Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi česar je upravičen do vseh omejitev, že priznanih z odločbo, dodatno pa mu je od določenega dne dalje priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Zato ima tožnik od tega dne dalje tudi pravico do delne invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju katere bo odločila tožena stranka (2. odst. 163. čl. ZPIZ-1).

Kasnejše spremembe v invalidnosti, torej spremembe, ki so nastale po datumu dokončne odločbe upravnega organa, so razlog za uvedbo novega postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 26. 4. 2011 in št. ... z dne 25. 11. 2010 (I. tč. izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 6 ur dnevno, na drugem delu v svojem poklicu oz. na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 10 kg, ter brez del, ki zahtevajo dolgotrajno prisilno držo trupa, od 22. 9. 2010 dalje. Ugotovilo je, da sta delovni mesti rezkalca z omejitvami in skladiščnika z omejitvami ustrezni delovni mesti (II. tč. izreka). Tožniku je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje (III. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine (IV. tč. izreka). Kar sta tožeči stranki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo (V. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki povrniti 454,45 EUR stroškov postopka, drugotožeči stranki pa 559,05 EUR, vse v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (VI. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju A.A., dr. med., čeprav je slednji zapisal, da prvotožnik svoje delo zadovoljivo zmore in bi ga zmogel tudi 8 ur dnevno, kar pomeni, da je bila ocena tožene stranke ustrezna. Res je sicer, da je isti izvedenec predlagal, da se tožnika časovno razbremeni za dve uri dnevno od 22. 9. 2010 dalje, tako da bi delal le v 6-urnem delovniku, to pa pomeni, da je izvedensko mnenje nejasno, saj prihaja samo sebi v nasprotje, poleg tega pa je tudi neprepričljivo. Izvedenec medicine dela in športa B.B., dr. med., je po drugi strani pojasnil, da je časovna razbremenitev potrebna po dnevu dokončne odločbe. Takšen zaključek pa se v bistvenem razlikuje od zaključkov izvedenca A.A. Glede na navedeno je odločitev sodišča preuranjena, saj dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. V času odločanja pri toženi stranki tožniku, na podlagi obstoječe medicinske dokumentacije, ni bilo mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je v V. tč. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, zato se tožena stranka ne strinja, da tožeči stranki nista uspeli le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in bi torej del stroškov postopka morali nositi sami.

