Jedro

Zaradi nepristne spremembe vere ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi. Poleg tega iz okoliščin obravnavane zadeve niso razvidne druge dejavnosti, ki bi jih tožnik izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo in bi bile podlaga za nadaljnjo oceno tožene stranke, ali bi bil tožnik zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi). Celo nasprotno, iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da želi vero obdržati zase.

Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je vložil 17. 8. 2018. Po vložitvi prve prošnje (1. 12. 2017) je namreč zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Ker je v Nemčiji 20. 12. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito, je bil v dublinskem postopku vrnjen v Slovenijo. Tu je 10. 8. 2018 izrazil namen da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela razloge za vložitev druge prošnje, iz katerih je razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil, ker je Kurd in član kurdske stranke. Če za to izvejo iranski organi, kaznujejo s smrtno kaznijo ali dosmrtnim zaporom. Šestega meseca leta 1396 so poskušali organizirati proslavo zaradi uspeha referenduma v iraškem Kurdistanu, kar se je razvedelo. Prijatelj njegovega očeta jih je na to opozoril in hkrati posvaril pred veliko nevarnostjo. Zato sta se tožnik in njegov oče odločila zbežati. Tožnik sicer nikoli ni bil fizično napaden. Poleg tega je v Nemčiji spremenil vero v krščansko. Ne drži, kar je s tem v zvezi povedal v prvi prošnji (da je v Iranu spremenil vero v krščansko in da je obiskoval domače cerkve, zaradi česar je moral zbežati). Skrbi ga, da bo v Iranu zato ogroženo njegovo življenje.

3. S tožnikom je tožena stranka opravila dva osebna razgovora. Njuno vsebino je povzela v nadaljnji obrazložitvi.

4. Po presoji tožene stranke je tožnik s predloženimi dokumenti uspel izkazati istovetnost. 5. Tožena stranka je menila, da dokumentacije v zvezi z zaposlitvijo in izobraževanjem ni mogoče povezati z razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, saj izkazuje le njegovo dejavnost v Sloveniji. Po presoji tožene stranke so za odločanje o prošnji za priznanje mednarodne zaščite bistvena potrdila Kurdske demokratske stranke.

6. Tožnik je 3. 9. 2018 najprej predložil potrdilo Kurdske demokratske stranke z dne 15. 3. 2018, iz katerega je razvidno, da je aktivni simpatizer stranke. Tožena stranka je ugotovila, da je v glavi potrdila navedena druga organizacija (Demokratische Partei Kurdistan, Sektion der Bundesrepublik Deutschland) kot na dnu dopisa v žigu (Demokratischen partei Kurdistan, Deutschland Komitee). Menila je, da je nenavadno, da bi potrdilo izdala druga organizacija, kot ga je žigosala, oz. da žig in glava dokumenta nista popolnoma skladna. Tožnik je bil z navedenim neskladjem soočen, vendar je odvrnil, da nima razlage.

7. Drugo neskladje izhaja iz emblema žiga in emblema v glavi potrdila. Emblem žiga je povsem drugačen (prikazuje krog, znotraj kroga en trikotnik, žitni klasi so na desni strani kroga, v emblemu ni sonca in letnice nastanka) kot emblem grba na vrhu potrdila (krog, žitni klas na levi, znak sonca v ozadju, letnica nastanka stranke spodaj, v krogu znak štirih vrhov, od katerih sta dva zasnežena). Tožena stranka je presodila, da je neprepričljivo, da bi resna stranka, kar naj bi bila nemška veja Kurdske demokratske stranke, uporabljala različne embleme v glavi in žigu, saj so tovrstni emblemi na dokumentih vedno usklajeni, v tem primeru pa so odstopanja ogromna. Tožnik na predstavljena neskladja ni imel pojasnila, je pa njegova organizacija pred kratkim spremenila žig.

8. Tretje neskladje izhaja iz besedila v žigu. Ime stranke je namreč napisano v nepravilni nemščini (DEMOKRATISCHEN PARTEI KURDISTAN, DEUTSCHLAND KOMITEE). Beseda „Partei“ je namreč ženskega spola, zaradi česar ni pravilna končnica „-en“ v besedi demokratischen. Navedena besedna zveza ni pravilna tudi če bi bile besede v drugem vrstnem redu (pravilno bi bilo: Deutchlandkomitee der demokratischen Partei Kurdistans). Napake so tako odločilne, da ni mogoče verjeti, da bi se pojavljale v žigu resne organizacije. Po presoji tožene stranke ni verjetno, da bi bil žig uradno izdan s toliko napakami, saj ne gre za zatipkano ime v tekstu. Tožnik v zvezi z navedenim ni imel pojasnil. 9. Čeprav Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) pri preiskavi dokumenta ni našel znakov prenarejanja, mu po presoji tožene stranke ni mogoče pripisati nobene dokazne vrednosti.

10. Iz potrdila Kurdske demokratske stranke s sedežem v Iraku z dne 13. 3. 2018 (v angleškem jeziku) izhaja, da je tožnik podpornik stranke in da bi bil aretiran in preganjan, če bi se vrnil v Iran. Iz poročila NFL z dne 21. 1. 2019 je razvidno, da je to potrdilo v celoti natisnjeno z brizgalnim tiskalnikom na nezaščiten bel papir (tudi štampiljka in podpis), dokument pa nima nobenih zaščitnih elementov. NFL je še ugotovila, da v glavi v besedilu pod grbom manjkajo nekateri zgornji deli črk (v besedilu Kurdistan Democratic party), kar pomeni, da je bila slika grba, vključno z belim robom, vstavljena nad besedilo v srednjem delu glave in ga delno prekriva. Po oceni tožene stranke ni verjetno, da bi resna politična stranka izdala tako nepopoln, v celoti natisnjen dokument, z odrezano glavo. Zato je presodila, da tožnik s tem potrdilom ni izkazal svoje strankarske aktivnosti.

11. Tožnik je predložil tudi potrdilo Kurdske demokratske stranke z dne 15. 3. 2018, sicer z drugi žigom, vendar isto vsebino, kot ga ima potrdilo z dne 15. 3. 2018. Tožena stranka je ugotovila, da je tekst navedenih potrdil identičen in da se ujemata datuma izdaje (15. 3. 2018). NFL je ugotovila, da je prvo potrdilo natisnjeno na svetlejši papir in da je tisk manj intenziven, drugo potrdilo pa je natisnjeno na papir temnejše, sivkaste barve, z intenzivnejšim tiskom.

12. Glede na navedeno je po oceni tožene stranke verodostojnost obeh potrdil močno omajana. Ni namreč sprejela za verjetno, da bi ista oseba (...) iz iste organizacije (Kurdska demokratska stranka v Nemčiji) na isti dan (15. 3. 2018) izdala dve potrdili, vsako na različnem papirju in s svojim žigom, ki se med seboj povsem razlikujeta, vsebina potrdil pa bi bila enaka. Poleg tega je tožnik drugo potrdilo predložil šele po drugem osebnem razgovoru, ko mu je bilo že jasno stališče tožene stranke glede prvega potrdila (razlike v emblemu, žigu in nepravilna nemščina). Če sta obe potrdili res izdani v marcu 2018, je neprepričljivo, da ju je tožnik predložil z enoletnim časovnim razmikom. Zato tudi drugo potrdilo po presoji tožene stranke nima dokazne vrednosti.

13. Navedenih neskladij po oceni tožene stranke ne more sanirati niti naslednje predloženo potrdilo Kurdske demokratske stranke iz Nemčije (brez datuma), iz katerega sicer izhaja, da ta stranka (v njenem imenu ...) potrjuje izdajo potrdil za tožnika z dne 13. 3. 2018 in njegovega očeta A.A. Tudi iz tega potrdila je razvidno, da je režim iranskega predsednika Ruhanija brutalen do opozicije in da družina A. v Iranu ne more več svobodno živeti. Prva neskladnost je po oceni tožene stranke že v tem, da Kurdska demokratska stranke v Nemčiji tožniku nikoli ni izdala potrdila z dne 13. 3. 2018, saj je tožniku to potrdilo v angleškem jeziku izdal le organizacijski odbor Kurdske demokratske stranke s sedežem v Iraku. Po stališču tožene stranke lahko potrdilo o pristnosti predhodnega potrdila lahko izda le organ, ki je napisal prvotno potrdilo, in ne druga veja tega organa. V obravnavani zadevi bi pristnost potrdila z dne 13. 3. 2018 lahko potrdil le organizacijski odbor Kurdske demokratske stranke iz Iraka in ne nemška podružnica, ki je tožniku izdala potrdili z dne 15. 3. 2018. 14. Druga neskladnost navedenega potrdila je v tem, da je brez datuma, zaradi česar ni možna njegova časovna umestitev. Glede na to, da je bilo predloženo 9. 9. 2019, tožena stranka sklepa, da ga je tožnik predložil, ker je bil na drugem osebnem razgovoru seznanjen s spornostjo prvega potrdila. Še posebej pa je sporno ob primerjavi s potrdilom z dne 8. 1. 2020. Gre namreč za potrdili, ki sta vsebinsko skoraj identični. Razlika je opazna le v nekaj besedah, ki pa nimajo vpliva na vsebino zapisanega. Posebej sporno je tudi dejstvo, da je tožnik potrdilo brez datuma predložil v kopiji. Ko je bil pozvan na predložitev izvirnika, je predložil navedeni dokument, ki je bil za razliko od kopiranega dokumenta datiran. Že zato ni mogoče šteti, da gre za izvirnik prejšnjega dokumenta. Tudi če bi šlo za dva samostojna dokumenta, pa dokument z dne 8. 1. 2020 ne more potrditi tožnikove politične aktivnosti. Oba dokumenta sta namreč identična tako po vsebini kot tudi po prostorski razporeditvi teksta (enaki odstavki), zaradi česar tožena stranka predvideva, da je tekst z minimalnimi odstopanji skopiran in ni napisan samostojno. Za dokument z dne 8. 1. 2020 veljajo iste ugotovitve kakor za dokument brez datuma.

