Jedro

V 7. odstavka 118. člena ZUTD je določeno, da organ v primeru, ko gre za odločanje po uradni dolžnosti, odpravi odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Ker prvostopenjski organ v odločbi, s katero je tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila prenehala zaradi posredovanja nepopolnih in neresničnih podatkov, izdani po uradni dolžnosti, ni odločil še, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, odločitev pa je potrdil tudi drugostopenjski organ in tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi kršitve 7. odstavka 118. člena ZUDT izpodbijani odločbi o prenehanju denarnega nadomestila odpravilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2014 in odločba št. ... z dne 14. 3. 2014. Odpravita se tudi odločbi št. ... z dne 14. 3. 2014 in št. ... z dne 10. 9. 2014.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 869,85 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2014 in št. ... z dne 14. 3. 2014. Tožbo v delu, da se ugotovi, da ima tožnik pravico do denarnega nadomestila v višini 466,06 EUR bruto oziroma 363,06 EUR neto na mesec za čas brezposelnosti za pet mesecev in 11 dni od 1. 2. 2012 dalje, pa je zavrglo. Nadalje je tožbenemu zahtevku na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 14. 3. 2014 in št. ... z dne 10. 9. 2014 delno ugodilo. Odločbo št. ... z dne 10. 9. 2014 je odpravilo v I. točki izreka, odločbo št. ... z dne 14. 3. 2014 pa delno odpravilo v I. točki izreka in sicer v delu, kjer je bilo odločeno, da se postopek obnovi brez izdaje posebnega sklepa o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti. Tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da se ugotovi, da ima pravico do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, to je od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013, pa je zavrglo. Sodišče je nadalje zavrglo tudi tožbo zoper Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo po pooblaščenki vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sta se tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje postavila na stališče, da je v danem primeru potrebno neposredno uporabiti materialni predpis in ne določb Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(1) glede obnove postopka. Sodišče je na podlagi tega stališča zavrnilo tožbeni zahtevek, češ, da naj bi tožnik v izjavi za pridobitev pravice do nadomestila med brezposelnostjo dal neresničen podatek, kar je imelo za posledico prenehanje pravice do nadomestila in posledično pravice do plačevanja prispevkov do upokojitve. Svoje stališče pa sodišče prve stopnje ni obrazložilo niti ni navedlo predpisa, saj takega predpisa niti ni. Izpodbijana sodba torej ne navaja odločilnega razloga za odločitev, s čimer je bistveno kršen postopek (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP)(2) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(3). Tudi tožena stranka se je brez podlage postavila na enako stališče, torej da specialni materialni predpis derogira postopkovnega. Če bi bilo to res, bi bili postopkovni predpisi odveč. Ker je bilo o pravici tožnika do nadomestila za čas brezposelnosti in o pravici do plačevanja prispevkov do upokojite odločeno s pravnomočnima odločbama z dne 9. 2. 2012 in z dne 27. 9. 2012, ki nista bili odpravljeni in sta še vedno veljavni in pravnomočni, pomeni, da je tožena stranka o istih pravicah z izpodbijanimi odločbami odločila še enkrat, s čemer je bilo poseženo v pravnomočnost navedenih odločb in sicer s kršitvijo 225. člena ZUP. Pravnomočnost odločitev državnih organov namreč ni varovana samo z navedeno določbo ZUP, ampak tudi s 158. členom Ustave RS. Poseg v pravnomočno odločitev je možen le z uporabo izrednih pravnih sredstev. Ker se pravnomočni odločbi, ki pravico priznavata nista spremenili oziroma odpravili v skladu z 225. členom ZUP, je sodišče kršilo 158. člen Ustave RS in 225. člen ZUP, posledično pa tudi določbe postopka, kar vse ima za posledico nepravilno in nezakonito ter protiustavno odločitev. Kršena je tudi 12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je iz navedenega razloga tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in referenta (ne referentke). Po mnenju tožnika pa tudi obnova postopka ni dopustna, saj ni bil izpolnjen pogoj novega dejstva in je bil tudi zamujen rok za obnovo postopka. To pa pomeni, da učinek pravnomočne odločbe z dne 9. 2. 2012 o priznanju nadomestila od 1. 2. 2012 dalje z odločbo z dne 14. 3. 2014 sploh ni bil odpravljen. Ker pravnomočna odločba z dne 9. 2. 2012 zavezuje toženo stranko, je tudi izpodbijana odločba o prenehanju pravice do plačevanja prispevkov z dne 14. 3. 2014, neutemeljena. Tožena stranka je za dejstvo, da je tožnik poslovodna oseba vedela vse od priglasitve za uveljavitev pravic iz naslova brezposelnosti v mesecu juniju 2010, ko je bil ta podatek vnesen v računalniško bazo podatkov tožene stranke. Za ta podatek je tožena stranka ponovno izvedela ob priglasitvi tožnika Zavodu za zdravstveno zavarovanje 12. 7. 2012, ko je referentka tega zavoda po telefonu vpričo tožnika poklicala referenta na zavodu. Podatki o navedenem dejstvu torej za toženo stranko nikakor niso novi, saj so ji bili znani že od leta 2010 dalje. Glede tožnikovega statusa je tožena stranka bila seznanjena tudi z dopisom ZPIZ z dne 16. 5. 2013. Podatek je razviden iz e-maila z dne 27. 5. 2012 in z dne 27. 5. 2013 ter iz izpiska podatkov ZZZS z dne 27. 5. 2013. Ker je tožena stranka ves čas vedela za tožnikov status, to pomeni, da tega statusa tožnik toženi stranki nikakor ni zamolčal. Vlogo za pridobitev nadomestila za čas brezposelnosti je namreč izpolnil referent na zavodu, tožnik je vlogo le podpisal. Referent je tako izpolnil tudi rubriko, ki se nanaša na status poslovodne osebe. O tem podatku referent tožnika sploh ni vprašal. Tako je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik posredoval neresnične podatke, neutemeljena. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, posledično pa kršilo materialno pravo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo določbo prvega odstavka 65. člena in 7. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)(4). Obstaja pa tudi nasprotje med ugotovitvijo o odločilnih dejstvih iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni sam izpolnil vloge, čeprav jo je podpisal in ugotovijo, da je tožnik podal neresnične podatke. Gre za kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pravnomočna odločba z dne 9. 2. 2012 o priznanju pravice do denarnega nadomestila še ni bila odpravljena. Ker je bila pravica do izplačevanja prispevkov odvisna od obstoja pravice do izplačevanja denarnega nadomestila, tudi pravica do izplačevanja prispevkov ni prenehala. Pravica do plačevanja prispevkov, ki je bila tožniku pravnomočno priznana do 30. 6. 2013, je prenehala šele z izpolnitvijo te pravice, torej s plačilom prispevkov v letu 2013. Pravica, ki je prenehala iz kakršnegakoli razloga, pa ne more ponovno in za nazaj prenehati. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je pravica do plačila prispevkov prenehala iz razloga, ker je prenehala pravica do denarnega nadomestila, je sodišče kršilo materialno pravo in sicer 68. člen ZUTD. Tožnik še poudarja, da je bil Zavod RS za zaposlovanje dolžan, da si podatke o tem, ali je tožnik poslovodna oseba priskrbi z vpogledom v evidenco pri zavodu in v sodni register, torej po uradni dolžnosti. Tožnik ima pravico do plačevanja prispevkov do izpolnitve pogojev za upokojitev tudi na podlagi 180. člena ZUTD. Prijavo je namreč vložil 1. 6. 2010, kar pomeni, da se njegove pravice presojajo po takratnem Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju: ZZZPB)(5). To pa pomeni, da so njegove pravice mirovale in niso prenehale. 16. člen ZZZPB je urejal, kdaj je lastnik ali solastnik gospodarskih družb brezposelna oseba. Iz priložene kopije bilance gospodarske družbe podjetja A. d. o. o., v katerem je bil tožnik družbenik, je razvidno, da ta družba v letu 2009 ni imela dobička. Od 29. 5. 2008 je bil njegov lastniški delež 60 %. Tožnik od 27. 9. 2012 dalje ni več družbenik. Drugi odstavek 81. člena ZDSS-1 določa, da sodišče, ki zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici. Ker je o pravici do nadomestila in plačevanju prispevkov že pravnomočno odločeno z odločbama z dne 9. 2. 2012 in z dne 27. 9. 2012, nadomestilo in prispevki na podlagi teh odločb pa so bili plačani, bo sodišče na podlagi te določbe lahko odločilo o odpravi izpodbijanih odločb, medtem ko je bilo o obeh pravicah že odločeno. Sodišče bi tako v skladu z navedeno določbo lahko zgolj ugotovilo, da navedeni pravici obstajata. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo oba ugotovitvena zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 3. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožniku s 1. 2. 2012 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Predmet presoje pa je bila tudi drugostopenjska odločba št. ... z dne 10. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 3. 2014. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da se odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 27. 9. 2012, s katero je zavarovancu (tožniku) bila priznana pravica do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, to je od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013 odpravi, brez izdaje posebnega sklepa o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in kot so razvidna iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 16. 6. 2010 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 24 mesecev in sicer od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2012. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe z dne 9. 2. 2012 je iz razloga, ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, pravica do denarnega nadomestila mirovala od dne 20. 12. 2011 dalje. Dne 1. 2. 2012 pa je tožnik vložil zahtevek za priznanje pravice do preostalega dela denarnega nadomestila o čemer je bilo odločeno z odločbo z dne 9. 2. 2012. 7. Z novo odločbo z dne 14. 3. 2014 pa je tožena stranka odločila, da tožniku od 1. 2. 2012 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb 1. 2. 2012 in ob vložitvi vloge za priznanje pravice do denarnega nadomestila izjavil, da ni poslovodna oseba v osebni, enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ali zavodu. Na podlagi take izjave je pridobil pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, pa čeprav je imel status poslovodne osebe v enoosebni družbi in sicer do 27. 9. 2012. Tako naj bi bil podan dejanski stan po 7. alineji prvega odstavka 65. člena ZUTD, kjer je določeno, da zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila, ko je posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila.

8. Po stališču pritožbenega sodišča pa je odločitev tožene stranke nezakonita. Kot to pravilno v pritožbi opozarja tožnik, ima pravnomočno priznano pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali del upravičenosti in sicer za obdobje od 1. 2. 2012 do 11. 7. 2012 (odločba z dne 9. 2. 2012). Tožena stranka pa v izreku izpodbijane odločbe z dne 14. 3. 2014 ni odločila o navedeni odločbi (odločbe ni odpravila, niti spremenila oziroma razveljavila). To pa pomeni, da je pravnomočna odločba s katero je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila z dne 9. 2. 2012 še vedno „živa“. Bistveno za odločitev je namreč, da sodišče tudi v primeru, ko posega v odločbe za nazaj, to stori upoštevaje ZUP oziroma ZUTD, ki med drugim vsebuje tudi postopkovne določbe. Tako je že v drugem odstavku 65. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka določeno, da o predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila zavod odloči po uradni dolžnosti. V 118. členu pa je določen postopek uveljavljanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, pri čemer je potrebno poudariti, da v takih primerih, ko specialni predpis vsebuje le nekatere postopkovne določbe, je potrebno subsidiarno uporabiti določbe ZUP (prvi odstavek 1. člena ZUP). ZUTD v sedmem odstavku 118. člena izrecno določa, da določbe drugega, petega in šestega odstavka tega člena smiselno veljajo tudi za odločbe o predčasnem prenehanju denarnega nadomestila oziroma odločbe, s katerimi se po določbah tega zakona odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila in ki se izdajajo po uradni dolžnosti. ZUP pa v zvezi s pravnomočnimi odločbami predvideva izredna pravna sredstva na podlagi katerih je možno poseči v tako odločbo. Zaradi pravne varnosti pa je že v izreku potrebno odločiti o prejšnji odločbi, torej ali se le-ta odpravi, spremeni, ali razveljavi. Ker prvostopenjski organ ni odločil, da se odločba z dne 9. 2. 2012 odpravi, odločitev pa je potrdil tudi drugostopenjski organ in tudi sodišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila s tem kršena določba sedmega odstavka 118. člena ZUTD, kjer je izrecno določeno, da organ odpravi odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v primeru, ko gre za odločanje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi ter obe izpodbijani odločbi, ki se nanaša na prenehanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dne 14. 3. 2014 in z dne 28. 8. 2014 odpravilo.

9. Posledično pa je odpravilo tudi odločbi z dne 14. 3. 2014 in z dne 10. 9. 2014, ki se nanašata na plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev. Tožniku je bila namreč z odločbo z dne 27. 9. 2012 priznana pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev za čas od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013. Iz obrazložitve navedenih odločb izhaja, da iz razloga, ker naj bi tožniku pravica do denarnega nadomestila prenehala zaradi krivdnih razlogov, je nastopila okoliščina zaradi katerih sploh ni upravičen do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka je zato v obnovi postopka po uradni dolžnosti brez izdaje posebnega sklepa o uvedbi obnove postopka odločila o odpravi odločbe z dne 27. 9. 2012, s katero je bila tožniku priznana pravica do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker je pritožbeno sodišče odpravilo odločbi, s katerimi je bilo odločeno, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila, to pomeni, da je s tem tudi odpadla podlaga, na podlagi katere sta bili izdani izpodbijani odločbi v zvezi s plačevanjem prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker iz že veljavnih odločb izhajajo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ni bilo nobene podlage, da bi sodišče posebej odločalo oziroma ugotavljalo, kakšne pravice tožniku gredo po teh odločbah.

11. Ker je tožnik uspel z zahtevkom, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je po tar. št. 3100 priznalo nagrado za postopek (dve tožbi) torej dvakrat po priglašenih 159,90 EUR, za narok po tar. št. 3102 147,60 EUR in pa materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za davek na dodano vrednost po tar. št. 6007. Sodišče je priznalo tožniku stroške, kot jih je priglasil pred sodiščem prve stopnje, ki so sicer nekoliko nižji, kot pa bi mu pripadali po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(6). Pritožbeno sodišče je nadalje priznalo tudi pritožbene stroške in sicer 225,60 EUR po tar. št. 3210, povečano za 22 % DDV, tako da pritožbeni stroški znašajo 275,73 EUR. Skupen znesek tako priznanih stroškov znaša 869,85 EUR, ki ga je dolžna tožniku povrniti tožena stranka v roku 15 dni.

(1) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (4) Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.