Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Izpodbijani sklep o odložitvi izvršbe se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki jih ima kot upravičenka v postopku denacionalizacije.

Ker je bilo za tožbo v upravnem sporu v obravnavanem primeru ugotovljeno, da ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom z dne 21. 6. 2005, izdanim na prvi stopnji, ugodila vlogi inšpekcijskega zavezanca A.A. in upravno izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 30. 9. 2004, odložila do rešitve denacionalizacijskega postopka za zemljišči parc. št. 317/3 in parc. št. 318 k.o. .... Kot je razvidno iz tožbe, je tožnica navedeni sklep prejela 25. 3. 2010, čeprav ji je bila kot denacionalizacijski upravičenki s sklepom z dne 23. 4. 2003 priznana lastnost stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku. Zoper sklep o odlogu izvršbe se je pritožila, njena pritožba pa je bila s sklepom Ministrstva za okolje in prostor št. 0613-29/2009-7 z dne 14. 5. 2010 zavržena kot prepozna.

Tožnica se z navedenima odločitvama ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da jo vlaga zoper oba sklepa – torej tako o odložitvi upravne izvršbe z dne 21. 6. 2005 kot tudi zoper drugostopenjski sklep o zavrženju njene pritožbe z dne 14. 5. 2010. V obrazložitvi tožbe opisuje dosedanji potek inšpekcijskega postopka, vodenega zoper A.A., v katerem ji je kot denacionalizacijski upravičenki do zemljišč, na katerih se nahajajo sporni objekti, priznana lastnost stranske udeleženke v postopku. Meni, da je nepravilno ravnanje upravnega organa, da ji je šele naknadno vročil prvostopenjski sklep, kar je po njenem mnenju ničnostni razlog, medtem ko je drugostopenjski sklep v nasprotju z določbami členov 229 do 237 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga, da „upravni organ tožbo sprejme, pobijani sklep odpravi ali razveljavi v delu, s katerim se dovoljuje odlog izvršbe“, predlogu za začasno odredbo pa naj ugodi tako, da „prepove izvršitev sklepa, s katerim je odložena izvršba do pravnomočne odločbe o vrnitvi nepremičnine po ZDen tožnici“.

Ker je tožnica navedla, da vlaga tožbo zoper oba sklepa, v tožbenem predlogu pa je zahtevala, da sodišče odpravi le (en) izpodbijani sklep v delu, s katerim se dovoljuje odlog izvršbe, jo je sodišče zaradi nasprotja med razlogi tožbe in tožbenim predlogom pozvalo, da jasno navede številko in datum sklepa, katerega odpravo predlaga. V skladu z določbo 1. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) je treba v tožbi med drugim navesti tudi upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ter predlagati, kako in v čem naj se ga odpravi, po 1. odstavku 40. člena ZUS-1 pa je sodišče pri presoji upravnega akta vezano na meje tako postavljenega tožbenega predloga.

Tožnica je v svojem odgovoru izrecno navedla, da izpodbija le prvostopenjski sklep št. 356-02-01-1572/2004 z dne 21. 6. 2005. K 1. točki izreka Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o odložitvi izvršbe upravni akt procesne narave, s katerim je upravni organ iz razlogov po 3. odstavku 293. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) začasno zadržal oz. začasno prekinil nadaljnji tek že začetega izvršilnega postopka. Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom – glede na določbo 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP se namreč s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo.

Izpodbijani sklep se tako nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki jih ima kot upravičenka v postopku denacionalizacije, za katerega niti ne zatrjuje, da je že končan in da je v njem pridobila pravice na zemljiščih, na katerih stojijo sporni objekti inšpekcijskega zavezanca.

Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v njen pravni položaj, niti za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K 2. točki izreka V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijane akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko po 3. odstavku istega člena ZUS-1 izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je bilo zanjo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Pri tem še poudarja, da tožnica v predlogu ni navedla in izkazala, da bi ji brez začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda, zato njenemu predlogu v nobenem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi.