Jedro

Sodišče prve stopnje se glede odgovornosti ne more sklicevati na razloge razveljavljene sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (tč. 1 izreka) izpodbijana sodba razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 2,159.991,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.489,40 SIT od 7.2.1997 dalje do plačila in od zneska 2.125.501,60 SIT za čas od 21.9.1999 dalje do plačila ter ji povrniti 1,058.139,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1999 dalje od plačila. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi toženka navaja, da ni povzročila in zakrivila nastanka škode, saj je tožnica vedela, da toženka v spornem stanovanju ne biva več in ga ne uporablja in bi jo bila tožnica dolžna obvestiti pred daljšo odsotnostjo ali pa poskrbeti za zaprtje glavnega vodovodnega ventila. Ta opustitev je povzročila škodo.

Tožnica svojega stanovanja ni ogrevala na 12 stopinj Celzija, saj se v nasprotnem primeru le-to ne bi moglo ohladiti pod O stopinj Celzija. Na to kaže tudi majhna poraba plina v kritičnem času. Sicer pa je do zmrzali vode prišlo v vodovodni napeljavi, ki je skupna vsem trem solastnikom in je podana najmanj sokrivda takratnega lastnika stanovanja. Napačna je tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka, saj se izpodbijana sodba ne izjasni o ugovorih toženke na mnenje izvedenca mag. S., saj le povzema izvedeniško mnenje, izvedbo zaslišanja mag. K. pa je zavrnilo in o tem ni navedlo nobenih razlogov. Fasada na objektu je bila stara 23 let in bi jo bilo v vsakem primeru obnoviti, edina posledica izliva je le pas izsoljevanja zidov, ki je estetske narave. Izvedenec S. s svojimi drugačnimi stališči ni bil prepričljiv. V dodatnem mnenju je izvedenec brez podlage upošteval tudi poškodbe kletnih sten, čeprav jih v prvotnem mnenju ni omenjal. Izjava izvedenca, da tožnica s pleskanjem celotnih dveh fasadnih ploskev ne bi pridobila koristi, je sprenevedanje. Ob ogledu izvedenca N. so bili stropi sanirani in stanovanje prebeljeno in bi bila tožnica okoriščena v primeru priznanja stroškov za odbitje ometa. Kitanje sten in stropov ni potrebno, saj jih pred tem ni bilo. Stroške za preložitev kaminov v polovični vrednosti je sodišče priznalo neutemeljeno in to ni potreben strošek in bi bilo potrebno opraviti ogled, kot je toženka že predlagala. Pri ugotavljanju in izračunu stroškov sanacije bi moralo sodišče upoštevati cene del in materiala, ki so veljale na dan zadnje glavne obravnave. S tem, ko sodišče ni pustilo postavljati vprašanj izvedencu, je bistveno kršilo določbe postopka. Cene del se niso zvišale toliko, kolikor znaša valorizacijski količnik, ki ga je upošteval izvedenec. Toženka očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno in nekritično sledilo mnenju izvedenca S., ki je priznaval tožeči stranki celo odškodninske postavke, ki jih toženka osporava in celo stroške v zvezi s premiki pohištva. Izvedenec K. je bil popolnoma nepristranski. Popravilo pohištva bi bilo glede na starost 60 let, ekonomsko neupravičeno, saj bi tak strošek 472.400,00 SIT večkratno presegel še obstoječo vrednost pohištva, kot jo je ocenil izvedenec B.. Tožnica do povračila višjega zneska, kot je njegova prometna vrednost, ni upravičena. Sodišče prve stopnje pri tem ni odgovorilo na ostale ugovore toženki. Tudi odločitev o pravdnih stroških je napačna, saj je tožnica uspela v tej pravdi 2/3 in ne v celoti, kot ji je priznalo pravdne stroške sodišče. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V predhodnem razveljavitvenem sklepu I Cp 2116/98 je pritožbeno sodišče poudarilo, da nima pomislekov, da je toženka odškodninsko odgovorna, vendar to še ne pomeni, da sodišče prve stopnje ob novem odločanju ni dolžno obrazložiti svoje odločitve. V novem odločanju se sodišče prve stopnje sklicuje na prejšnjo razveljavljeno sodbo in meni, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. S tem, ko se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge razveljavljene sodbe, torej sodbe, ki je ni več, se izpodbijana sodba glede odgovornosti toženke ne da preizkusiti. Obrazložitev sodbe mora biti taka, da omogoča strankam in pritožbenemu sodišču, le na njeni podlagi ugotoviti, poleg drugega, razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. To pa so ne-le opis zahtevkov strank, ki opredeljujejo predmet in meje obravnanja in odločanja, marveč tudi opis dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče in razloge, ki so vodili sodišče do takšnih dejanskih spoznanj ter razloge, zaradi katerih je ob takšnem dejanskem stanju uporabilo določene predpise, kar oboje je pripeljalo do omenjene pravne odločitve, razvidne iz izreka. Sodišče prve stopnje mora v razlogih sodbe tudi navesti, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj je zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje izvedene priče L. K. in predlagani ogled na kraju samem, kar bi moralo, da bi bil mogoč preizkus sodbe.

S takim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz čl. 339 tč. 14 ZPP in je bilo utemeljeni pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje (prvi odst. čl. 354 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti in o zadevi ponovno odločiti. V zvezi z ostalimi pritožbenimi trditvami bo potrebno v novem odločanju tudi ugotoviti, katera sanacijska dela je tožnica že opravila in v zvezi s tem izvesti predlagane dokaze, saj, če je oškodovanec že pred izdajo sodbe sam v celoti ali delno repariral poškodovano ali uničeno stvar, se njegov zahtevek spremeni v čisto denarno terjatev in se ne odmerja po cenah na dan izdaje sodbe. V zvezi s tem je vprašljivo, ali gredo tožnici stroški prestavitve kamina, za katerega izvedenec S. enkrat navaja, da ga je potrebno preložiti zaradi izliva vode, drugič pa zaradi beljenja in toženka utemeljeno opozarja na to nasprotje izvedenca. Glede na starost pohištva je vprašljiva smotrnost popravila. Če so stroški popravila večji, kot je pohištvo vredno, tožnici pripada samo vrednost pohištva. Pri odločanju o sanaciji fasade bo potrebno s tožečo stranko razčistiti vprašanje, zakaj zahteva plačilo v denarju in ne vzpostavitve prejšnjega stanja, kar je eno izmed temeljnih načel odškodninskega prava (čl. 185 ZOR).

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.