15. Tožnik je predložil tudi potrdilo Kurdske demokratske stranke iz Nemčije z dne 15. 4. 2018, ki pojasnjuje razliko med žigi te stranke. Iz potrdila je razvidno, da je ta stranka do 15. 4. 2018 uporabljala staro štampiljko (tako, kot izhaja iz potrdila s 15. 3. 2018, ki ga je tožnik predložil 3. 9. 2018), od takrat dalje pa novo štampiljko (ki je na vseh ostalih predloženih potrdilih). Tožena stranka dvomi v pojasnila, ki izhajajo iz tega potrdila. Iz ugotovitev NFL z dne 2. 4. 2020 je namreč razvidno, da je to potrdilo natisnjeno na nezaščiten bel papir formata A4, v celoti natisnjen z brizgalnim tiskalnikom. Štampiljčna odtisa sta imitirana in natisnjena z brizgalnim tiskalnikom, podpis pa rokopisno izpisan z modrim kemičnim svinčnikom, dokument pa tudi nima nobenih zaščitnih elementov. Glede na navedeno je bil podpis na natisnjen dokument dodan naknadno, zaradi česar ne gre za pristno listino. Poleg tega ni verodostojna vsebina napisanega: če je res, da stranka v Nemčiji od 15. 4. 2018 uporablja novi žig, po oceni tožene stranke ni mogoče, da bi novi žig nosili dokumenti, izdani pred tem datumom (dokument z dne 15 3. 2018, dokument z dne 9. 3. 2018 v zvezi s tožnikovim očetom, oba predložena 9. 9. 2019). Dodaten sum v verodostojnost dokumenta pa se poraja tudi zaradi dejstva, da naj bi bil napisan 15. 4. 2018, vendar skuša vsebina zapisanega tudi z naslovom potrdila (potrdilo za predložitev pred zveznimi organi, v zvezi s priznanjem statusa političnega begunca) povsem sanirati neusklajenost potrdila z dne 15. 3. 2018, ki ga je tožnik predložil 3. 9. 2018 in s katerim je bil seznanjen na drugem osebnem razgovoru. Po presoji tožene stranke to potrdilo ni bilo izdano na datum, ki je na njem zapisan, ampak mnogo kasneje, po prosilčevem zaprosilu, da s prvim potrdilom nekaj ni v redu.

16. V zvezi z zatrjevano spremembo vere je tožnik predložil potrdilo o krstu Evangeličanske cerkve Paul Gerhardt iz Mannheima (brez datuma). Iz ugotovitev NFL je razvidno, da je dokument natisnjen na bel nezaščiten papir. Na zgornjem delu lista je prilepljena fotografija, spodnji del lista pa je natisnjen z laserskim tiskalnikom. Dokument ima štampiljčni odtis in s črnim pisalom ročno izpisan podpis. NFL ni zaznal znakov prenarejenja.

17. Tožena stranka dvomi v pristnost omenjenega dokumenta. NFL namreč zaradi odsotnosti primerljivega dokumenta ni mogel brez dvoma potrditi njegove pristnosti. Poleg tega je ocenil, da gre za preprosto preiskovalno gradivo. Iz dokumenta izhaja, da je bil izdan v spomin na krst v Evangeličanski cerkvi Paul Gerhardt iz Mannheima, kjer naj bi se tožnik krstil 31. 3. 2018. Tožena stranka dvomi v dokument, saj je brez datuma. Glede na resnost dokumenta bi bilo po presoji tožene stranke utemeljeno pričakovati, da ima datum izdaje, saj ni nujno, da je izdan isti dan, ko je bil tožnik krščen. Dvom v pristnost dokumenta se toženi stranki vzbuja tudi zaradi preprostosti izdelave. Listina namreč nima, kakor je običajno za uradne dokumente resnih organizacij, glave in številke, ampak je natisnjena na bel, nezaščiten papir, brez oznak ali identifikacijskih znakov (glava, številka, datum izdaje). Poleg tega je neobičajno, da je na tako pomembnem dokumentu kar prilepljena fotografija notranjosti cerkve, iz katere ni nesporno razvidno, da gre za navedeno cerkev. Tožena stranka sicer ne dvomi v pristnost žiga in podpisa, glede na navedeno pa dvomi v verodostojnost zapisanega. Zato je sprejela stališče, da tožnik z navedenim dokumentom ni izkazal spremembe vere.

