Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Agencija Republike Slovenije na podlagi 2. odstavka 83. člena Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP, Ur. l. RS, št, 30/2002) po uradni dolžnosti zaprla dolžnikov račun ter, da dolžnik transakcijskega računa pri banki ni odprl. Zato je ustavilo izvršbo na denarno terjatev dolžnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev o ustavitvi izvršbe sodišče prve stopnje v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, ni imelo pravne podlage. ZIZ izrecno ne ureja, kako v postopku izvršbe na sredstva na računu pri organizacijah za plačilni promet, postopa sodišče, kadar po izdaji sklepa o izvršbi pride do ukinitve računa. Zato se je po oceni pritožbenega sodišča treba ravnati po določbah ZIZ, ki urejajo sporni situaciji najbolj podoben primer (2. odst. 3. člena Zakona o sodiščih). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavani primer primerljiv situaciji, ki jo ureja 1. odst. 147. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo na denarno terjatev dolžnika.

Upnik je v pravočasni pritožbi navedel, da bi morala v obravnavanem primeru Agencija Republike Slovenije za plačilni promet o dolgu dolžnika obvestiti Banko Slovenije, kateri bi se posredovala predmetna izvršba. Banka Slovenije bi izvršbo posredovala naprej tisti banki, s katero je pravna oseba sklenila pogodbo o deponaciji sredstev. Ta banka pa bi izvrševala sklepe o izvršbi po vrstnem redu, kot ga je pridobila od Banke Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Agencija Republike Slovenije na podlagi 2. odstavka 83. člena Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP, Ur. l. RS, št, 30/2002) po uradni dolžnosti zaprla dolžnikov račun ter, da dolžnik transakcijskega računa pri banki ni odprl. Zato je ustavilo izvršbo na denarno terjatev dolžnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev o ustavitvi izvršbe sodišče prve stopnje v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, ni imelo pravne podlage. Ob času izdaje izpodbijanega sklepa še ni veljala obsežnejša novela ZIZ-A. ZIZ izrecno ne ureja, kako v postopku izvršbe na sredstva na računu pri organizacijah za plačilni promet, postopa sodišče, kadar po izdaji sklepa o izvršbi pride do ukinitve računa. V obravnavanem primeru je posebnost tudi ta, da je Agencija RS za plačilni promet (v nadaljevanju Agencija) dolžnikov žiro račun zaprla, ker je bila tako dolžna ravnati glede na določilo 2. odst. 83. člena ZPlaP in kot to izhaja iz dopisa Agencije (Podružnica Ljubljana) na listovni št. 7. ZPlaP v 2. odstavku 83. člena nalaga Agenciji, da po uradni dolžnosti po stanju 30.6.2002 zapre račune, na katerih je vzpostavljena evidenca dospelih in neporavnanih obveznosti. Takega računa glede na določbo 1. odst. 83. člena ZPlaP njegov imetnik ne more zapreti zaradi neporavnanih dospelih obveznosti, o katerih Agencija vodi obvezno evidenco, denarno dobroimetje na računu pa ne zadošča za njihovo poplačilo. Agencija, ki po 2. odst. 83. člena ZPlaP tak račun zapre, neizvršeni sklep o izvršbi vrne sodišču. Pritožba torej nima prav, ko zakonske določbe razlaga tako, da bi sodišče moralo neizvršeni sklep o izvršbi poslati Banki Slovenije. O prenosu denarnega dobroimetja z računov pri Agenciji na poseben zbirni račun pri Banki Slovenije namreč ZPlaP govori v zvezi z računi pri Agenciji, ki jih imetniki transakcijskih računov ne bi zaprli, pa bi to morali storiti, kot jim to nalaga 2. odst. 81. člena ZPlaP. Le v teh primerih se logično tudi predpostavlja, da sploh obstoji denarno dobroimetje na računu, ki se ukinja in ga Agencija prenese na račun Banke Slovenije skladno s 1. odst. 82. člena ZPlaP. Če pa gre za odprto stanje neporavnanih obveznosti, o obstoječem dobroimetju, s tem pa tudi o prenosu tega dobroimetja na zbirni račun pri Banki Slovenije, ni mogoče govoriti, kot to izhaja tudi iz zakonske ureditve glede na določilo 2. odst. 83. člena ZPlaP.

ZIZ je tisti predpis, ki določa pravila, po katerih postopa sodišče za prisilno izvršitev sodne odločbe, ki se glasi na izpolnitev obveznosti (1. odst. 1. člena ZIZ). Kot že rečeno, glede nadaljnjega postopanja sodišča za primer, kot je obravnavan, ZIZ nima posebnih določb. Zato se je po oceni pritožbenega sodišča treba ravnati po določbah ZIZ, ki urejajo sporni situaciji najbolj podoben primer (2. odst. 3. člena Zakona o sodiščih). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavani primer primerljiv situaciji, ki jo ureja 1. odst. 147. člena ZIZ. ZIZ tu določa, kako naj postopa organizacija za plačilni promet, če na dolžnikovem računu takrat, ko prejme sklep o izvršbi, ni sredstev. Organizaciji za plačini promet nalaga, da obdrži sklep v evidenci in opravi na njegovi podlagi prenos, ko sredstva prispejo na račun. Sklep o izvršbi vrne sodišču, če v enem letu po prejemu sklepa na dolžnikovem računu ni nobenega priliva. Šele nato sodišče izvršbo ustavi (2. odst. 147. člena ZIZ).

Ob primerljivi uporabi navedenega določila ZIZ bi moralo sodišče prve stopnje po vrnitvi sklepa o izvršbi sodišču in ob dejstvu, da dolžnik (še) nima odprtega transakcijskega računa pri banki, postopati tako, kot postopa ob nemožnosti izvršitve organizacija za plačilni promet. Uporaba določbe 1. in 2. odst. 147. člena ZIZ zato narekuje sklepanje, da v času enega leta od vročitve sklepa Agenciji, ni bilo pravne podlage za ustavitev izvršbe. Poudariti je s tem v zvezi treba, da gre v obravnavanem primeru za izjemno situacijo, nastalo zaradi zakonske ureditve plačilnega prometa. Pravni pomen evidentiranja neizvršenega sklepa je namreč videti le v možnosti poplačila iz naknadno prispelega priliva sredstev (2. odst. 147. člena ZIZ). Ta možnost bi upniku morala biti omogočena v prej navedenem časovnem okviru enega leta za primer, če bi dolžnik v tem času na naknadno odprti transakcijski račun prejel denarna sredstva. Predpostavlja pa se, da tudi upniku morajo biti znane zakonske spremembe glede ureditve plačilnega prometa. Ukinitev računa pri Agenciji je namreč odrejena z zakonom, nedvomno pa je upniku znano tudi, da ob času, ko je bila Agencija po uradni dolžnosti dolžna zapreti dolžnikov račun, na podlagi sklepa o izvršbi še ni prejel plačila.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je Agencija sklep o izvršbi prejela dne 18.04.2002, sodišče pa je izdalo izpodbijani sklep že dne 16.08.2002 (list. št. 8 spisa).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi izvršbe na denarno terjatev dolžnika preuranjena. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer naj sodišče prve stopnje upošteva napotke, ki izhajajo iz doslej podane obrazložitve.