Jedro

Ker zapustnik v oporoki ni določil, naj se darila vračunajo v dedne deleže dedičev, do (zahtevanega) vračunanja daril v obravnavanem primeru (ker gre za oporočno dedovanje) ne more priti. Darila sodedinjam bi se kvečjemu lahko upoštevala, če bi prišlo do prikrajšanja pritožničinega nujnega deleža. Vendar pritožnica ni zahtevala vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža (40. in

41. člen ZD), temveč vračunaje daril (46. člen ZD), do katerega ni upravičena. Pa tudi v primeru, če bi pritožnica zahtevala nujni delež oziroma vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, bi bilo treba vrednost daril (četudi bi bila ta sporna) ugotoviti (na način določen v 30. členu ZD) v zapuščinskem in ne v pravdnem postopku.

Ugotovitev vrednosti daril namreč ni prejudicialno vprašanje, zaradi katerega bi bila potrebna napotitev na pravdo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. alinei 1. točke izreka razveljavi, v 2. alinei 1. točke izreka pa spremeni tako, da se beseda "1/2" v tretji vrstici nadomesti z besedo "1/6".

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in pritožnico napotilo na pravdo zoper dedinji Z.M.Č. in S.M., zaradi ugotovitve vrednosti darila po darilni pogodbi, ki jo je zapustnik sklenil z dedinjo Z.M.Č. dne 31.1.1996 in ugotovitve vrednosti darila, ki ga je zapustnik podaril dedinji S.M. po darilni pogodbi z dne 4.5.1986 ter zaradi ugotovitve, da v zapuščinsko maso ne spada 1/2 poslovnega prostora št. 2, to je trosobnega stanovanja v

I. nadstropju v površini 80,40 m2, s kletnim prostorom 6,96 m2, vpisano v vl. št. E X k.o. Domžale pod zaporedno št. A/1.4. Proti navedenemu sklepu se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dedinja R.M.M.K.. Meni, da bi jo moralo sodišče, če jo je že napotilo na pravdo, napotiti na pravdo tudi zaradi ugotovitve, da v zapuščinsko maso ne spada 1/2 poslovnega prostora gostinskega objekta na Š. ulici v Ljubljani. Na zapuščinski obravnavi je namreč izločala iz naslova skupnega premoženja tudi del navedenega objekta.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem postopku je pritožnica zatrjevala, da je zapustnik za časa svojega življenja podaril dedinji Z.M.Č. 1/2 solastniški delež na stanovanjski hiši št. 5 z garažo na parc. št. Y k.o. Spodnja Hudinja in nadalje, da je dedinji S.M., ker je sam plačal vso kupnino, dejansko podaril tudi kletno stanovanje v hiši na naslovu Š. v Ljubljani. Zahtevala je vračunaje teh daril v dedni delež sodedinj Z.M.Č. in S.M., slednji pa sta oprekali temu, da gre za darila, kot tudi temu, da se opravi vračunaje daril (prim. zapisnik na red. št. 17, vlogo na red. št. 27 spisa, priloge A26, A19, A20, A22 in A25).

Institut vračunanja daril v dedni delež sodedičev (collatio bonorum;

III. poglavje Zakona o dedovanju - ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 do Ur.

l. RS, št. 73/04) pride ex lege v poštev samo pri zakonitem dedovanju, pri oporočnem dedovanju pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil (K. Zupančič: Dedno pravo, 1991, str. 83, točka 192). V obravnavanem primeru je zapustnik napravil oporoko (red. št. 6 spisa), katero so dedinje priznale. Ker zapustnik v oporoki ni določil, naj se darila vračunajo v dedne deleže dedičev, do (zahtevanega) vračunanja daril (ker gre za oporočno dedovanje) ne more priti. Darila sodedinjam bi se kvečjemu lahko upoštevala, če bi prišlo do prikrajšanja pritožničinega nujnega deleža. Nujni dedič (25. člen ZD) ima v skladu z določbo 40. člena ZD pravico zahtevati zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež. V takšnem primeru je treba ugotoviti in izračunati skupni nujni delež in razpoložljivi del zapuščine ter v tem okviru upoštevati tudi vrednost daril, danih dedičem (28. člen ZD). Vendar pritožnica ni zahtevala vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža (40. in 41. člen ZD), temveč vračunanje daril (46. člen ZD), do katerega ni upravičena. Pa tudi v primeru, če bi pritožnica zahtevala nujni delež oziroma vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, bi bilo treba vrednost daril (četudi bi bila ta sporna) ugotoviti (na način, določen v 30. členu ZD) v zapuščinskem in ne v pravdnem postopku. Ugotovitev vrednosti daril namreč ni prejudicialno vprašanje, zaradi katerega bi bila potrebna napotitev na pravdo (prim. 210). Izkaže se, da 1. alinea 1. točke izreka izpodbijanega sklepa nima podlage niti v materialnih niti v procesnih določbah ZD, pa tudi ne v procesnih dejanjih strank, zaradi česar je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZD). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in 1. alineo 1. točke izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

V skladu z določbo prvega odstavka 212. člena ZD sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede vprašanja, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Na pravdo napoti tisto stranko, katere pravice šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).

V obravnavanem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da je pritožnica na glavni obravnavi dne 17.10.2003 (red. št. 17 spisa) izločala iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze 1/2 nepremičnin, vpisanih kot etažna lastnina pod zaporedno št. 4 v zk. vl. E X k.o. Domžale ter 1/2 gostinskega objekta na Š. v soseski, dedinji Z.M.Č. in S.M. pa sta izločitveni zahtevek priznali do 1/3 celotnih nepremičnin. Glede na citirano priznanje zapustnikovih hčera ni sporno, da 1/3 navedenih nepremičnin ne sodi v zapuščino, pač pa je sporno vprašanje, ali sodi v zapuščnino še nadaljnja 1/6 navedenih nepremičnin. Zato bi bilo treba zapuščinski postopek prekiniti in dedinjo R.M.M.K. (ker je glede na zemljiškoknjižne podatke, po katereih je lastnik teh nepremičnin zapustnik, njena pravica manj verjetna) napotiti na pravdo le glede zahtevka, da v zapuščinsko maso ne spada 1/6 (ne pa 1/2, ker 1/3 ni sporna) poslovnega prostora št. 2, to je trosobnega stanovanja v I. nadstropju v površini 80,42 m2, s kletnim prostorom 6,92 m2, vpisano v vl. št. E X k.o. Domžale pod zap. št. A/1-4. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano drugo alineo 1. točke izreka spremenilo tako, da se pritožnico napoti na pravdo le glede zahtevka, da v zapuščino ne sodi 1/6 omenjene nepremičnine (3. točka

365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V nadaljnjem postopku bo treba enako kot glede nepremičnine v Domžalah postopati tudi glede nepremičnine na Š. ulici, glede katere je pritožnica tudi uveljvljala izločitveni zahtevek, ki ga sodedinji nista priznali v celoti, na kar pritožnica utemeljeno opozarja.