18. Tožnik po presoji tožene stranke s predloženimi potrdili ni uspel izkazati, da je simpatizer Kurdske demokratske stranke, razlogov za zapustitev izvorne države in spremembe vere. Zato je preverjala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 19. Po presoji tožene stranke tožniku ni mogoče očitati, da na vprašanja uradne osebe ni odgovarjal tekoče. Vendar pa je zaznala, da se je izmikal odgovorom na vprašanja glede predloženih dokumentov. Ob soočenju z ugotovljenimi nasprotji in pomanjkljivostmi dokumenta je izjavil le, da ne ve in da nima pojasnila, s čimer ni pojasnil neskladij. Zato po presoji tožene stranke ni mogoče zaključiti, da se je tožnik potrudil za utemeljevanje svoje prošnje; njegove izjave namreč niso bile iskrene in natančne, tožnik pa tudi ni podal zadovoljivega pojasnila.

20. V zvezi s predloženo dokumentacijo tožena stranka pripominja, da je tožnik kljub pozivu nerazumno dolgo zavlačeval s predložitvijo izvirnikov, ki bi jih bilo mogoče forenzično pregledati. S tem je po mnenju tožene stranke za dva meseca podaljšal postopek. Tožnikova pojasnila, zakaj je pridobivanje izvirnikov trajalo tako dolgo, so po presoji tožene stranke neprepričljiva, kot je tožniku pojasnila že v dopisih, s katerimi je podaljšala roke. Ni namreč mogoče verjeti, da bi imela otežena komunikacija z Iranom kakršenkoli vpliv na v Nemčiji izdana dokazila. Po presoji tožene stranke je prav tako nesprejemljivo, da naj bi pošiljka iz Nemčije v Slovenijo potrebovala 30 dni, kot je predvideval tožnik, ali 14 dni (v tem roku je po zadnjem obvestilu tožnik dostavil dokazila). Po presoji tožene stranke so neprepričljivi tožnikovi razlogi, zakaj izvirnikov ni prej dostavil. 21. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni predložil dokazov o svoji udeležbi na protestu 25. 9. 2017. Menila je, da je skrajno neverjetno, da ni predložil niti ene fotografije ali posnetka v zvezi s svojo udeležbo, še posebej glede na možnost uporabe sodobne tehnologije (fotografiranje ali snemanje s telefonom). Zato je sprejela stališče, da tožnik ni zadovoljivo pojasnil, zakaj v postopku ni mogel predložiti dokazov.

22. V nadaljevanju je tožena stranka opravila presojo skladnosti, verodostojnosti, verjetnosti in prepričljivosti tožnikovih izjav glede dogodkov, ki so bili vzrok za zapustitev izvorne države. Pri tem je upoštevala, da je tožnik zavestno podajal lažne in zavajajoče izjave glede razloga za zapustitev izvorne države, kljub temu da je bil opozorjen na dolžnost govoriti resnico in navesti vsa dejstva. V prvi prošnji je namreč navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi spremembe vere, kar je bil edini razlog. V drugi prošnji pa je spremembi vere dodal še političen razlog (delovanje za Kurdsko demokratsko stranko) in navedel, da ni nič res, kar je povedal ob podaji prve prošnje. Pojasnil je, da vere ni spremenil v Iranu in da v izvorni državi ni obiskoval domačih cerkva. Vero je spremenil šele v Nemčiji po nasvetu tihotapca.

23. Iz s tem povezanih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je bil tožniku pojasnjeno, da so podatki zaupne narave in da ne bodo posredovani v izvorno državo. Tudi dejstvo, da ob podaji prošnje ni zgolj skopo navedel, da je vero spremenil že v Iranu, ampak je ob tem navedel cel kup spremljajočih dogodkov (da ga je v novo vero vpeljal njegov oče, da je hodil v iranske domače cerkve, zaradi česar je imel probleme), tožniku ne govori v prid, ampak ga dodatno obremenjuje. Kaže namreč na to, da nima zadržkov, ko si izmišljuje posamezne elemente zgodbe, da bi podkrepil svoje (lažne) razloge za vložitev prošnje.

