Jedro

Ker sodišče ni odredilo vročitve obtožnega predloga osumljenki, s čimer se v skrajšanem postopku začne kazenski postopek, je obtožni predlog (kljub navedbi napačne pravne podlage) smelo zavreči v fazi t. i. materialnega predhodnega preizkusa. Ker ne gre za formalne pomanjkljivosti, se tak obtožni akt ne vroča v dopolnitev oziroma popravo. Oseba, ki zatrjuje oškodovanje, mora biti t.i. neposredni oškodovanec, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da vlagatelji obtožnega predloga kot družbeniki oz. direktorji domnevno oškodovanih družb nimajo lastnosti subsidiarnih tožilcev, ki smejo prevzeti pregon.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.A. A. in B. B. ter C. C. so nerazdelno dolžni plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah na podlagi drugega odstavka 76. člena v zvezi s 429. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtožni predlog A. A. in B. B. ter C. C., ki je bil vložen 2. 3. 2021 in modificiran 27. 9. 2021 in 8. 3. 2023, zavrglo kot nedovoljen. Odločilo je tudi, da morajo vlagatelji nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in morebitne potrebne izdatke obdolžene D. D.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec vlagateljev obtožnega predloga iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sâmo odloči, da se postopek nadaljuje oziroma so oškodovanci upravičeni nadaljevati kazenski postopek, podredno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev res oprlo na napačno pravno podlago (drugi odstavek 76. člena v zvezi s 429. členom ZKP), vendar je odločitev o zavrženju obtožnega predloga ne glede na to pravilna. Po vsebini je bila očitno sprejeta v okviru materialnega predhodnega preizkusa obtožnega akta po prvem odstavku 437. člena ZKP, ki določa, da sodnik zavrže obtožni predlog, če spozna, da je podan kateri od razlogov za ustavitev postopka po 277. členu ZKP, pri čemer ugotovljena okoliščina, da vlagatelji obtožnega akta nimajo lastnosti oškodovancev, predstavlja okoliščino, ki izključuje pregon sledeč 3. točki 277. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev smelo sprejeti, saj podatki spisa razkrivajo, da niti ni bila odrejena vročitev obtožnega predloga osumljeni D. D., kar v skladu s procesno teorijo in utrjeno sodno prakso pomeni, da se kazenski postopek kot formalni sodni postopek v predmetni zadevi še ni začel (tretji odstavek 435. člena ZKP). Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da sodišče obtožnega predloga ne bi smelo (več) zavreči, saj da se je kazenski postopek že začel, na kar nima vpliva dejstvo, če je sodišče prve stopnje opravilo "razjasnitveni narok", ki ga kazenski postopnik sicer ne pozna. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP tako ni podana. Problematiziranje okoliščine, da je bil opravljen t. i. razjasnitveni narok, ki ne more predstavljati kar glavne obravnave, kot to razlaga pritožnik, pa v nobenem pogledu ne izkazuje nepravilnosti oziroma nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

5.Prav tako pritožniku ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da bi sodišče prve stopnje obtožni predlog moralo vrniti vložnikom oziroma pooblaščencu v dopolnitev ali popravo. Takšno postopanje je namreč dopustno le takrat, kadar ima vloženi akt formalne pomanjkljivosti (prvi odstavek 435. člena ZKP), ki jih je moč odpraviti, ne pa tudi, kadar obstajajo materialni zadržki oziroma okoliščine, ki nadaljevanje sodnega postopka sploh onemogočajo in jih že pojmovno ni mogoče sanirati. Pri okoliščinah, ki kazenski pregon izključujejo, je jasno, da ne gre zgolj za formalne pomanjkljivosti, ki bi jih vložniki ali njihov pooblaščenec lahko popravljali ali v zvezi s tem dopolnjevali svojo argumentacijo oziroma celo dokazne predloge. Ker je sodišče ves čas postopka dolžno paziti na to, ali so izpolnjene predpostavke za udeležbo oseb (vlagateljev) kot oškodovancev v kazenskem postopku, vključno s procesno fazo materialnega preizkusa obtožnega predloga, ni pritrditi pritožniku pri tezi, da izpodbijani sklep predstavlja t. i. sklep presenečenja, ki da ga vložniki nikakor niso mogli pričakovati. Da bo sodišče opravilo svojo procesno dolžnost in obtožni predlog preizkusilo, ne more biti nepričakovana okoliščina, toliko manj kršitev poštenosti postopka, zagotovljena pa je tudi (naknadna) pravica do izjave, ki je predmet prav pričujočega preizkusa utemeljenosti pritožbe. Pravna podlaga za sprejeto odločitev je podana v procesnem zakonu in obstoječi sodni praksi ter se pričakuje, da je udeležencem postopka, zlasti kvalificiranemu pooblaščencu, tudi poznana, sodišče pa udeležencev nedvomno ni dolžno vnaprej seznanjati, kakšno odločitev bo sprejelo. Pritožbeno sklicevanje na dve sodbi ESČP ne more biti uspešno, saj gre za obravnavo situacij, ko je drugo pravno podlago oziroma opredelitev uporabilo pritožbeno, torej instančno sodišče, po odločitvi katerega praviloma nastopi pravnomočnost sodbe odločbe, pri čemer pa gre za popolnoma drugačen položaj kot v tej zadevi, ko gre za preizkus sklepa sodišča prve stopnje.

