Jedro

Po razveljavitvi sklepa o priporu, izdanega iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, mora preiskovalni sodnik upoštevati, ali so tudi pri ponovnem odločanju podane okoliščine za odreditev pripora. Zmotno je stališče, da je potrebno o predlogu državnega tožilca ponovno odločiti na podlagi dokazov in okoliščin, ki so bile podane v trenutku s strani državnega tožilca predlagane odreditve pripora.

Brez pritožbe državnega tožilca zoper sklep o priporu ni mogoče v primeru njegove razveljavitve v ponovnem odločanju širiti pripornega razloga koluzijske nevarnosti tudi na druga kazniva dejanja, če je bil razveljavljeni sklep izdan iz razloga nevarnosti vplivanja na določena soosumljenca in pričo ter le v zvezi z osumljencu očitanim enim izmed kaznivih dejanj.

Izrek

Zahtevi zagovornika osumljenega B.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 17.9.2003 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 18.9.2003, spremeni tako, da se pripor zoper osumljenega B.P. odpravi.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je dne 11.9.2003 po zaslišanju osumljenega B.P. ustno naznanil odreditev pripora, ki ga je zoper osumljenca predlagal okrožni državni tožilec v K., zoper osumljenega B.P. iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dne 12.9.2003 pa je izdal pisni sklep, da se zoper osumljenega B.P. odredi pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Po zaslišanju soosumljenega M.B. in priče I.Š., ki sta bili opravljeni dne 12.9.2003, je preiskovalni sodnik predlagal odpravo pripora zoper osumljenega B.P., s čemer se okrožni državni tožilec ni strinjal, zaradi česar je o njunem nestrinjanju senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom z dne 13.9.2003, na podlagi 206. člena ZKP, odločil, da se predlogu preiskovalnega sodnika za odpravo pripora zoper osumljenega B.P. ne ugodi. S sklepom z dne 16.9.2003 pa je senat Okrožnega sodišča v Kopru pritožbi zagovornika osumljenega B.P. zoper sklep preiskovalnega sodnika z dne 12.9.2003 o odreditvi pripora deloma ugodil in sklep razveljavil tudi po uradni dolžnosti ter zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku v novo odločitev. S sklepom z dne 17.9.2003 je preiskovalni sodnik odločil, da se zoper osumljenega B.P. pripor, ki teče od 9.9.2003 od 8.55 ure dalje, odredi iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 18.9.2003 pritožbo zagovornika osumljenega B.P., vloženo zoper sklep preiskovalnega sodnika z dne 17.9.2003 zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik osumljenega B.P. je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 192., 200., 201. in 202. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjski in drugostopenjski sklep. Med drugim v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta bila, ko je preiskovalni sodnik odločil o odreditvi pripora, soosumljeni M.B. in priča I.Š. že zaslišana, česar preiskovalni sodnik v razlogih sklepa ni navedel. Ne strinja se s stališčem senata Okrožnega sodišča v Kopru, izraženem v razlogih sklepa, s katerim je pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil, ko je senat navedel "da že določba ZKP navaja na zaključek, da obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti ni vezan le na čas do zaslišanja priče in udeleženca". V zvezi s tem navaja, da ni jasno katero določbo ZKP je imel senat v mislih, pri tem pa poudarja, da senat ni upošteval določbe 3. odstavka 200. člena ZKP, ki določa, da se pripor odpravi takoj, ko so zavarovani vsi dokazi.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Po povzetju zbranega gradiva v spisu, ki je v zvezi z odločitvijo o odreditvi pripora, navaja, da je bil zoper osumljenega B.P. odrejen zaradi opravičene bojazni, da bo vplival na osumljenega M.B. in pričo I.Š., oba pa sta bila že zaslišana in bi moralo sodišče ob uporabi določila 2. odstavka 201. člena ZKP pripor zoper osumljenca odpraviti takoj po zaslišanju obeh oseb, na katere naj bi osumljenec hotel vplivati, ter da ni drži stališče senata, da bi priporni razlog kljub že izvedenemu dokazu še vedno obstajal. Tako pojmovanje nasprotuje določbi 2. odstavka 201. člena ZKP, ki med drugim sodišču nalaga, da v primeru iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP pripor odpravi, brž ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen. Iz sklepa preiskovalnega sodnika namreč jasno izhaja, da je bil pripor zoper osumljenca odrejen le zaradi možnosti vplivanja na soosumljenega M.B. in pričo I.Š., kar pomeni, da bi moralo sodišče po njunem zaslišanju pripor odpraviti, saj je priporni razlog odpadel, čim sta bili zaslišani osebi, glede katerih je bil pripor iz razloga koluzijske nevarnosti odrejen. S tem, ker sodišče ni odpravilo pripora, je z zavrnitvijo pritožbe zagovornika na škodo osumljenega B.P. kršilo določilo 2. odstavka 201. člena ZKP.

