Jedro

Okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, na podlagi katerih se skladno s petim odstavkom 443. člena in 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP s sklepom zavrže obtožnico, izvirajo iz prvega odstavka 179. člena ZKP - ena izmed teh okoliščin je tudi beg obdolženca, ki je dejanske narave.

Golega dejstva, da je obdolženec na begu s prestajanja kazni zapora, brez ugotovljenih podrobnejših okoliščin ni mogoče šteti kot absolutno okoliščino, ki bi začasno preprečevala pregon. V primeru obdolženčevega bega je njegovo navzočnost na glavnih obravnavah možno zagotoviti z ukrepi, kot so odreditev pripora in razpis tiralice. Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo bolj raziskati dejansko stanje ter bi šele nato lahko na podlagi ugotovljenih dejstev, ob prepričanju, da noben izmed razpoložljivih ukrepov za zagotovitev prisotnosti obdolženca na glavni obravnavi ne bi bil objektivno učinkovit, zavrglo predmetne obtožne predloge.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom II K 55251/2011-186 z dne 1. 4. 2019 na podlagi petega odstavka 443. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP zavrglo obtožne predloge Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Kt (0) 2829/2011 z dne 20. 10. 2011, št. Kt (0) 4902/2011 z dne 19. 3. 2012, št. Kt (0) 3276/2012 z dne 27. 11. 2012, št. Kt/442/2013 z dne 10. 10. 2013 ter obtožne predloge Okrožnega državnega tožilstva v Kranju, št. Kt/10528/2013 z dne 5. 12. 2013, št. Kt/2763/2016 z dne 31. 3. 2016, spremenjenem dne 15. 12. 2017 ter št. Kt/8300/2016 z dne 4. 7. 2016, spremenjenem dne 15. 12. 2017 in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun. Svojo odločitev je utemeljilo na podlagi ugotovitve, da je obdolženi na begu, saj se dne 27. 11. 2018, ko mu je potekla prekinitev prestajanja kazni zapora, ni vrnil v Zavod za prestajanje kazni zapora X (ZPKZ). Skladno s prej navedenimi določbami ZKP pa sodišče s sklepom zavrže obtožni akt, če med ali po končani glavni obravnavi spozna, da so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon. Te okoliščine so enake kot tiste, zaradi katerih se v skladu s prvim odstavkom 179. člena ZKP prekine preiskava (med drugim, če je obdolženec na begu).

2. Zoper sklep se je iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP pritožil okrožni državni tožilec s predlogom, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se kazenski postopek nadaljuje po zgoraj navedenih obtožnih predlogih.

3. Po preučitvi pritožbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena, zato je izpodbijani sklep razveljavilo.

4. Pritožnik poudarja, da kazenski pregon izključujejo samo okoliščine pravne narave, v konkretnem primeru pa gre za okoliščino dejanske narave. Dejstvo, da je obdolženec na begu, ne preprečuje nadaljevanja kazenskega postopka, saj je v tem primeru možno zagotoviti njegovo navzočnost na glavnih obravnavah z odreditvijo pripora in z razpisom tiralice.

5. Okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, na podlagi katerih se skladno s petim odstavkom 443. člena in 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP s sklepom zavrže obtožnico, izvirajo iz prvega odstavka 179. člena ZKP – ena izmed teh okoliščin je tudi beg obdolženca. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to okoliščina dejanske narave, in je tako zmotna pritožbena navedba, da kazenski pregon izključujejo zgolj okoliščine pravne narave.

6. Gre pa pritrditi pritožbi v delu, da je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, in sicer, da je zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz podatkov iz spisa izhaja le, da je obdolženec od dne 27. 11. 2018, pa tudi še na dan izdaje izpodbijanega sklepa 1. 4. 2019, na begu. V zvezi s tem pa niso bile ugotovljene nobene druge okoliščine – na primer lokacija obdolženca, niti ni prvostopenjsko sodišče opravilo kakršnihkoli poizvedb v smeri ugotavljanja teh okoliščin. S tega vidika je pomanjkljiva tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa, saj ni razvidno, zakaj naj bi v konkretnem primeru beg obdolženca predstavljal začasno oviro za pregon. Golega dejstva, da je obdolženec na begu, brez ugotovljenih podrobnejših okoliščin, pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot absolutno okoliščino, ki bi začasno preprečevala pregon.

7. Prav ima pritožba, da je v primeru obdolženčevega bega njegovo navzočnost na glavnih obravnavah možno zagotoviti z ukrepi, kot so odreditev pripora in razpis tiralice. Pritožbeno sodišče dodaja, da so poleg omenjenih ukrepov iz XVII. in XXXIII. poglavja ZKP na voljo še ukrepi po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) – na primer izdaja evropskega naloga za prijetje in predajo. Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo bolj raziskati dejansko stanje ter bi šele nato lahko na podlagi ugotovljenih dejstev, ob prepričanju, da noben izmed razpoložljivih ukrepov za zagotovitev prisotnosti obdolženca na glavni obravnavi ne bi bil objektivno učinkovit (če bi se obdolženec denimo ves čas nahajal v državi, s katero Republika Slovenija nima urejene medsebojne kazenskopravne pomoči), zavrglo predmetne obtožne predloge. Glede na prenizko stopnjo razjasnjenosti dejanskega stanja ob izdaji izpodbijanega sklepa pa je prvostopenjsko sodišče odločitev sprejelo prenagljeno.

8. Prvstopenjsko sodišče tako ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev in zmotno zaključilo, da so podane okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP izpodbijani sklep razveljavilo.