6.Glede pritožbenih očitkov v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 22. člena Ustave RS, češ da sodišče prve stopnje vložnikom obtožnega predloga zmotno ni priznalo statusa oškodovancev kot tožilcev, ki lahko po zavrženju kazenske ovadbe kot subsidiarni tožilci prevzamejo kazenski pregon, je treba izhajati iz opredelitve v šesti alineji 144. člena ZKP, ki pojasnjuje, da je oškodovanec tisti, kateremu je kakršna koli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena oziroma ogrožena. V kazenskoprocesni doktrini je sprejeto naziranje, da mora biti osebna ali premoženjska pravica prizadeta ali ogrožena s kaznivim dejanjem neposredno in mora torej biti oseba, ki zatrjuje oškodovanje, t. i. neposredni oškodovanec.

7.Kolikor je sploh mogoče razbrati iz opisov dejanj, ki se očitajo osumljeni D. D. in so v dobršni meri že sami po sebi nejasni, naj bi osumljenka pod točko I obtožnega predloga storila osem kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Kot zaposlena v družbah K., d. o. o., E., d. o. o., in M., d. o. o., naj bi brez pooblastil ponarejala podpise vložnikov in uporabila žige družbe K., d. o. o., na določenih listinah ter listine uporabila kot prave (oziroma jih celo "želela" uporabiti kot prave, kar ni nič drugega kot poskus inkriminacije golega naklepa). S svojimi ravnanji naj bi povzročila škodo C. C. v svojstvu edine družbenice in direktorice družbe E., d. o. o., B. B. v svojstvu edinega družbenika in direktorja (četrte) družbe P., d. o. o., ter A. A. v svojstvu družbenika in direktorja družbe K., d. o. o. Zaradi slabitev kapitala oziroma stečaja družb E., d. o. o., P., d. o. o., in K., d. o. o., naj vložniki ne bi prejeli nobenih poplačil terjatev (očitno do navedenih družb) iz stečajne mase.

8.V tako koncipiranem opisu dejanj ni mogoče prepoznati ne vzročne zveze med osumljenkinim domnevnim ponarejanjem listin in "znižanjem vrednosti" družb niti ustrezne konkretizacije vzročne zveze med izvršitvenimi ravnanji osumljenke in oškodovanjem vložnikov obtožnega predloga, ki so v opisu dejanj opredeljeni v vlogah družbenikov in direktorjev gospodarskih družb. Precedenčno sodišče je že pred skoraj sedmimi leti dokončno poenotilo sodno prakso, da je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo ne le navzven, ampak tudi v razmerju do njenih družbenikov (in seveda do direktorjev) tuje premoženje. Le na podlagi škode, ki naj bi nastala družbam (kot rečeno, v tenorju obtožnega predloga ni substance, kako naj bi na pojav škode vplivala ravnanja osumljenke), ni mogoče sklepati, da naj bi škoda kar avtomatično nastala tudi družbenikom teh družb. Ponujanje teze v smeri, da naj bi vložnikom kot fizičnim osebam škoda nastala kasneje, očitno v posledici neuspešnega uveljavljanja terjatev v stečajnih postopkih, pa ne izkaže neposredne vzročne povezave s ponarejanjem listin, saj prej nakazuje na kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1, katerega konstitutivni zakonski znaki, vključno z favoriziranjem morebitnih drugih upnikov, prav tako niso jasno in celostno konkretizirani, vložniki pa obtožnega predloga v tej smeri niso vložili.

9.Posledično je pravilno nosilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi po očitkih obtožnega predloga, kot je bil zastavljen, osumljenka domnevna kazniva dejanja storila na (neposredno) škodo družb E., d. o. o., P., d. o. o., in K., d. o. o., ne pa osebno vložnikov kot družbenikov oziroma direktorjev družb. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja še, da je za presojo okoliščine, ali imajo vložniki obtožnega predloga (lahko) status oškodovancev, ključen opis dejanj v obtožnem aktu, ki mora biti tudi v tem pogledu perfekten in izkazati oškodovani status, ne pa obrazložitev obtožnega predloga in še manj pritožbene navedbe, ki skušajo šele naknadno razjasnjevati relevantna dejanska in procesna dejstva, ki iz tenorja obtožnega akta ne izhajajo, ter predstavljajo neupoštevne (pritožbene) novote. Na strani 5 pritožbe pooblaščenec sam navaja, da je bila v obravnavanem primeru oškodovana družba E., d. o. o., (oškodovanja drugih družb niti ne izpostavlja), vložniki obtožnega predloga pa naj bi bili oškodovani "zlasti v svojstvu upnikov družbe E., d. o. o.". Vendar ti kot takšni ne morejo biti neposredni oškodovanci kaznivih dejanj po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji pooblaščenec osumljenki očita tudi "naklepno povzročitev lažnega stečaja" (družbe E., d. o. o.), s čimer očitno meri še h kaznivemu dejanju po 226. členu KZ-1, na drugem bregu pa zatrjuje, da naj bi osumljenka (kot je razumeti, dejansko) poslabšala premoženjsko stanje družbe, kar le še dodatno zamegljuje že tako nekoherenten obtožni predlog, ki ne more prestati logičnega preizkusa, in ne omaje nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa. Neuspešno je tudi sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 12974/2018 z dne 13. 10. 2020, saj je šlo v citirani zadevi za obravnavanje kaznivega dejanja po 226. členu KZ-1 (povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem), ki pa ga vložniki glede na koncept obtožbe osumljenki sploh ne očitajo, saj ji očitajo ponarejanje listin, zakonskih znakov drugih kaznivih dejanj pa substancirano ne.

10.Pritožnik škodo v sferi upnikov družbe vzporeja tudi s škodo v sferi družbenikov zaradi izgube vložkov v družbo v primeru stečaja, a neutemeljeno, saj se vložki z vložitvijo prenesejo na družbo in postanejo del družbinega premoženja, zato jih ni mogoče šteti kot premoženjsko pravico, ki bi bila z danim kaznivim dejanjem (ponarejanja listin) neposredno prekršena v sferi družbenika kot fizične osebe. Seveda ni moč izključiti, da je zaradi stečaja gospodarskih družb, ki se pojavljajo v tej zadevi, prišlo do oškodovanja na strani njihovih upnikov (v zvezi s stečajem družbe E., d. o. o., naj bi izračune oškodovanja in strokovno mnenje pripravljal doc. dr. F. F., toda mnenje pritožbi ni priloženo), vendar to ne pomeni, da so vložniki obtožnega predloga uspeli izkazati neposredno vzročno zvezo med ravnanji, ki se očitajo osumljeni, in škodo v sferi njih kot fizičnih oseb.

11.Glede očitka kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 pod točko II obtožnega predloga je mogoče ugotoviti že, da opis dejanja, ki predstavlja t. i. blanketno normo, ne vsebuje niti označbe dopolnilnih norm iz zakonov oziroma drugih predpisov, na podlagi katerih bi morala družba E., d. o. o., voditi (nedefinirane) "kalkulacije", ki naj bi jih osumljenka uničila in skrila. Sorodno, kot je bilo pojasnjeno v gornji obrazložitvi, tudi v tem primeru iz opisa dejanja ne izhaja ne vzročna zveza med domnevnimi ravnanji osumljene in začetkom stečajnega postopka družbe E., d. o. o., niti izkaz lastnosti oškodovancev, ki naj bi jo imeli vložniki obtožbe zaradi neuveljavljenih terjatev v stečajnih postopkih družb K., d. o. o., E., d. o. o., in P., d. o. o.

12.Ker je sodišče prve stopnje obtožni predlog upravičeno zavrglo, pritožbeni razlogi pa niso podani, je pritožbeno sodišče, ob izostanku uradoma preizkušanih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbo pooblaščenca kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku so A. A. in B. B. ter C. C. kot strošek tega postopka zavezani nerazdelno plačati sodno takso v višini 100,00 EUR, tj. po tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

-------------------------------

1Šugman Stubbs K. et al.: Temelji kazenskega procesnega prava; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2020, str. 289.

2Hribar M.: Položaj oškodovanca v slovenskem kazenskem postopku; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2024, str. 192 - 193.

3Stališču pritrjujeta tudi jezikovna in logična razlaga šeste alineje 144. člena ZKP, ki po izhodiščni opredelitvi oškodovanca dodaja, da se za oškodovanca, tj. kadar je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, po tem zakonu štejejo tudi nato naštete osebe, ki jih je mogoče opredeliti kot t. i. posredne oškodovance. Sam zakon torej navaja, kdaj šteje, da je posredno oškodovanje pravno upoštevno v optiki pridobitve lastnosti oškodovanca.

4Sodba VS RS I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 226, 227, 235, 251 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 144, 277, 435, 437

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.