Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od januarja 2004 do vključno novembra 2008, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek prikrajšanja pri plači in sicer v višini 22.000,00 EUR neto plače ter 10.000,00 EUR kapitaliziranih zamudnih obresti ter zakonite zamude obresti od zneska 32.000,00 EUR za čas od dneva vložitve tožbe do plačila, ter da je tožena stranka za znesek 22.000,00 EUR dolžna plačati pripadajoče in z zakonom določene prispevke in davke iz delovnega razmerja, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 443,30 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila prikrajšana pri plači za vtoževano obdobje, saj je bila plača obračunavana in izplačana od 20% znižane osnove za obračun plače, za kar ni obstajala pravna podlaga. Ni dopustno, da bi lahko sklep Komisije Državnega zbora Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (v nadaljevanju: KVIAZ) veljavno odločil o znižanju osnove za določitev plače sodnikov. V Zakonu o sodiščih (ZS) je v 4. členu določeno, da plače sodnikov določa zakon, pri tem pa se sklicuje na enaka stališča, ki jih je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS, ko je presojalo ureditev sodniških plač v zadevah U-I-60/06 in U-I-159/08. Po stališču Ustavnega sodišča RS je eno izmed temeljnih jamstev sodniške neodvisnosti varovano s 125. členom Ustave RS in sicer varstvo sodnikov pred znižanjem plače v času opravljanja funkcije. Sodniku se v skladu s 44. členom Zakona o sodniški službi (ZSS) lahko plača zniža le z zakonom v posebnih primerih, nikakor pa ne z nobenim drugim aktom, ki ima manjšo moč. Samo Državni zbor RS je bil pristojen za odločanje o znižanju plač sodnikov, saj je le Državni zbor RS zakonodajni organ in lahko sprejme odločitve z močjo zakonov. Po mnenju tožnice Državni zbor RS ni prenesel pooblastil za odločanje o sodniških plačah na KVIAZ, zato odločitve KVIAZ-a ne morejo imeti vpliva na višino sodniških plač. Opozarja, da je s prejetjem odločitve KVIAZ-a z dne 22. 2. 1995, da se do nadaljnjega zadrži izvajanje sklepa z dne 21. 12. 1994, že prenehal veljati sklep komisije z dne 11. 2. 1993 št. ... o zmanjšanju osnove za obračun plače poslancev Državnega zbora RS za 20%. Sklep, ki v času odločanja komisije ni bil več v veljavi, se tudi ne more več uporabljati za 20% znižano osnovo, zato je nesprejemljiva razlaga, da je Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 19/1997; ZZDODP) uzakonil obračun plač sodnikov na podlagi osnove, kot je bila do uveljavitve tega zakona določena s sklepom KVIAZ-a. Zato se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila v vtoževanem obdobju višina osnove za obračun sodniške plače določena z zakonom. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, pri čemer se sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič zoper Republika Slovenija. Opozarja, da je bilo vloženih več po vsebini in po materialnopravni podlagi enakih tožb, na katere je tožena stranka vlagala tipske odgovore na tožbo, pri katerih je zgolj spreminjala podatke o pravdnih strankah. Zato stroški, ki bi toženi stranki šli, ne ustrezajo zahtevnosti in obsegu opravljenega dela. Prav tako meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določb odvetniške tarife, saj bi moralo uporabiti tar. št. 3101 in količnik nagrade 0,8, namesto tega pa je stroške odmerilo po tar. št. 3100 z upoštevanjem količnika 1,3. Do razpisa glavne obravnave ni prišlo, s čemer je soglašala tudi tožena stranka, mandat je toženi stranki prenehal, zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1,3. Sklicuje se na stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. II Cp 2422/2011, iz katerega izhaja, da predčasen zaključek zadeve ali prenehanja pooblastila pred zaključkom zadeve na že nastala stroške ne vplivajo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navede, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Podobno nesubstancirano je tudi uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj pritožba ne navaja, katera naj bi bila tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo. V okvir tega pritožbenega razloga bi morda lahko sodila pritožbena navedba, da je z odločitvijo KVIAZ-a z dne 2. 2. 1995 o tem, da se do nadaljnjega zadrži izvajanje sklepa z dne 21. 12. 1994, prenehal veljati sklep KVIAZ-a z dne 11. 2. 1993 o zmanjšanju osnove za obračun plače poslancev Državnega zbora za 20%. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, razen tega pa si tožnica zmotno razlaga pomen sklepa z dne 2. 2. 1995. Z odločitvijo KVIAZ z dne 2. 2. 1995 (Ur. l. RS, št. 8/1995), ni prenehal veljati sklep iste komisije z dne 11. 2. 1993, kot zmotno navaja pritožba. V resnici je s to odločitvijo KVIAZ do nadaljnjega zadržal izvajanje svojega sklepa z dne 21. 12. 1994, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 80/1994. S takšno odločitvijo je bila dejansko ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa komisije z dne 11. 2. 1993 o 20% znižanju osnove.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od januarja 2004 do vključno novembra 2008, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da je zmotno pritožbeno stališče, da je bila osnova za to obdobje določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom KVIAZ. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je KVIAZ na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94) je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Navedeno pomeni, da je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana s podzakonskim aktom. Sicer pa je bistveno to, da v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013, ki se prav tako nanaša na tožbo sodnice, ki vtožuje razliko v plači za čas do decembra 2007, zavzelo stališče, da dejstvo, da je ZZDODP ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač, ne spremeni tega, da je bila osnova za obračun plače v spornem obdobju določena z ZZDODP, torej z zakonom. Vrhovno sodišče RS je posebej poudarilo, da tudi, če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je ta protiustavnost bila sanirana z njegovo uveljavitvijo, kakor to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 919/2010. Izpodbijana odločitev je v celoti skladna z enotno sodno prakso, do katere je v istovrstnih sporih prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnica pri izplačilu ni bila prikrajšana zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin zahtevek zavrnilo.

Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko ji je na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, naložilo, da toženi stranki povrne utemeljeno priglašene stroške postopka.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič v. Slovenija (Application No. 75778/01). ZOdvT v Tarifi - podpoglavje 4.7 (Postopki pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, pred Sodiščem Evropskih skupnosti in pred Evropskim sodiščem za človekove pravice) določa posebno nagrado za postopek pred ESČP (tar. št. 3470 do tar. št. 3472), ki jo odmeri ESČP v konkretni zadevi, po kriterijih, ki jih oblikuje ESČP. Ker pa je za postopke pred delovnimi sodišči določena posebna tar. št., v kateri so upoštevani kriteriji za določitev nagrade pooblaščencu, ni mogoče pri odločanju o nagradi za pooblaščenca v individualnem delovnem sporu upoštevati odločitev ESČP, ki temeljijo na povsem drugačnih okoliščinah posameznih primerov, ki jih to sodišče obravnava. ESČP o povrnitvi stroškov odloča na podlagi kriterijev, ki jih samo oblikuje, sodišče prve stopnje pa je vezano na ZOdvT.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZOdvT, ko je nagrado za postopek odmerilo po tar. št. 3100 in ne po tar. št. 3101. Res je sicer, da je predvsem Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih sporih zavzelo stališče, da je v tovrstnih primerih (sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo), nagrado za postopek potrebno odmeriti po tar. št. 3101. Ta določa, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na 0,8, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge s katero se izvede postopek; pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Po prepričanju pritožbenega sodišča te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku (v našem primeru zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik) preneha še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. Znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takšnih primerih (zamudna sodba; sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) je bila praksa pritožbenega sodišča v vseh zadevah, razen v eni iz leta 2009 takšna, da se je odvetniku priznala nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal. Tako je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo Pdp 1234/2009 z dne 3. 2. 2010 ter sodbo in sklepom Pdp 51/2011 z dne 27. 1. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.