegle prevzemni prag in postale največji delničar X.; (3) da so bile vse banke upnice G. po kratkoročnih kreditnih pogodbah; (4) da so vse banke rok za vračilo kredita po teh pogodbah večkrat podaljšale; (5) da so vse banke v dvomesečnem obdobju ena za drugo prenehale podaljševati roke za vračilo kreditov in zaradi neizpolnjevanja dolžniških obveznosti odstopile od kreditnih pogodb ter zahtevale vrnitev celotnega dolga s pripadki; (6) da so bili krediti vseh šestih bank zavarovani tako z zastavno pravico na delnicah X. z oznako X kot z zastavno pravico na delnicah I. z oznako I; (7) da so bile vse banke upravičene prodati zastavljene delnice in se poplačati iz prejete kupnine; (8) da so vse banke delnice pridobile na enak način; (9) da je bilo prodajno naročilo vseh bank izjemno kratek čas izpostavljeno borznemu trgu, zaradi česar je bila zelo majhna možnost, da bi sporne delnice pridobila tretja oseba; (10) da so se posli sklepali v svežnjih; (11) da so tožnica ter E. in C. sklenile Dogovor; je toženka vzpostavila domnevo usklajenega delovanja po 1. točki drugega odstavka 8. člena ZPre-1. Presodila je, da z navedbami o razlogih za pridobitev delnic X. z oznako X, v času in na način, opisan v pozivu (z navedbami o tem, da so bile banke v to prisiljene zaradi splošno znanega slabega stanja finančnega trga in slabega finančnega stanja dolžnika, družbe G.; da so zasledovale vsaka svoje ekonomske interese; da niso sodelovale in da niso imele namena pridobitve kontrole), banke niso ovrgle domneve usklajenega delovanja.

12. Navedeni zaključek tožnica izpodbija s tožbo. Zatrjuje, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, tako pri vzpostavitvi domneve usklajenega delovanja kot tudi pri presoji trditev in dokazov, s katerimi je tožnica izpodbijala domnevo usklajenega delovanja. S tem je izpodbojno domnevo iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 spremenila v neizpodbojno domnevo usklajenega delovanja.

Vzpostavitev domneve usklajenega delovanja a) časovno obdobje pridobivanja delnic

13. Tožnica uveljavlja zmotno uporabo prve alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, ko navaja, da bi morala Agencija glede na zakonsko besedilo upoštevati časovno obdobje pridobivanja delnic in ne le časovno obdobje pridobitve delnic. Po stališču tožnice bi zato Agencija v okviru okoliščine iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 morala upoštevati vse njene aktivnosti, usmerjene v prodajo delnic X., od objave javnega poziva za zbiranje ponudb z dne 19. 6. 2009 do sporne pridobitve delnic.

14. Vendar teh tožbenih navedb ni mogoče upoštevati. Aktivnosti, na katere opozarja tožnica, so bile namreč po njenih lastnih navedbah usmerjene v prodajo delnic X., torej v njihovo odsvojitev; zato jih pojmovno ni mogoče upoštevati v zvezi s pridobivanjem delnic s strani tožnice. Za vzpostavitev domneve usklajenega delovanja je zato v tem primeru odločilno časovno obdobje, ko je tožnica pridobila delnice. So pa aktivnosti tožnice pred pridobitvijo delnic X. pomembne za presojo uspešnosti izpodbijanja domneve usklajenega delovanja iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. b) velikost pridobljenih deležev, deležev, ki jih že imajo, in deležev drugih imetnikov