24. Dejstvo, da je tožnik tako ravnal po nasvetu tihotapca, da laž iskreno obžaluje in da nima več razloga, da bi lagal, po presoji tožene stranke ne opravičuje njegovega ravnanja. Če se je zavestno zlagal glede najpomembnejšega dejstva, mu namreč ni mogoče verjeti ničesar več. Poleg opozoril glede njegovega dolžnostnega ravnanja, ni zanemarljivo, da je imel ob sebi ves čas pravno pomoč (pooblaščenca), zaradi česar se ne more sklicevati na dejstvo, da kot prava neuka stranka ne bi vedel, kaj mora v postopku govoriti in kakšne so njegove pravice in dolžnosti. Ne gre za to, da bi tožnik zamolčal del svoje zgodbe, ampak je zavestno in odkrito podajal lažne izjave glede razloga za zapustitev izvorne države. Skladnost izjav je po stališču tožene stranke najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da tožnikovim izjavam ni mogoče verjeti zaradi notranje neskladnosti.

25. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da je tožnik za zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče – ob prvem vstopu v Slovenijo, vendar ni mogoče spregledati, da v zanj prvi varni državi ni počakal na odločitev o prošnji.

26. Glede na navedene ugotovitve (ugotovljeno zavestno podajanje lažnih in zavajajočih izjav glede razloga preganjanja, večje število neskladnih potrdil o domnevnem simpatizerstvu s Kurdsko demokratsko stranko, ki jih tožnik ni uspel pojasniti, neprepričljivo potrdilo o krstu v Nemčiji, zavlačevanje s predložitvijo izvirnikov dokumentov, zapustitev varne Slovenije po prvi vloženi prošnji) je tožena stranka presodila, da tožnika ni mogoče opredeliti za splošno verodostojnega, torej kot osebo, ki ji je mogoče verjeti.

27. V nadaljevanju je tožena stranka presojala upravičenost do statusa begunca. Uvodoma je ponovila svoje ugotovitve v zvezi z oceno verodostojnosti tožnikovih izjav. Presodila je, da tožnik političnega udejstvovanja v Kurdski demokratski stranki s predloženimi potrdili ni izkazal. S tem pa tudi ni izkazal dogodkov, ki naj bi jim bil podvržen v Iranu zaradi političnega udejstvovanja.

28. Glede na navedeno tožniku ni mogoče verjeti, da je bil simpatizer navedene stranke, zaradi česar ni mogoče verjeti, da je iz tega razloga imel v Iranu tako hude težave, da ga je moral zapustiti. Zato je tožena stranka zavrnila pregled vseh poročil, ki so jih v dokaz predložili tožnikovi pooblaščenci, saj ta poročila tožnikovim navedbam ne dajo nobene dokazne vrednosti. Presoja informacij o izvorni državi v zvezi z dejstvom, glede katerega tožena stranka ne verjame tožniku, namreč ne bi bila smiselna in ne bi privedla do drugačne odločitve.

29. Po presoji tožene stranke tožnik ni verodostojen niti pri utemeljevanju razlogov v zvezi s spremembo vere. Pomisleki namreč izhajajo že iz dejstva, da je v prvi prošnji trdil, da se je s krščansko vero spoznal v Iranu, kjer je hodil v domače cerkve in zato imel težave, potem pa je (na drugi prošnji in na obeh osebnih razgovorih) to izrecno zanikal in navedel, da se je v zvezi z vsem zlagal. Zato tožena stranka dvomi, ali je tožnik tudi v drugi prošnji in na obeh osebnih razgovorih govoril po resnici. S tem v zvezi predloženo potrdilo Evangeličanske cerkve Paul Gerhardt iz Mannheima pa že samo po sebi vzbuja dvome o pristnosti.

30. Tožena stranka dvomi v pristno spremembo vere tudi zaradi tožnikovih navedb in dejanj, ko je bil na obeh osebnih razgovorih izprašan o okoliščinah spremembe vere v Nemčiji. Glede potrdila o krstu je na drugem osebnem razgovoru rekel, da ta dokument zanj ni pomemben in ga je predložil le zato, ker mu je bilo naloženo, naj predloži čim več dokazil, sicer pa želi vero obdržati zase. Tožena stranka se s tem ni strinjala in menila, da bi bilo potrdilo o spremembi vere za tožnika izjemnega pomena, če bi vero spremenil iz pristnih vzgibov.

31. Poleg tega tožnik na drugem osebnem razgovoru (avgusta 2019) ni znal navesti točnega datuma krsta v novi veri. Krst pa je za vstop v novo vero bistvenega pomena. Glede na to, da je tožnik navajal, kako se je njegovo življenje po tem dogodku spremenilo na bolje, bi bilo od njega upravičeno moč pričakovati, da si tako pomemben datum zapomni in ga zna navesti na izust, sploh če je v času osebnega razgovora od njega minilo komaj leto in pol in ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi tožnik tako pomemben datum v takem časovnem obdobju pozabil. 32. Tožnik prav tako ni znal navesti niti ene molitve, ki jo moli med bogoslužjem. Splošno znano je namreč, da imajo krščanske molitve imena, zaradi česar ni mogoče sprejeti za verjetno, da si tožnik v vsem tem času ni zapomnil niti ene, še posebej ob upoštevanju, da je tako v Nemčiji kot tudi v Sloveniji redno hodil k bogoslužju. Zato tožena stranka ni verjela, da je tožnik zagret in aktiven vernik, za kakršnega se deklarira. Poleg tega tožnik ni znal navesti niti ene pesmi, ki jih je na bogoslužjih prepeval tudi sam.

