Jedro

Vprašanje sorazmernosti oziroma primerljivosti predpisane kazni za kaznivo dejanje v zvezi s katerim se prosi za odvzem prostosti tujcu v državi, ki takšno prošnjo vlaga, in državi, ki naj tujcu vzame prostost, ni relevantno za odločitev o odvzemu prostosti oziroma odreditev pripora po določbah 525. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Na podlagi zahteve pravosodnega ministrstva Republike Italije z dne 16.4.1998, so organi za notranje zadeve vzeli prostost M.Z., državljanu BiH in ga pripeljali k pristojnemu preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Kopru. Preiskovalni sodnik je po zaslišanju osumljenca na podlagi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje ilegalnega spremljanja oseb čez državno mejo po 416. in 110. členu Kazenskega zakona Republike Italije ter 3. členu Zakona št. 39/90, ki izhaja iz mednarodne tiralice zoper osumljenca, iz razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper osumljenca odredil pripor. V obrazložitvi sklepa sodišče ugotavlja, da ima M.Z. v Kopru le začasno prebivališče, sicer pa je državljan Republike BiH. Nadalje sodišče ugotavlja, da je osumljenec brez premoženja, brez dohodkov in brez zaposlitve. Ob tem, da je osumljen kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen 13 let zapora, žena in dva otroka, ki ju ima osumljenec, ne predstavljata zadostnega jamstva, da se ne bi z zapustitvijo ozemlja Slovenije skušal izogniti kazenskemu postopku.

Pritožbo osumljenca zoper sklep o odreditvi pripora je senat Okrožnega sodišča v Kopru zavrnil s sklepom z dne 24.4.1998. Pri tem je sodišče upoštevalo, da osumljenec, ki začasno biva na ozemlju Republike Slovenije, ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, da za otroka očitno skrbi njuna mati, ki je redno zaposlena in da nevarnost, da bi se osumljenec utegnil izogniti kazenskemu postopku, potrjuje tudi okoliščina, da se kazenskega postopka v Trstu ni udeležil. Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornica osumljenca dne 13.5.1998 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve vložnica navaja, da izpodbijani sklep osumljencu in njegovima otrokoma odreka ustavni pravici iz 53. člena in 54. člena Ustave Republike Slovenije, nadalje zatrjuje, da priporni razlog begosumnosti ni podan, da zahteva za izročitev kot tudi sama tiralica ne navajata datuma, kdaj naj bi osumljenec storil kakršnokoli kaznivo dejanje v Italiji in da bi vsaj določeno stopnjo verjetnosti le morala izkazati tuja država, ki zahteva izročitev tujca. Vložnica nadalje še opozarja na nesorazmerje med zaporno kaznijo, ki je za tovrstno kaznivo dejanje predpisana v Kazenskem zakoniku Republike Italije (13 let) in Kazenskim zakonikom Republike Slovenije (3 leta). Na podlagi navedenega vložnica ocenjuje, da je z izpodbijanim sklepom zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in predlaga razveljavitev sklepa.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da vložnica v zahtevi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 525. člena ZKP je moč v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, na prošnjo pristojnega tujega organa tujcu vzeti prostost, preiskovalni sodnik pa lahko zoper njega po zaslišanju odredi pripor. Prošnja tujega organa mora vsebovati podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Če preiskovalni sodnik odredi pripor, določi rok, v katerem mora tuja država zahtevati izročitev.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odreditev pripora osumljenemu M.Z. Služba Interpola v okviru Ministrstva za notranje zadeve Italije je dne 16.4.1998 poslala prošnjo za odvzem prostosti M.Z., iz katere izhaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje po 416. in 110. členu Kazenskega zakona Republike Italije v času od januarja 1996 dalje v Miljah in v Trstu. V prošnji je navedena tudi številka odločbe ter datum naloga za aretacijo, nalog je izdalo sodišče v Trstu. Iz navedenega sledi, da ne drži trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sama "tiralica" (prošnja za odvzem prostosti) ne navaja "nikakršnega eventualnega datuma", kdaj naj bi osumljeni Z. storil kakršnakoli dejanja v Italiji ali "vsaj določeno stopnjo verjetnosti".

Vprašanje sorazmernosti oziroma primerljivosti predpisane kazni za kaznivo dejanje v zvezi s katerim se prosi za odvzem prostosti tujcu v državi, ki takšno prošnjo vlaga in državi, ki naj tujcu vzame prostost, ni relevantno za odločitev o odvzemu prostosti oziroma odreditev pripora po določbah 525. člena ZKP.

Ocena, ali okoliščina, da ima osumljenec v Kopru, kjer ima začasno bivališče, ženo in dva mladoletna otroka, izključuje možnost, da bi se osumljenec z begom iz Republike Slovenije izogibal kazenskemu postopku v Republiki Italiji, je vprašanje dejanske narave (dokazna ocena), ki ga glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, po kateri zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni moč reševati v tem postopku.

Vsak odvzem prostosti kot tudi odreditev pripora ima lahko za posledico omejitev ali celo onemogočanje izvrševanja posameznih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tako tudi pravice iz 53. in 54. člena Ustave, na kar posebej opozarja vložnica zahteve, vendar takšen poseg ni nezakonit, v kolikor je pripor odrejen v skladu s pogoji iz 20. člena Ustave.

Vložnica zahteve izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Takšna kršitev je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Takšne kršitve zahteva za varstvo zakonitosti ne utemeljuje s sklicevanjem na konkretna dejstva in okoliščine, prav tako njen obstoj ne izhaja iz obrazložitve zahteve. Zato vrhovno sodišče ugotavlja, da obstoja zatrjevane kršitve zakona niti ni moč preizkusiti, prav tako pa tudi, da ni podana kršitev določbe 1. in 2. odstavka 525. člena ZKP oziroma 1. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, kar se sicer smiselno zatrjuje v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti.

Na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnica v svoji zahtevi oziroma da je deloma zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.