Zahteva zagovornika osumljenega B.P. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

S sklepom preiskovalnega sodnika z dne 17.9.2003 je bil zoper osumljenega B.P. odrejen pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zmotno je stališče preiskovalnega sodnika, da je postopek potem, ko je senat na pritožbo osumljenčevega zagovornika razveljavil sklep z dne 12.9.2003 o odreditvi pripora iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, prešel v fazo, preden je bilo prvič odločeno o priporu, to je v fazo po zaslišanju osumljenca, po katerem je državni tožilec predlagal odreditev pripora, ter da je potrebno o predlogu državnega tožilca ponovno odločiti na podlagi dokazov in okoliščin, ki so bile podane v trenutku s strani državnega tožilca predlagane odreditve pripora. Preiskovalni sodnik bi torej moral pri odločanju o priporu upoštevati, ali so tudi pri ponovnem odločanju o priporu podane okoliščine iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Po določilu 1. odstavka 200. člena ZKP se sme pripor odrediti samo ob pogojih, ki so določeni v tem zakonu. Po določilu 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP pa se sme odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če je opravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce.

Iz razlogov sklepa o odreditvi pripora z dne 17.9.2003, zoper katerega se je pritožil le zagovornik osumljenega B.P., ne pa tudi okrožni državni tožilec, senat Okrožnega sodišča v Kopru pa je s sklepom z dne 18.9.2003 pritožbo zoper sklep zavrnil kot neutemeljeno, je razvidno, da je preiskovalni sodnik zoper osumljenega B.P. odredil pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP le zato, ker naj bi koluzijska nevarnost, to je nevarnost vplivanja na soosumljenca in pričo, obstajala le glede soosumljenega M.B. in priče I.Š., in sicer le v zvezi z osumljencu očitanim kaznivim dejanjem pranja denarja po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 252. člena KZ, ne pa tudi glede ostalih kaznivih dejanj, očitanih osumljenemu B.P. Ugotovitve pritožbenega senata, da je podana možnost vplivanja osumljenca na priče in udeležence v zvezi z drugimi dejanji, ki pa niso povsem konkretizirane, je mogoče šteti le kot utemeljevanje obstoja pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z kaznivim dejanjem po členu 252/3 in 2 KZ. Kot že povedano, brez pritožbe državnega tožilca, pripornega razloga ni bilo mogoče širiti tudi na druga kazniva dejanja.

Iz kazenskega spisa je razvidno, da sta bila soosumljeni M.B. in priča I.Š. že zaslišana, in sicer oba dne 12.9.2003, torej pred odločitvijo preiskovalnega sodnika, da se zoper osumljenega B.P. odredi pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Po določilu 2. odstavka 201. člena ZKP se v primeru 2. točke 1. odstavka navedenega člena pripor odpravi, brž ko so zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen. Tako pa nista ravnala niti preiskovalni sodnik, niti senat, ki je obravnaval le pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora, katero je zavrnil kot neutemeljeno, čeprav je zagovornik osumljenega B.P. v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora navajal, da sta bila soosumljeni M.B. in priča I.Š., na katera naj bi osumljenec vplival, zaslišana že 12.9.2003. Vrhovno sodišče je zato ugodilo zahtevi zagovornika osumljenega B.P. za varstvo zakonitosti in pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremenilo tako, da je odločilo, da se pripor zoper osumljenega B.P. odpravi, saj določilo 3. odstavka 200. člena ZKP, na katero opozarja tudi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, da se pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen.