Jedro

Kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po 253. členu KZ je po svoji vsebini posebna oblika kaznivega dejanja goljufije - t.i. čekovna goljufija. To kaznivo dejanje bo podano le takrat, kadar storilec, ki izda ček brez kritja, ravna z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Tak namen pa bo izkazan le, če bo dokazano, da je storilec že ob izdaji čekov bil odločen, da stroška ki ga je z izdajo čekov povzročil, banki nikoli ne bo poravnal.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženko iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po členu 253/I KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) pritožil državni tožilec ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb državnega tožilca v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva primerno obrazložilo.

Prepričljivi so tako razlogi izpodbijane sodbe iz katerih je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da ni dovolj dokazov za zaključek, da naj bi obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka.

Kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po 253. členu KZ je po svoji vsebini posebna oblika kaznivega dejanja goljufije - t.i. čekovna goljufija. To kaznivo dejanje bo podano le takrat, kadar storilec, ki izda ček brez kritja, ravna z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Tak namen pa bo izkazan le, če bo dokazano, da je storilec že ob izdaji čekov bil odločen, da stroška, ki ga je z izdajo čekov povzročil, banki nikoli ne bo poravnal. Ni sicer dvoma, da je obtoženka v času od 17.4. do 9.5.1997 izdala 21 nekritih čekov. Vendar pa sta v istem času (21.4.1997) oziroma nekaj dni kasneje (15.5.1997), na obtoženkin tekoči račun bili izvršeni nakazili denarja, tudi kasneje pa je obtoženka z vplačili banki (dne 20.2.1998, 2.3.1998. 25.8.1999 in 14.9.1999) povzročeno negativno stanje zmanjšala. Ob oceni zagovora obtoženke, izpovedbe predstavnice oškodovane banke ter listinske dokumentacije o prometu na obtoženkinem tekočem računu, kot izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da obtoženki ni moč dokazati namena z izdajo nekritih čekov pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Ni tudi moč pritrditi navedbam v pritožbi, da tak zaključek sodišča prve stopnje (da obtoženki ni dokazan namen pridobitve protipravne premožnjske koristi), temelji izključno na zagovoru obtoženke in dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, navedbe državnega tožilca v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje kritičneje ocenjevati zagovor obtoženke, ne morejo omajati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženke, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.