Jedro

Vrednost spornega predmeta se določi po stanju ob vložitvi tožbe, zato je ta trenutek odločilen tudi za presojo, katere od zahtevanih periodičnih terjatev so bodoče.

Izrek

Revizija tožeče stranke z dne 25.4.2012 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena zavarovalnica dolžna tožniku plačati za obdobje od 1. 1. 1996 do 28. 2. 2010 rento v skupnem neto znesku 223.933,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih obrokov, zmanjšano za dne 25. 3. 2009 plačanih 21.745,24 EUR glavnice in 14.472,28 EUR obresti. Odločilo je tudi, da je tožena zavarovalnica tožniku od 28. 2. 2011 dalje dolžna plačevati mesečno rento v znesku 1.471,30 EUR. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravnih strank zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo, tožnik pa iz previdnosti tudi predlog za dopustitev revizije (II DoR 162/2012). Tožnik v reviziji, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi njegove pritožbe, uvodoma obrazlaga zakaj je po njegovem mnenju dovoljena neposredna revizija. Meni, da je za presojo o dovoljenosti zahtevka pomembna modifikacija zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2010, po kateri zavrnjeni del zahtevka za plačilo vsote do takrat že zapadlih zneskov in vrednost spornega predmeta pri plačilu bodočih zneskov rente, izračunana po 40. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), presegata 40.000 EUR.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Zakon o pravdnem postopku v 40. členu določa, da če se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, ki se ponavljajo, se vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Vrednost spornega predmeta pa se določi po stanju ob vložitvi tožbe, zato je ta trenutek odločilen tudi za presojo, katere od zahtevanih periodičnih terjatev so bodoče. Ta pravila veljajo tudi za ugotavljanje dovoljenosti revizije, le da se upošteva vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (367. člen ZPP).

6. Tožnik je res s pripravljalno vlogo z dne 28. 4. 2010 spremenil tožbo tako, da je zahteval za obdobje od januarja 1996 do februarja 2010 plačilo rente v skupnem znesku 223.933 EUR, od marca 2010 dalje pa v mesečnem znesku 2.445,61 EUR. Ne glede na to pa se, kot rečeno, za izračun vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek zavrnjenega dela s tožbo zahtevanih bodočih dajatev za dobo prvih petih let, k temu pa je treba prišteti še zavrnjeni del zahtevanih, do vložitve tožbe že zapadlih dajatev. Ob vložitvi tožbe so že zapadli zneski rente le od januarja 1996 do marca 1998 in vsota razlike med s tožbo zahtevanih in prisojenih zneskov v tem obdobju znaša 2.959,97 EUR. K temu je treba prišteti še vsoto razlike med s tožbo zahtevanimi bodočimi zneski po tabeli v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2010 in prisojenimi zneski za pet let, torej v obdobju od marca 1998 do vključno marca 2003, kar znaša 15.577,3 EUR, skupaj torej 18.537,27 EUR. To pomeni, da ni dovoljena direktna revizija in jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi 377. člena ZPP. Vrhovno sodišče še opozarja, da je v zadevi II DoR 162/2012 ugodilo tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije, kar pomeni, da bo tožnik glede vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, moral vložiti novo revizijo, ki jo bo Vrhovno sodišče, če bo vložena, obravnavalo skupaj z vloženo revizijo tožene stranke.

7. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.