Zoper V. tč. izreka sodbe se pritožuje tudi drugotožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, torej da tožniku prizna 4-urno časovno razbremenitev od 22. 9. 2010 dalje oz. podredno, odločitev v izpodbijanem delu razveljavi. Drugotožeča stranka izpostavlja, da je izvedenec ortoped časovno razbremenitev utemeljil s tem, da gre pri tožniku za počasno progresijo težav, ter da zelo verjetno ne bo več učinkovito delal. Posledice dela v običajnem 8 urnem delovniku bi bile, da bi bil prvotožnik v pogostih staležih, zdravljenju in občasnem 4-urnem delu. Sodišče je oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje, s katerim se drugotožeča stranka že v pravdnem postopku ni strinjala, saj je navedeni izvedenec podal mnenje, ne da bi si ogledal delovno mesto in ne da bi upošteval navedbe, da je bil delavec že do podaje tožbe večino mesečnega delovnega časa na bolniški in je svoje delo opravljal le v štiriurnem delovnem času. Do takšnih eksplicitnih navedb drugotožeče stranke se ni niti opredelil. Pritožnik meni, da je sodišče s tem, ko je oprlo sodbo na mnenje izvedenca, ki sta ga tožeči stranki izpodbijali že v samem postopku, saj izvedenec dejanskega stanja v svojem mnenju ni popolno ugotovil, nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec namreč pri oceni časovne razbremenitve ni upošteval vseh okoliščin, ki so za razsojo predmetne zadeve pravno relevantne. Izvedenec medicine dela je nato po pregledu zdravstvene dokumentacije - dokumentacije o dolgotrajnih bolniških staležih in ugotovitvi ciljanega kliničnega statusa ter ogledu delovnega mesta ocenil, da je prvotožnik zmožen delo opravljati zgolj v 4 urnem delovniku z omejitvami. Tudi tožena stranka se je strinjala z ugotovitvijo izvedenca B.B., da se je prvotožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo in bo potrebna 4-urna razbremenitev najkasneje v letu 2012, zato bi po mnenju pritožnika sodišče moralo v zadevi odločiti dokončno in celovito z upoštevanjem vseh teh dejstev. Zavrnitev zahtevka v delu časovne razbremenitve za štiri ure in napotitev zavarovanca v nov postopek, je v nasprotju s 50. in 52. čl. Ustave RS, ki urejata pravico do socialne varnosti in pravice invalidov. Z odločitvijo sodišča, ki bi segala tudi v čas po dokončni upravni odločbi, bi sodišče sicer poseglo v upravno pristojnost, vendar je ob uporabi načela sorazmernosti zagotovo prvenstveno varovati pravico invalida do učinkovitega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je tako razpolagalo z vsemi pravnorelevantnimi dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi lahko popolno odločilo o prvotožnikovi pravici do časovne razbremenitve v obsegu 4 ur, kar izhaja iz 9. tč. obrazložitve. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče bi tudi sicer moralo angažirati novega izvedenca, ki bi lahko natančno določil časovno razbremenitev, saj slednje izvedenec B.B. ni mogel določno podati. Sodišče bi moralo 4 urno razbremenitev določiti vsaj z dnem 1. 2. 2011, to je datum premestitve na drugo delovno mesto, ki ga je izvedenec B.B. omenjal kot enega od možnih datumov časovne razbremenitve. Kronificirane zdravstvene težave pri zavarovancih ni mogoče reševati z odobravanjem bolniškega staleža, temveč je zavarovancu potrebno priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Pritožnik se je ves čas prizadeval, da bi izvedenci upoštevali dejstvo, da je bil prvotožnik v letu 2010 in 2011 pretežni čas v bolniškem staležu in je opravljal delo v obsegu 4 ur, tako da je moment časovne razbremenitve nedvomno nastopil vsaj v začetku leta 2011. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 26. 4. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 11. 2010. Tožnik je že od 3. 2. 2005 dalje zaradi posledic bolezni delovni invalid III. kategorije, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Tožnik je v novem predsodnem postopku zatrjeval poslabšanje invalidnosti in zahteval priznanje novih pravic, med drugim tudi časovno razbremenitev, kar pa mu je tožena stranka z izpodbijanima odločbama zavrnila. Med strankama je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje torej sporno, ali se je tožniku stanje invalidnosti poslabšalo in je torej upravičen do dodatnih pravic iz invalidskega zavarovanja in od kdaj. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovitvijo teh spornih vprašanj prebralo in dokazno ocenilo dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, zaslišalo tožnika ter pridobilo dve izvedeniški mnenji in sicer izvedeniško mnenje ortopeda A.A., dr. med, ki ga je slednji dne 25. 10. 2012 tudi dopolnil, ter izvedeniško mnenje specialista medicine dela, prometa in športa B.B., dr. med., katerega je tudi zaslišalo na naroku dne 23. 8. 2013. Na podlagi tako izvedenih dokazov je zaključilo, da se je tožnikova invalidnost poslabšala, zaradi česar je upravičen do vseh omejitev, že priznanih z odločbo z dne 3. 2. 2005, dodatno pa mu je priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 6 ur dnevno od 22. 9. 2010 dalje. Tožniku je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje.

K pritožbi tožene stranke.

Tožena stranka izraža nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca A.A., dr. med., na katerega se je pri svoji odločitvi oprlo sodišče prve stopnje. Tožena stranka zatrjuje njegovo kontradiktornost, saj naj bi izvedenec v istem mnenju napisal, da je prvotožnik delo zmožen opravljati 8 ur, nato pa zapiše, da je potrebna časovna razbremenitev. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je takšno nedoslednost v obrazložitvi svojega mnenja, izvedenec pojasnil v dopolnilnem mnenju z dne 25. 10. 2012, ki pa je jasno, izčrpno in skladno z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, predvsem izvidom prvotožnikovega ortopeda z dne 22. 9. 2010. Dopolnilno mnenje ne dopušča nobenega dvoma v izvedenčevo oceno prvotožnikove delazmožnosti. Tako iz izvedeniškega mnenja kot njegove dopolnitve jasno izhaja, da je potrebno tožniku omogočiti 6 urno delo od 22. 9. 2010 dalje. Zgolj manjša nejasnost, ki izhaja iz izvedeniškega mnenja z dne 17. 1. 2012, in ki je bila odpravljena z dopolnilnim izvedeniškim mnenjem, tako ni zadosten in zakonit razlog za postavitev novega izvedenca, zaradi česar sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ni sledilo takšnemu dokaznemu predlogu tožene stranke. Relativna bistvena kršitev določb postopka, ki jo v tem delu torej smiselno zatrjuje tožena stranka, tako ni podana.

