Jedro

Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstva, ali je bilo v njegov poštni predalčnik vloženo obvestilo o sodni pošiljki, ki je vsebovala zamudno sodbo, spregledalo nekatere okoliščine, ki so v predmetni zadevi odločilne. Pritožba utemeljeno opozarja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni zadosti prepričljiva, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v povezavi z 366. in 355. členom ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožene stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe št. I Pd 50/2015 z dne 22. 5. 2015 (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 296,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo toženec in predlaga spremembo sklepa ali njegovo razveljavitev in po potrebi vrnitev zadeve v nov postopek s stroškovno posledico. Sklicuje se na svojo izpoved in na izpoved kot priče zaslišane sestre A.A., ki sta jasno in skladno izpovedala, da v poštnem nabiralniku obvestilo o sodni pošiljki ni bilo puščeno, niti ni bilo sodne pošiljke. Navaja, da sta skladno izpovedala tudi glede poštnega nabiralnika. Po njegovem mnenju je treba vprašanje ustreznosti hišnega predalčnika presojati v povezavi z izpovedmi tožene stranke in prič. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da so predlagani dokazi irelevantni, saj ni pojasnilo, zakaj jih je zavrnilo kot nepomembne. Sklicuje se na napotek Višjega delovnega in socialnega sodišča iz sklepa št. Pdp 629/2016 z dne 25. 8. 2016, da mora sodišče v primeru, da stranka želi izpodbiti neverodostojnost (pravilno: verodostojnost) povratnice, nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se nasprotni dokaz vodi z vsemi dokazili. Navaja, da sta s sestro skladno izpovedala, da je hišni predalčnik že več let nespremenjen in skladen z vsemi standardi. Prepričan je, da so uspešne vročitve ostalih sodnih in upravnih pošiljk v krajšem časovnem obdobju pomemben dokaz za dokazovanje spornih dejstev, ki so pomembna za odločitev, in še dodatno podkrepijo njuni izpovedi glede primernosti nabiralnika. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnega sklopa dogodkov oziroma domnevnih poskusov vročanja v decembru 2014, v februarju, marcu in maju 2015 ter v letu 2016. Graja stališče sodišča prve stopnje, da iz dokazov ni mogoče sklepati, da je bil predalčnik ustrezno urejen. Sklicuje se na substanciran dokazni predlog (listinske dokaze glede uspešno opravljenih vročitev in fotografije nabiralnika), ki ga je mogoče pravilno presoditi v povezavi z zaslišanjem toženca in priče. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter trdi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke ter zakaj je verjelo pismonošema, ki sta le tolmačila vročilnice, samih dogodkov pa se nista spomnila. Po njegovem mnenju bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedb toženca in izvesti predlagane dokaze, ki bi privedli do zaključka, da mu zaradi napake pri vročanju ni bilo omogočeno obravnavanje pred sodiščem. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta pismonoša skladno in prepričljivo potrdila, da so bila obvestila o prispelih pošiljkah vložena v hišni predalčnik, ki je bil neustrezen. V zvezi s tem ponavlja, da je po naravi stvari zaradi mnogih vročitev na različnih naslovih in podobnosti hišnih nabiralnikov neživljenjsko, da bi se pismonoša spomnila dogodkov izpred enega leta in osmih mesecev, kolikor je preteklo med domnevnim vročanjem in zaslišanjem prič. Navaja, da prav časovna komponenta glede na dokaj enolično delo pismonoš vzbuja dvom v pristnost izpovedi, pri čemer je Pošta Slovenije celo zavračala njuno zaslišanje. Meni, da je to posledica dejstva, da njeno vodstvo pozna naravo dela, ki je takšna, da se posameznega vročanja zaposleni zaradi narave dela ne morejo spomniti. Opozarja na pretirano skladnost izjav pismonoš in to pripisuje predhodnemu dogovoru, saj sta se tako želela izogniti disciplinski odgovornosti pri delodajalcu. Nerazumljivo se mu zdi, zakaj je sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na izpovedi navedenih prič, saj iz njiju izhaja, da sta izpovedovala na osnovi tolmačenja vročilnic, samih dogodkov pa se nista spomnila. Citira odgovor priče B.B. na vprašanje, ali je obvestilo pustil v hišnem predalčniku, "da tega ne ve, ter da če tako piše, bo to že držalo". Sklicuje se tudi na njegov odgovor, da se dogodka ne spomni preveč. Nadalje navaja, da mu Pošta Slovenije še nikdar ni izrekla opozorila, da njegov poštni predalčnik ne bi bil ustrezen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa in naložitev stroškov pritožbenega postopka pri tožencu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je o predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti in zamudne sodbe z dne 22. 5. 2015 že odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. I Pd 50/2015 z dne 21. 4. 2016 zahtevo zavrnilo. Po pritožbi toženca je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 629/2016 z dne 25. 8. 2016 ta del sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in sodišču prve stopnje naložilo, naj izvede predlagane dokaze za ugotovitev pravilnosti vročitve zamudne sodbe tožencu, naj oceni vročilnico kot javno listino in njej nasprotne dokaze v skladu s pravilom proste presoje dokazov ter ponovno odloči o predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti ter o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v novem postopku zaslišalo toženca, pričo A.A. in priči B.B. ter C.C., ki sta sodelovala pri vročanju sodnih pisanj v predmetni zadevi na naslov toženca.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da vprašanje brezhibnosti hišnega nabiralnika toženca ni pravno pomembno. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge v zvezi s tem, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dodati je treba, da tudi če bi toženec dokazal, da je bil njegov hišni predalčnik v času izteka 15-dnevnega roka za prevzem pošiljke po obvestilu o sodnem pisanju brezhiben, pa v njem pismonoša ni pustil sodnega pisanja z zamudno sodbo, s tem ne bi izpodbil verodostojnosti vročilnice kot javne listine in torej ne bi dokazal nezakonitosti vročitve zamudne sodbe. Glede na to se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi s tem.

8. Skladno z navodili pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvajalo dokaze v zvezi s trditvijo toženca, da mu v hišnem predalčniku ni bilo puščeno niti obvestilo o poštni pošiljki, ki je vsebovala zamudno sodbo. Na podlagi izpovedi toženca, priče A.A. in priče B.B. je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da ni imelo razloga, da ne bi verjelo uradnemu vročevalcu Pošti Slovenije, da je bilo obvestilo o prispeli sodni pošiljki z dne 27. 5. 2015 pravilno puščeno v toženčevem hišnem predalčniku. Glede na to je zahtevo toženca za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zavrnilo.

9. V pritožbi toženec nasprotuje prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstva, ali je bilo v njegov poštni predalčnik vloženo obvestilo o sodni pošiljki, ki je vsebovala zamudno sodbo, spregledalo nekatere okoliščine, ki so v predmetni zadevi odločilne. Toženec in priča A.A. sta skladno izpovedala, da toženec v svoj poštni nabiralnik ni prejel obvestila o sodni pošiljki, toženčeve trditve o tem pa ni mogoče a priori šteti za povsem neverjetno1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo tožencu v škodo, da ni predlagal nobenega drugega dokaza za dokazovanje (negativnega dejstva) odsotnosti obvestila o prispeli pošiljki v poštnem nabiralniku. Pri tem je dvomljivo, ali ima naslovnik v takem primeru kakšno stvarno možnost (drugače kot z izpovedjo) dokazati navedeno negativno dejstvo2. Pritožba utemeljeno opozarja na časovno oddaljenost dogodka, o katerem je izpovedoval kot priča zaslišani pismonoša B.B., ki naj bi v toženčevem hišnem predalčniku pustil obvestilo o sodnem pisanju, ki je vsebovalo zamudno sodbo (pred enim letom in 8 mesecev), na samo naravo dela pismonoše ter na dejstvo, da je v vmesnem času opravil ogromno vročitev različnih pošiljk na različnih naslovih in da so si hišni nabiralniki med seboj zelo podobni. Pritožnik pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je neposredno zaslišani B.B. po pregledu poštne ovojnice za vročanje zamudne sodbe izpovedal, da je on obveščal toženca o sodnem pisanju, in da je na vprašanje, ali je v konkretnem primeru on dal obvestilo v hišni predalčnik, odgovoril: "Ja, obvestilo sem samo dal. Potem je to čez 15 dni, je pa druga, ko moraš vložiti v hp. To sta dve stvari." Na vprašanje, ali je prvič, ko je vročal, 27. 5., obvestilo pustil v hišnem predalčniku, ker naslovnik D.D. (toženec) pravi, da tega obvestila v hišnem predalčniku ni dobil, pa je odgovoril: "Ne, to pa ne vem. Piše, da je, piše, da je bilo." Tudi na vprašanje, ali se sicer spomni tega dogodka od takrat, je izpovedal, da ne preveč, prav tako je tudi izpovedal, da je veliko pošiljk vsak dan ter navedel, da se je o podrobnostih težko pogovarjati. Ker je za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti bistveno, ali je bilo v toženčev hišni predalčnik vloženo sporno obvestilo o sodni pošiljki, ki je vsebovala zamudno sodbo, pismonoša C.C. o tem ni mogel izpovedovati, saj tako iz njegove izpovedi kot izpovedi B.B. izhaja, da tega ni opravljal on. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti na eni strani izpoved toženca in priče A.A., na drugi strani pa priče B.B., saj noben drug dokaz v postopku ni bil predlagan za ugotavljanje prav tega dejstva - ali je bilo navedeno obvestilo vloženo v hišni predalčnik toženca. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni zadosti argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved pismonoše, ne pa na izpoved toženca in priče. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje omogočilo tožencu izpodbijanje domneve vročitve in nasprotno dokazovanje (primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 213/2016 z dne 21. 2. 2017), vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni zadosti prepričljiva, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v povezavi z 366. in 355. členom ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega ugotoviti pravno pomembno dejstvo, to je, ali je bilo obvestilo o sodnem pisanju, ki je vsebovalo zamudno sodbo, vloženo v hišni predalčnik toženca, tako da je obstajala realna možnost, da bi se z njim seznanil, in pri tem upoštevati metodološko navodilo iz 8. člena ZPP ter nato ponovno odločiti o zahtevi toženca.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prim. s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015, točka 59. 2 Prim. s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Aždajić proti Sloveniji, pritožba št. 71872/12 z dne 8. 10. 2015, točka 69.