33. Prav tako tožnik ni znal navesti imena cerkve v Nemčiji, kjer se je krstil, kar bi bilo od prosilca v primeru resnične spremembe vere mogoče utemeljeno pričakovati. Posebej neprepričljiv je bil tudi pri opisovanju svojega prakticiranja krščanske vere v Sloveniji. Navedel je, da hodi v dve cerkvi, vendar ni znal imenovati niti ene od njiju. Obiskovanje dveh cerkva po presoji tožene stranke nakazuje, da tožnik ni posebej tesno navezan na eno cerkev, kar je še toliko bolj poudarjeno zaradi dejstva, da sploh ne ve, v kateri cerkvi zahaja.

34. Ker je tožena stranka izhajala iz stališča, da tožnik ni pristno spremenil vere, tega dejstva ni preverjala z informacijami o izvorni državi, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci.

35. Tožena stranka je presojala tožnikovo upravičenost do subsidiarne zaščite. Pojasnila je, da je tožnikove navedbe v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Zato je ocenila, da ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Povzetek tožbenih navedb

36. Tožnik je zoper odločbo tožene stranke vložil tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

37. Uvodoma uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj tožena stranka tožnikovemu pooblaščencu pri podaji prošnje ni dovolila postaviti vprašanj.

38. Nato povzema vsebino druge prošnje za mednarodno zaščito in obeh osebnih razgovorov. Poudarja, da za mednarodno zaščito prosi, ker je član kurdske stranke. To naj bi pomenilo, da ga lahko iranski organi, če za to zvedo, kaznujejo s smrtno kaznijo ali dosmrtnim zaporom. Drugo prošnjo za mednarodno zaščito je vložil tudi zaradi vere, ki jo je v Nemčiji spremenil v krščansko. Zelo ga skrbi, da bi bilo ob vrnitvi v Iran njegovo življenje ogroženo zaradi spremembe vere.

39. Tožnik trdi, da tožena stranka ni upoštevala informacij o izvorni državi, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci.

40. Tožena stranka naj bi tožnikovo prošnjo in dokaze obravnavala izrazito enostransko in pristransko. Tožnik trdi, da se tožena stranka ni opredelila do številnih osebnih dokumentov, ki jih je predložil. Navedeno naj bi kazalo na to, da tožnikovi nameni ne morejo biti tako neiskreni, kot je presodila tožena stranka. To naj bi veljalo tudi za spremembo vere in za strah pred preganjanjem zaradi aktivnega sodelovanja v Kurdski demokratski stranki.

41. Tožnik meni, da tožena stranka ni strokovnjakinja za verska vprašanja in preverjanje tožnikove osebne odločitve, ali bo kristjan. Meni, da gre za njegovo suvereno in intimno odločitev, s tem povezana presoja tožene stranke pa naj bi bila krivična in pravno nevzdržna.

42. Po tožnikovem mnenju je iz osebnega razgovora razvidno, da v izvorni državi grobo kršijo človekove pravice Kurdov, ki naj ne bi imeli pravice do mirnega zborovanja na demonstracijah in aktivnega sodelovanja v kurdskih strankah. Kurde naj bi zapirali, mučili in pogosto kaznovali s smrtno kaznijo. Politično preganjanje Kurdov je splošno znano, zaradi česar bi morala tožena stranka pridobiti informacije o izvorni državi, s katerimi bi preverila verodostojnost tožnikovih navedb in njegovo ogroženost v primeru vrnitve.

43. Tožnik trdi, da bi tožena stranka morala pregledati očetove podatke v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, s katerim sta skupaj pobegnila.

Povzetek navedb v odgovoru na tožbo

44. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma pojasnjuje, da se je opredelila do tožnikovih osebnih dokumentov, jih ocenila kot pristne in na tej podlagi presodila, da je tožnik brez dvoma uspel izkazati svojo istovetnost. Vendar pa to še ne pomeni, da samodejno izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

45. Tožena stranka se ne strinja s tožnikovimi navedbami v zvezi s presojo pristnosti spremembe vere. Meni, da tožnik ni pojasnil, s katerimi vprašanji naj bi šla predaleč, in ni izpostavil, katero dejstvo ali ugotovitev je zanj krivično in pravno nevzdržno. Sicer pritrjuje tožniku, da je versko prepričanje posameznikova osebna stvar, vendar meni, da je treba presoditi vse okoliščine posameznega primera glede utemeljenosti tožnikovih navedb, da mu iz tega razloga grozi preganjanje. Poudarja, da ne tožnik ne njegovi pooblaščenci niso imeli nobenih pripomb glede vprašanj ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru.

