Jedro

Odločilno za presojo strankine posesti nad prostori je, da je imela možnost v prostore kadarkoli vstopiti in jih uporabljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki izročiti ključe vhodnih vrat v kletne prostore ter prostore v prvi etaži oziroma pritličju poslovne stavbe na naslovu X, ki stoji na nepremičnini s parcelno številko 514/17 k. o. ..., ki jih ima tožeča stranka v najemu od toženke, te prostore pa izprazniti tretjih oseb in stvari v lasti tretjih oseb ter jih izročiti v izključno posest tožeči stranki, vse v roku 15 dni; toženki prepovedalo v bodoče posegati v posest tožeče stranke na navedenih nepremičninah, še zlasti pa ji je prepovedalo zamenjavo ključa vhodnih vrat v kletne prostore ter prostore v prvi etaži oziroma pritličju navedene poslovne stavbe; odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 836,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep je toženka vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje zahtevanega varstva ni presojalo z vidika ekonomskega interesa tožeče stranke. Vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja posesti. Toženka je po tem, ko je tožečo stranko o tem obvestila, dne 25. 8. 2017 res zasedla sporne prostore. Ti so bili prazni stvari in oseb, v njih so se nahajale le smeti. Vse je tožeča stranka odpeljala že med 13. in 14. 10. 2016. Po izjavi priče v prostore nihče od tožeče stranke ni prihajal od izpraznitve dalje. Sodišče ni zaslišalo prejšnjega zakonitega zastopnika tožeče stranke I. B., čeprav bi ta priča lahko izpovedala o stanju prostorov po izpraznitvi le teh, o dejanskem opravljanju dejavnosti s strani tožeče stranke, o posesti nad temi prostori, zaradi česar je dejansko stanje v bistvenem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. V zvezi z ekonomskim interesom še izpostavlja, da tožeča stranka nima nobenega zaposlenega, le direktorja, ki je po poklicu policist, opravljala pa naj bi dejavnost "inštaliranje električnih napeljav in naprav". Glede na število zaposlenih, tožeča stranka ne potrebuje spornih poslovnih prostorov in tudi ne zunanjega prostora, upoštevaje, da je tudi ves material preselila na drugo lokacijo. Posest zatrjuje le iz nagajivosti, pri čemer zlorablja pravice, ki ji jih daje zakon. Najemnine ne plačuje, ravno tako ne stroškov. Toženka nujno potrebuje dostop do skupnih naprav v stavbi, ki se nahajajo v kletnih prostorih.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).1 Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Glede na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je imela ključe prostorov glede katerih uveljavlja sodno varstvo (in ki jih ima v najemu na podlagi najemne pogodbe z dne 31. 8. 2008) ves čas le tožeča stranka; da ima tam sedež družbe in poštni nabiralnik; da je aktiven poslovni subjekt (ki svojo dejavnost opravlja s podizvajalci); da se je aktivno uprla zahtevkoma na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev prostorov (pri čemer je bila tudi uspešna), je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zaključilo, da je tožeča stranka tudi v obdobju po oktobru 2016, imela posest spornih prostorov. Utemeljeno je tudi izpostavilo, da ob ugotovljenih dejstvih ni bistveno, ali so bili ti prostori (popolnoma) izpraznjeni ali ne, ali je prostore redno uporabljala ali ne. Odločilno je, da je imela možnost v prostore kadarkoli vstopiti in jih uporabljati. Glede na to, da so med pravdnima strankama bistvena dejstva nesporna2, zaslišanje nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke I. B. ni bilo potrebno, saj bi se s tem dokazom dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. 7. Povsem utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljena dejstva, ni mogoče govoriti o tem, da tožeča stranka za varstvo svoje posesti nima ekonomskega interesa. V konkretnem primeru nedvomno ni mogoče govoriti o tem, da dejanje toženke, ki je zamenjala ključavnice na vhodnih vratih vseh prostorov, pomeni le neznatno oviranje izvrševanja posesti tožeče stranke, niti o tem, da gre s strani tožeče stranke za zlorabo pravic, ki jih posestniku nudi zakon.

8. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka posestnica kletnih in pritličnih prostorov stavbe (sicer v lasti toženke) ter je bila v tej posesti motena zaradi zamenjave ključavnic s strani toženke. Pravilno in zakonito je zato zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo (24., 32., 33., 34. člen Stvarnopravnega zakonika).

9. V posledici je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za toženko temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožečo stranko pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Konkretnih tovrstnih kršitev pritožba ne izpostavlja. 2 Da je le tožeča stranka razpolagala s ključi, da ima na tem naslovu sedež in poštni nabiralnik, da posest izvaja na podlagi veljavnega pravnega naslova.