15. Svoj zaključek o usklajenem delovanju bank pri pridobivanju delnic X. z oznako X je toženka oprla tudi na ugotovitev, da so imele banke pred unovčenjem svojih zavarovanj skupno le 1,7352-odstotni delež delnic X. z glasovalno pravico, da pa so v zelo kratkem časovnem obdobju povečale skupni delež delnic X. z glasovalno pravico na 25,9632 odstotkov in tako postale največji delničar X. V obrazložitvi svoje odločbe (tretji odstavek na strani 21 odločbe) je Agencija zaključila, da te okoliščine same po sebi kažejo na usklajeno delovanje bank pri pridobivanju delnic X. in njihov skupni cilj pridobitve kontrole v X. 16. Ta zaključek izpodbija tožnica, ki v tožbi ponavlja razloge, zakaj so banke v kratkem časovnem obdobju pridobile tolikšen delež delnic družbe X. Okoliščine v zvezi z velikostjo deležev, na katerih toženka gradi domnevo usklajenega delovanja, namreč same po sebi ne zadoščajo za vzpostavitev domneve usklajenega delovanja iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. Iz ugotovitev toženke izhaja, da sta bili pred spornim unovčenjem zavarovanj delničarki družbe X. le dve banki, in sicer B. z 1,62-odstotnim deležem delnic z glasovalno pravico in C. z 0,12-odstotnim deležem delnic z glasovalno pravico. Z unovčenjem zavarovanj pa so banke skupno število delnic z glasovalno pravico povečale tako, da so skupno presegle prevzemni prag in postale največji delničar X. Pri vzpostavitvi domneve usklajenega delovanja se je toženka dejansko oprla zgolj na dejstvo, da je po spornem unovčenju zavarovanj seštevek obstoječih in novopridobljenih deležev delnic X. z glasovalno pravico presegal tedaj veljavni prevzemni prag. Seštevek obstoječih in novopridobljenih deležev delnic z glasovalno pravico različnih oseb pa ni okoliščina v smislu druge alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. Za vzpostavitev domneve usklajenega delovanja oseb na podlagi te določbe se namreč zahteva nekaj več; nekaj v zvezi z velikostjo deležev, kar kaže na usklajenost delovanja oseb pri pridobivanju delnic.(1) Seštevek (obstoječih in novopridobljenih) deležev delnic različnih oseb sam po sebi tej zahtevi ne zadosti in ne utemelji domneve usklajenega delovanja na podlagi druge alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. c) druge okoliščine v zvezi s pridobitvami delnic, ki kažejo na skupni namen pridobiteljev delnic

17. Agencija se je pri vzpostavitvi domneve usklajenega delovanja oprla tudi na druge okoliščine v zvezi s pridobitvami delnic, ki kažejo na skupni namen pridobiteljev delnic (tretja alineja 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1). Kot takšne je upoštevala naslednje okoliščine: (1) da so bile vse banke upnice G. po kratkoročnih kreditnih pogodbah; (2) da so vse banke roke za vračilo kreditov po teh pogodbah večkrat podaljšale; (3) da so vse banke v dvomesečnem obdobju ena za drugo prenehale podaljševati roke za vračilo kreditov in zaradi neizpolnjevanja dolžniških obveznosti odstopile od kreditnih pogodb ter zahtevale vrnitev celotnega dolga s pripadki; (4) da so bili krediti vseh šestih bank zavarovani tako z zastavno pravico na delnicah X. z oznako X kot z zastavno pravico na delnicah I. z oznako I; (5) da so bile vse banke upravičene prodati zastavljene delnice in se poplačati iz prejete kupnine; (6) da so vse banke delnice pridobile na enak način; (7) da je bilo prodajno naročilo vseh bank izjemno kratek čas izpostavljeno borznemu trgu, zaradi česar je bila zelo majhna možnost, da bi sporne delnice pridobila tretja oseba; (8) da so se posli sklepali v svežnjih; in (9) da so tožnica ter E. in C. 16. 4. 2010 sklenile Dogovor.

18. Tožnica v tožbi navaja, da okoliščine, na katere se je oprla Agencija, niso okoliščine, ki jih za vzpostavitev domneve usklajenega delovanja določa tretja alineja 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, temveč da so to okoliščine, ki izpodbijajo domnevo usklajenega delovanja bank.

19. Očitek tožnice je delno utemeljeE. V tretji alineji 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 so predpostavke domneve usklajenega delovanja („druge okoliščine v zvezi s temi pridobitvami, ki kažejo na skupni namen teh oseb“) nedoločene. Za razliko od predpostavk domneve iz prve in druge alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, ki sta konkretno določeni (časovno obdobje pridobivanja vrednostnih papirjev in okoliščine v zvezi z velikostjo deležev), je predpostavko domneve iz tretje alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 treba šele konkretizirati, pri čemer je treba najprej presoditi, ali gre pri dejanskih okoliščinah primera za takšne okoliščine, na podlagi katerih se lahko vzpostavi domneva usklajenega delovanja. Okoliščina iz tretje alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 mora namreč izpolnjevati dva pogoja, da lahko pomeni predpostavko domneve usklajenega delovanja: prvič, biti mora okoliščina v zvezi s pridobitvijo vrednostnih papirjev, in drugič, okoliščina mora kazati na skupni namen oseb, ki naj bi bil v konkretnem primeru v skupnem prevzemu ciljne družbe.

20. Tako kot je za vzpostavitev domneve usklajenega delovanja na podlagi prve alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 v konkretni zadevi relevantno časovno obdobje pridobitve delnic (in ne časovno obdobje pridobivanja delnic), so tudi na podlagi tretje alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 za vzpostavitev domneve usklajenega delovanja relevantne le okoliščine v zvezi s pridobitvijo spornih vrednostnih papirjev (in ne neke druge okoliščine). Tako Agencija domneve usklajenega delovanja ne more opreti na okoliščine: (a) da so bile vse banke upnice G. po kratkoročnih kreditnih pogodbah; (b) da so vse banke roke za vračilo kreditov po teh pogodbah večkrat podaljšale; (c) da so vse banke v dvomesečnem obdobju ena za drugo prenehale podaljševati roke za vračilo kreditov in zaradi neizpolnjevanja dolžniških obveznosti odstopile od kreditnih pogodb ter zahtevale vrnitev celotnega dolga s pripadki; (č) da so bili krediti vseh šestih bank zavarovani tako z zastavno pravico na delnicah X. z oznako X kot z zastavno pravico na delnicah I. z oznako I; (d) da so bile vse banke upravičene prodati zastavljene delnice in se poplačati iz prejete kupnine; in (e) da so tožnica ter E. in C. 16. 4. 2010 sklenile Dogovor. Ne gre namreč za okoliščine v zvezi s pridobitvijo spornih delnic, temveč za okoliščine, ki pojasnjujejo razloge za sočasno pridobitev spornih vrednostnih papirjev s strani udeleženih bank, kot opozarja tožnica na 16. strani tožbe, oziroma, v primeru Dogovora, za okoliščino, ki je nastala osem mesecev po sporni pridobitvi delnic. Navedene okoliščine tako ne utemeljijo domneve usklajenega delovanja na podlagi tretje alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. 21. Sicer pa Vrhovno sodišče pritrjuje Agenciji, da lahko okoliščine, (A) da so vse banke delnice pridobile na enak način, in sicer tako, da so same kupile delnice, ki so jih dobile v zastavo od G.; (B) da je bilo prodajno naročilo vseh bank izjemno kratek čas izpostavljeno borznemu trgu, zaradi česar je bila zelo majhna možnost, da bi sporne delnice pridobila tretja oseba; in (C) da so vse banke posle sklepale v svežnjih; pomenijo predpostavke domneve usklajenega delovanja iz tretje alineje 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1. Gre namreč za okoliščine v zvezi s pridobitvijo spornih delnic, ki kažejo na namen skupnega prevzema.

d) Presoja vseh relevantnih okoliščin v zvezi s pridobitvijo delnic

22. Presoja o tem, ali je vzpostavljena domneva usklajenega delovanja iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1, temelji na celostni obravnavi vseh okoliščin, ki pomenijo relevantni znak usklajenega delovanja.(2) Vrhovno sodišče je zato na podlagi vseh relevantnih okoliščin v zvezi s pridobitvijo delnic X. (časovnega obdobja pridobivanja delnic, enakega načina pridobitve delnic, kratkega časa izpostavljenosti prodajnega naročila trgu in sklepanja poslov v svežnjih) presodilo, da le-te dajejo podlago za domnevo, da so banke, na katere je izpodbijana odločba naslovljena, delovale usklajeno pri pridobivanju delnic X. z oznako X. Izpodbijanje domneve usklajenega delovanja

23. Tožnica v nadaljevanju smiselno očita Agenciji, da je pri presoji razlogov za pridobitev delnic X. zmotno uporabila materialno pravo in posledično zmotno zaključila, da tožnica ni izpodbila domneve usklajenega delovanja.

24. Tožnica je domnevo usklajenega delovanja iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 izpodbijala z navajanjem razlogov za pridobitev delnic X., ki po njenem stališču dokazujejo, da je pri pridobitvi teh delnic nastopala samostojno in da ni imela cilja skupaj z drugimi bankami pridobiti nadzora nad ciljno družbo. Tako v tožbi ponavlja (navedbe iz postopka pred Agencijo), da je z družbo G. sklenila več kreditnih pogodb in da so bile njene terjatve po teh pogodbah zavarovane z zastavno pravico na delnicah X. Ker družba G. ni bila sposobna poravnati svojih kreditnih obveznosti, ji je tožnica v skladu z bančnimi predpisi, dobro bančno prakso ter navodili in priporočili Banke Slovenije prenehala podaljševati kredite. Ključni razlog za takšno odločitev pa je bila prepoved podaljšanja kreditov, ki izhaja iz novele A Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZJShemRS-A), ki je bila v Državnem zboru Republike Slovenije sprejeta 27. 5. 2009, veljati pa je začela 6. 6. 2009. Odločitev tožnice, da ne podaljša kreditov, je imela za posledico, da so kreditne obveznosti G. zapadle; ker jih G. ob zapadlosti ni izpolnil, je bila tožnica upravičena unovčiti zavarovanje, to je prodati zastavljene delnice in se poplačati iz prejete kupnine. Tožnica je želela delnice X. prodati tretji osebi. V ta namen je 19. 6. 2009 v časopisu Dnevnik objavila javni poziv k stavljanju ponudb za delnice X., vendar pa ta poskus prodaje ni bil uspešen. Glede na razmere na finančnem trgu se je nato odločila, da delnice X. proda na organiziranem borznem trgu, kar je storila z nalogom za prodajo delnic, ki ga je dala K. Zaradi odsotnosti povpraševanja je delnice X. kupila sama. S tem ko tožnica G. ni podaljšala rokov za vračilo kreditov v skupni višini preko 140,000.000 EUR, je ta postal insolventen, zaradi česar so tudi ostale banke, katerih terjatve do G. so bile zavarovane z zastavno pravico na delnicah X., pohitele z unovčenjem svojih zavarovanj.

25. Okoliščine, (A) da so tožnica in ostale banke, na katere je naslovljena odločba, delnice X. pridobile avgusta 2009; (B) da so jih pridobile tako, da so same kupile delnice, ki so jim bile dane v zavarovanje; (C) da je bilo njihovo prodajno naročilo zelo kratek čas izpostavljeno borznemu trgu in (Č) da so se posli sklepali v svežnjih; kažejo na to, da so banke vzporedno delovale, vendar ne z namenom skupnega prevzema X. Po presoji Vrhovnega sodišča je vzporedno delovanje tožnice in ostalih bank pri pridobitvi delnic X. posledica okoliščin, na katere tožnica ni imela vpliva. Vse banke so bile namreč v vlogi kreditodajalca družbe G. in vse njihove terjatve po teh pogodbah so bile zavarovane z zastavno pravico na istih delnicah – delnicah X. Z nastopom insolventnosti skupnega dolžnika je bila tožnica, tako kot ostale banke, upravičena unovčiti svoje zavarovanje, to je prodati delnice X., ki so ji bile dane v zastavo, in se poplačati iz prejete kupnine. Zaradi tega bi se na trgu nenadoma in občutno povečala ponudba delnic X., kar bi znižalo ceno teh delnic, posledično pa tudi izkupiček, ki bi ga tožnica prejela s prodajo zastavljenih delnic, kar pa ne bi bilo v skladu z njenim ekonomskim interesom, da dobi svojo terjatev v celoti plačano. Zato se je kot razumni, ekonomsko naravnani tržni subjekt, ki upošteva obstoječe tržne razmere, odločila, da sama kupi zastavljene delnice. To tudi pojasni, zakaj je bilo njeno prodajno naročilo le kratek čas izpostavljeno borznemu trgu in zakaj so se posli sklepali v svežnjih. Ker je bila torej odločitev tožnice, da sama kupi v zastavo dane ji delnice X., le racionalen odziv bančnega subjekta (ki mora v skladu z bančnimi predpisi obvladovati kreditna tveganja) na tržne razmere, se pokaže, da je tožnica uspela izpodbiti domnevo usklajenega delovanja iz 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 pri sporni pridobitvi delnic X. Bank, na katere je naslovljena izpodbijana odločba, namreč ne povezujejo „samo okoliščine v zvezi s pridobitvijo vrednostnih papirjev“, temveč tudi druge okoliščine, ki pa kažejo na njihovo vzporedno delovanje (vodili so jih enaki razlogi), ne pa na sodelovanje, še manj pa na usklajeno delovanje (z istim ciljem) v smislu prvega odstavka 8. člena ZPre-1. 26. Iz navedenega sledi, da je Agencija pri presoji usklajenega delovanja šestih bank v zvezi s pridobivanjem delnic X. z oznako X zmotno uporabila določbo 1. točke drugega odstavka 8. člena ZPre-1 oziroma da je napačno presodila razloge, ki so vodili tožnico pri pridobitvi delnic X. z oznako X. Vrhovno sodišče je zato tožbi ugodilo ter na podlagi 3. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-181/09 z dne 10. 11. 2011 in 17. točke njene obrazložitve (to je na način iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1) ter v okviru spremenjenega tožbenega zahtevka ugotovilo, da je bila tožnica z nezakonito odločbo Agencije prizadeta v izvrševanju svojih glasovalnih pravic iz delnic X. z oznako X. 27. Vrhovno sodišče je odgovorilo le na tiste tožbene navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji odločilne za sprejeto odločitev.

Odločitev o stroških postopka

28. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, drugega odstavka 3. člena in 4. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu(3) tožnici priznalo povračilo stroškov v višini 385,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi G 1/2009 z dne 6. 7. 2010, kjer je Vrhovno sodišče pritrdilo zaključku Agencije, da sta usklajeno delovali osebi, ki sta vsaka dokupili manjkajočo količino delnic do maksimalno dovoljenega števila delnic brez objave javne ponudbe, in skupaj presegli prevzemni prag.

Op. št. (2): Sodba in sklep VS RS v zadevi G 4/2012 z dne 12. 6. 2012, 19. točka obrazložitve.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 24/2007.