46. V nadaljevanju tožena stranka ponavlja ugotovitve izpodbijane odločbe v zvezi s presojo pristnosti tožnikove spremembe vere in opozarja, da predloženo potrdilo o krstu samo po sebi za to ne zadošča. Ker je sprejela stališče, da tožnik ni spremenil vere, tožena stranka meni, da ji z informacijami o izvorni državi ni bilo treba preverjati položaja, ki ga imajo v Iranu spreobrnjenci v krščansko vero.

47. V zvezi s tožbenimi trditvami, nanašajočimi se na zatrjevano preganjanje zaradi članstva v Kurdski demokratski stranki, se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Meni, da tožnik ni opredelil, katero s tem povezano dejstvo je ostalo nerazjasnjeno.

48. Tožena stranka poudarja, da je presojala vse tožnikove izjave v obeh prošnjah in ga soočila z vsemi nasprotji. Dejstvo, da tožnik pri podaji prve prošnje niti z besedo ni omenil, da bi bil dejaven za navedeno stranko, je pri toženi stranki vzbudilo dvom v resničnost njegovih navedb. Tožnik je namreč v prvi in drugi prošnji zavestno podal en razlog (sprememba vere), ki mu je v drugi prošnji dodal še drugega (političnega) in brezbrižno dodal, da se je v zvezi z verskim razlogom v prvi prošnji zlagal. Tako je ravnal kljub opozorilu, da mora govoriti po resnici. Tožena stranka je sprejela stališče, da ni mogoče verjeti prosilcu, ki zavestno navaja lažne razloge preganjanja in zapustitve izvorne države.

49. V nadaljevanju tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe v zvezi s presojo potrdil o udejstvovanju v Kurdski demokratski stranki. Zato tožniku ni verjela, da je bil simpatizer te stranke in da je imel v Iranu iz tega razloga tako hude težave, da ga je moral zapustiti. Glede na navedeno je zavrnila vsa s tem povezana predložena poročila o izvorni državi.

50. Tožena stranka še trdi, da tožnik ni pojasnil, katere podatke v zvezi z njegovim očetom bi bilo treba pregledati in kako bi to pripomoglo tožnikovi prošnji. Poudarja, da se prošnja vsakega prosilca obravnava individualno.

Presoja sodišča

51. Dne 1. 3. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge tega spisa od A2 do A6 (gre za listine, ki so sicer že del (upravnega) spisa, ki se nanaša na zadevo). Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)1, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.2 Ker tožnik ni izkazal preganjanja zaradi spremembe vere in političnega udejstvovanja v Kurdski demokratski stranki sodišče ni pridobilo dodatnih informacij o izvorni državi (tožnikov dokazni predlog na 6. strani tožbe).

52. Tožba ni utemeljena.

53. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

54. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 55. Tožnik uvodoma uveljavlja kršitev pravice do izjave s trditvijo, da tožena stranka njegovemu pooblaščencu pri podaji prošnje ni dovolila postaviti vprašanj.

56. Iz okoliščin obravnavane zadeve je sicer razvidno, da tožnikovemu pooblaščencu ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito ni bila dana možnost postavljanja vprašanj s pojasnilom, da bo to omogočeno na osebnem razgovoru (32. točka prošnje za mednarodno zaščito). Vendar pa je tožena stranka v postopku mednarodne zaščite pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 8. 11. 2018 opravila osebni razgovor (46. v zvezi s 37. členom ZMZ-1). Ob tej priložnosti pa je bila tožniku dana možnost, da poleg postavljenih vprašanj poda kakršnokoli navedbo o dejstvih, pomembnih za postopek. Pooblaščenka je tožniku zastavila vprašanje, ki je bilo v zapisniku skupaj z odgovorom ustrezno zabeleženo. Ne tožnik ne njegova pooblaščenka na postopek in zapisnik nista imela pripomb.

57. To pomeni, da je bilo tožniku na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede podajanja izjave ter da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti in mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej sam ali prek svoje pooblaščenke imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Zato smiselno uveljavljana kršitev pravil postopka, kljub temu da ob izpolnjevanju formularja ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v okviru 32. točke („izjava prosilca o razlogih, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji“) ni bilo zadoščeno zahtevam osebnega razgovora tako, da bi mu tožnikov pooblaščenec postavljal vprašanja3, ni podana.

58. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izkazuje razloga preganjanja kot pripadnik krščanske vere4, saj njegova sprememba vere ni pristna. Tožnik nasprotuje navedeni presoji z očitkom, da tožena stranka ni strokovnjakinja za verska vprašanja in preverjanje tožnikove osebne (intimne) odločitve, ali bo kristjan.

59. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da zaradi nepristne spremembe ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi.5 Nepristna sprememba vere pomeni, da prosilec dejansko ni prevzel določenega verskega prepričanja (kot sicer sam zatrjuje), zaradi česar niti zunanja manifestacija te vere ni del njegove osebne (verske) identitete. Če je sprememba vere in njeno izražanje za prosilca brez pomena, potem tudi ne bo postavljen v položaj, ko bi se moral temu delu svoje identitete ob vrnitvi v izvorno državo odreči ali jo prikrivati, s tem, da bi se moral odpovedati izvajanju verskih dejanj in obredov ali to izvajanje prikrivati. Posledično je tudi zatrjevanje strahu pred preganjanjem neutemeljeno. Taki, le navzven ustvarjeni spremembi verskega prepričanja je zato res mogoče pripisati, da je bila namenjena zgolj potrebam pridobitve mednarodne zaščite, ki glede na omenjene razloge sama zase ne more utemeljevati strahu pred preganjanjem v izvorni državi, zaradi katerega prosilec ne more ali noče uživati varstva te države (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

60. Dokazna ocena tožene stranke, da tožnikova sprememba vere ni pristna, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene6 (razvidna je iz povzetka izpodbijane odločbe v točkah od 29 do 33 obrazložitve te sodbe7). Ob upoštevanju navedenih izhodišč upravno sodne prakse in s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenim tožbenim očitkom („da tožena stranka ni strokovnjakinja za verska vprašanja in preverjanje tožnikove osebne (intimne) odločitve, ali bo kristjan“) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča vzpostavljeno stanje, ko zaradi nepristne spremembe vere ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi. Zato s tem povezanih informacij o izvorni državi ni pridobivalo niti sodišče. Poleg tega iz okoliščin obravnavane zadeve niso razvidne druge dejavnosti, ki bi jih tožnik izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo in bi bile podlaga za nadaljnjo oceno tožene stranke, ali bi bil tožnik zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi).8, 9 Celo nasprotno, iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da želi vero obdržati zase.

61. Tožnik se ne strinja niti z odločitvijo tožene stranke glede zatrjevanega preganjanja zaradi simpatizerstva s Kurdsko demokratsko stranko. Vendar pa je po presoji sodišča tudi dokazna ocena, da tožnik s predloženimi potrdili ni izkazal političnega udejstvovanja v Kurdski demokratski stranki, s tem pa tudi ne dogodkov, ki bi jim bil v Iranu podvržen zaradi takega udejstvovanja, vestna, skrbna in analitično sintetična. Ob upoštevanju na to nanašajočih se obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi (razvidna so iz povzetka izpodbijane odločbe v točkah od 5 do 15 obrazložitve te sodbe), pa s posplošenimi tožbenimi očitki („da je tožnik član navedene stranke, zaradi česar ga lahko iranski organi, če za to zvedo, kaznujejo s smrtno kaznijo ali dosmrtnim zaporom“) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element10, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.11 Zgolj s posplošenimi trditvami, da „Kurde zapirajo, mučijo in pogosto kaznujejo s smrtno kaznijo“, pa tožnik prav tako ni individualno in konkretno izkazal preganjanja iz navedenega razloga.

62. Ob takem stanju stvari ni utemeljen niti posplošen tožbeni očitek glede presoje tožnikove splošne verodostojnosti, ki bi utegnil izhajati iz trditev, da predložitev osebnih dokumentov kaže na to, da tožnikovi nameni ne morejo biti tako neiskreni. Tožena stranka je na podlagi navedenih osebnih dokumentov sicer res nesporno ugotovila tožnikovo istovetnost. Vendar pa je glede na tožnikovo zavestno podajanje lažnih in zavajajočih izjav glede razloga preganjanja, večje število neskladnih potrdil o domnevnem simpatizerstvu s Kurdsko demokratsko stranko, neprepričljivo potrdilo o krstu v Nemčiji, zavlačevanje s predložitvijo izvirnikov dokumentov in tožnikovo zapustitev (varne) Slovenije po prvi vloženi prošnji, pravilno presodila, da tožnika ni mogoče opredeliti za splošno verodostojnega, torej kot osebo, ki ji je mogoče verjeti.

63. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 2 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 3 Na to napeljuje sedmi odstavek 45. člena ZMZ-1, iz katerega je razvidno, da se pri sprejemu prošnje smiselno upoštevajo določbe 37. člena tega zakona o pravilih osebnega razgovora. 4 Druga alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. 5 Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018, I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017, I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017. 6 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 7 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 8 Iz desete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 je razvidno, da uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upošteva tudi ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi. 9 V takem primeru prošnja lahko zavrne, vendar ne, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ampak, kot je razvidno iz stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018, ker se je ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ-1 ugotovilo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). 10 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 11 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).