Jedro

Stališče sodišča druge stopnje, da je treba dopolniti dokazni postopek, in razlogi, ki so sodišče vodili k takšnemu zaključku (tudi če ne bi bili pravilni), ne morejo biti stvar presoje Vrhovnega sodišča pri odločanju o pritožbi zoper razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Če bi poseglo v te razloge, bi Vrhovno sodišče kot tretja instanca odločalo o zakonitosti sklepa sodišča druge stopnje (sklepa, ki niti ne predstavlja odločitve o koncu postopka), kar v obstoječem sistemu pravnih sredstev ni mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku nadomestilo za inovacijo v znesku 1.212,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v isti višini, višji zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka ter s sklepom zavrnilo zahtevo tožnika za izločitev izvedenca doc. dr. J. Ž..

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu prve točke izreka spremenilo glede zakonskih zamudnih obresti, v ostalem delu (to je v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka) pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavrnilo je tudi pritožbo tožnika zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca. Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje je posledica ugotovitve, da še ni bilo v zadostni meri razčiščeno strokovno vprašanje v zvezi z mnenjem izvedenca kemijske stroke, ki ga je določilo sodišče, tožnik pa mu je ugovarjal in temu ugovoru priložil tudi mnenje izvedenca za farmacevtsko dejavnost mag. M. V. (in v pritožbi še mnenje izvedenca dr. D. D.). Poleg tega je sodišče druge stopnje zaključilo, da se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do določb pravilnika in upoštevati ves inovacijski dohodek, kot je opredeljen v pravilniku. Ta dohodek ne more biti odvisen od tega, na kakšen način je tožena stranka spremljala posamezne stroške. Glede na določbo prvega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004) je štelo, da pomanjkljivosti v sodbi sodišča prve stopnje ne predstavljajo manjših nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki bi jih bilo mogoče odpraviti na pritožbeni obravnavi. Izvedba celotnega postopka pred sodiščem druge stopnje v Ljubljani, ki ne bi mogel biti izveden le na eni obravnavi, bi predstavljala tudi nesorazmerne stroške za stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča druge stopnje, vendar je v nadaljevanju iz vsebine pritožbe in njenega predloga razvidno, da izpodbija sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje. Zato je pritožbo šteti kot pritožbo zoper sklep in ne zoper sodbo (ki seveda tudi ne bi bila dovoljena).

Tožena stranka v pritožbi izpodbija stališča sodišča druge stopnje glede dopolnjevanja dejanskega stanja s pomočjo izvedenca oziroma dodatnega zaslišanja g. M. V., saj ta ni bil določen za izvedenca s strani sodišča. Opozarja na to, da v tem primeru ne gre za izvedensko mnenje, temveč je stališče tega izvedenca mogoče upoštevati le kot del strankinih navedb oziroma kot zasebno listino tistega, ki sporoča, kakšno strokovno mnenje ima oseba, ki je listino podpisala. Mnenje tega izvedenca ni utemeljeno in nima razlogov, v čem je mnenje sodnega izvedenca dr. J. Ž. nepravilno. Zato meni, da bi moralo sodišče druge stopnje natančno, konkretno in nedvomno utemeljiti svoj zaključek, zakaj obstoj mnenja gospoda M. V. šteje kot zadosten razlog za ugotovitev nejasnosti in potreb po dopolnitvi dejanskega stanja. Nadalje izraža nestrinjanje s tem, da je potrebno prihranke ugotavljati posebej v sodnem postopku, saj iz pravilnika izhaja, da se lahko upoštevajo zgolj neposredni prihranki. Tožena stranka ne razume, kako bo sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo vse posamezne stroške, ki jih tožena stranka ni spremljala, izvedenec pa je že navedel, da so vse posredne koristi praktično nedoločljive in bi upoštevanje posebnih prihrankov lahko privedlo do neobvladljivih in absurdnih situacij. Tudi očitek sodišču prve stopnje, da se do teh vprašanj ni opredelilo, je neutemeljen. Ugotavljanje dodatnih dejstev s tem v zvezi bi pomenilo zavlačevanje postopka v neskončnost. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe. Strinja se s stališči sodišča druge stopnje, saj gre za ključna vprašanja, ki jih je potrebno v ponovnem postopku razčistiti in upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Po določbi drugega odstavka istega člena je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje v nasprotju z določbo prvega odstavka istega člena dovoljena pritožba. V pritožbenem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

Iz zakonskega besedila izhaja, da s to določbo ni uvedena možnost neke splošne pritožbe zoper sklepe sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje. Zoper takšen sklep je pritožba omejena le na razlog, ki je določen v ZDSS-1, in ob smiselni uporabi ZPP na nekatere od bistvenih kršitev določb postopka. Pritožba ni namenjena ponovnemu preverjanju pravilnosti stališč in razlogov odločitve sodišča druge stopnje v sklepu o razveljavitvi odločbe sodišča prve stopnje.

Zato pri obravnavanju pritožbe ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki pomenijo kritiko razlogov odločitve sodišča druge stopnje - t. j. kritiko zaključkov sodišča druge stopnje o nepopolnem ugotovljenem dejanskem stanju in potrebi po dopolnitvi postopka z dodatno izvedbo dokazov zaradi strokovnih vprašanj (predvsem o tem, zakaj je bila potrebna povečana količina arquada) ter glede opredelitve do določb pravilnika in upoštevanja vsega inovacijskega dohodka, katerega višina ni odvisna od tega, na kakšen način je tožena stranka spremljala posamezne stroške.

Stališče sodišča druge stopnje, da je treba dopolniti dokazni postopek in razlogi, ki so sodišče vodili k takšnemu zaključku, torej (tudi če ne bi bili pravilni) sami po sebi ne morejo biti stvar presoje Vrhovnega sodišča pri odločanju o pritožbi zoper razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Če bi poseglo v te razloge, bi Vrhovno sodišče kot tretja instanca odločalo o zakonitosti sklepa sodišča druge stopnje (sklepa, ki niti ne predstavlja odločitve o koncu postopka), kar v obstoječem sistemu pravnih sredstev ni mogoče. Predmet presoje bi bil na podlagi odločitve pritožbenega sodišča o potrebi po dopolnitvi dokaznega postopka lahko le v tem, da dopolnitve postopka ne opravi sodišče prve stopnje, temveč da takšen postopek izvede sodišče druge stopnje samo (popravi ugotovljene nepravilnosti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - 30. člen ZDSS-1). Ker pritožba dejansko sploh ne uveljavlja bistvene kršitve določbe 30. člena ZDSS-1, saj izključno izpodbija le razloge odločitve sodišča druge stopnje in ne navaja tega, da je to sodišče napačno odločilo o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, namesto da bi samo odločilo v zadevi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).