Ne drži nadalje, da je izvedenec medicine dela in športa B.B., dr. med., decidirano pojasnil, da je časovna razbremenitev potrebna po dnevu dokončne odločbe. Zaslišan na obravnavi, je izvedenec B.B. ocenil, da bi lahko bila časovna razbremenitev podana tudi na dan premestitve prvotožnika na delovno mesto skladiščnik, to je 1. 2. 2011 (torej pred dnevom dokončne odločbe). Oba izvedenca sta bila tako skladna v tem, da je potrebno prvotožniku glede na njegovo zdravstveno stanje omogočiti časovno razbremenitev že v času pred dokončno odločbo, sodišče prve stopnje pa je nato glede samega obsega te pravice pravilno sledilo izvedencu A.A., saj se je njegovo mnenje skladalo z mnenjem lečečega ortopeda.

Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. To velja tudi za odločitev v zvezi z delom zahtevka iz naslova delne invalidske pokojnine (tč. III. in IV. izreka). Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu tako procesno kot materialnopravno pravilna. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, je pravilno odločilo tudi, da ima tožnik od 1. 10. 2010 dalje pravico do delne invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju katere bo odločila tožena stranka (2. odst. 163. čl. ZPIZ-1).

Enako velja za stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da tožeči stranki nista uspeli samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški in je tako posledično tožena stranka dolžna kriti njune pravdne stroške v celoti.

K pritožbi drugotožeče stranke: Zakaj je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno sledilo izvedencu A.A. in torej ni upoštevalo mnenja izvedenca B.B., ki je alternativno dopuščal možnost 4-urne časovne obremenitve z dnem 1. 2. 2011, je obrazloženo že v prejšnji točki, zato pritožbeno sodišče te argumentacije na pritožbene navedbe drugotožeče stranke ne ponavlja.

Skladno s 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je sodno varstvo pravic mogoče uveljavljati le zoper drugostopenjske dokončne odločbe tožene stranke. Predmet tožbenega zahtevka je tako odprava dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen predlog prvotožeče stranke za priznanje novih pravic. Sodišče ne more odločati o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, saj na podlagi 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 v zvezi s 63. čl. ZDSS-1 odloča v socialnem sporu o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po tem, ko o njej odloči upravni organ. Kasnejše spremembe v invalidnosti, torej spremembe, ki so nastale po datumu dokončne odločbe upravnega organa, so razlog za uvedbo novega postopka. Predmet sodne presoje je stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe drugotožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izvedencu B.B., ki je pojasnil, da bi bilo prvotožniku potrebno alternativno omogočiti štiriurno časovno razbremenitev po dnevu dokončnosti odločbe, in odločiti, da gre tožniku takšna razbremenitev od takrat dalje. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno zapisalo, da bo tožnikova delazmožnost po dnevu presojane dokončne odločbe, predmet novega upravnega postopka.

Skladno s 1. odst. 50. čl. Ustave RS imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika (259. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami, ZPIZ-1) oz. 178. čl. ZPIZ-2. Postopek uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja in njihovo sodno varstvo je torej predpisano z zakonom (tako ZPIZ-1 oz. ZPIZ-2, kot ZDSS-1) in ga ni mogoče obiti. Tako ni mogoče zaključiti, da zahteva, da prvotožnik za dejstva, ki so nastala po dokončni odločbi tožene stranke, sproži nov upravni postopek, predstavlja kršitev pravice do socialne varnosti, kot jo določa 50. čl. Ustave RS. Pravica do socialne varnosti je prvotožniku zagotovljena po postopku, ki ga določa zakon.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Drugotožeča stranka sama krije pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).