Jedro

Ponovno pritožbeno poudarjanje subjektivnih občutkov tožnika v zvezi z danimi življenjskimi sposobnostmi po prometni nezgodi, ki da so zmanjšane, glede na vse navedeno prav tako ni relevantnega pomena, ko tak prikaz ni doživel potrditve v izvedenskem mnenju kot potrebni objektivizaciji tožnikovega prikaza. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjske odločitve o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku tako s p r e m e n i , da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 187.382,50 (sto sedeminosemdeset tisoč tristo dvainosemdeset 50/100) SIT, namesto v znesku

102.092,50 SIT po izpodbijani sodbi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.05.2005 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v zavrnilnem delu odločitve o glavni stvari v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ko je tožniku prisodilo odškodnino za negmotno škodo v nesku

450.000,00 SIT (od zahtevanih 1,250.000,00 SIT po modificiranem tožbenem zahtevku), od tega 350.000,00 SIT na račun telesnih bolečin in 100.000,00 SIT na račun negmotne škode v obliki strahu. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, po tem, ko je ugotovilo, da obravnavana poškodba trajnih posledic ni zapustila. V presežku do uveljavljane višine terjatve tožeče stranke je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 102.002,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.05.2005 dalje do plačila.

Tožeča stranka se pravočasno pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se zavzema ob sklicevanju na pravilno uporabo materialnega prava za prisojo celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine in strah tožnika kot tudi za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti. Sodišču prve stopnje očita tudi zagrešitev procesne kršitve, ker ni po predlogu tožeče stranke v zadevi sodelujočega izvedenca medicinske stroke dr.

zaslišalo neposredno na glavni obravnavi. Pritožba graja tudi stroškovno odločitev v smeri izračuna pravdnega uspeha tožeče stranke v fazi pravde do modifikacije tožbenega zahtevka. Pritožba se zavzema za spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v skladu s pritožbenimi stališči oziroma za razveljavitev prvostopenjske sodbe s ponovljenim odločanjem pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena v zvezi z grajo stroškovne odločitve, v ostalem je neutemeljena.

V zvezi z odločitvijo o glavni stvari: Pritožbeno sodišče tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP ocenjuje izpodbijano odločitev glede glavne stvari kot materialnopravno sprejemljivo, oprto na dovolj ugotovljeno dejansko stanje in tudi ustrezno obrazloženo v obrazložitvi napadene sodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni zašlo v očitane procesne kršitve, niti ne v morebitne uradno upoštevne. Pritožbeno sodišče tako najprej povzema zanesljive in obširne razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri razčistilo dejstva v zvezi z obstojem tožnikove negmotne škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko je ugotavljalo, ali je obravnavana nezgoda pri tožniku zaradi utrpelih poškodb pustila trajne posledice (kar je upoštevno dejansko stanje v zvezi s to obliko škode in posledično prisojo odškodnine). Potem, ko je v zadevi sodelujoči izvedenec medicinske stroke dr. ocenil, da pri tožniku ni ostala omejena gibljivost trajne narave, niti ne druga podlaga za zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti oziroma invalidnost, je utemeljeno zaključilo, da ta oblika negmotne škode kot pravno priznana oblika škode pri tožniku ne obstoji, ker ni omejene gibljivosti, sicer pa je pri tem utemeljeno izhajalo iz navedenih izvedenskih ugotovitev kot z vidika pravil stroke dane objektivizacije lastnega tožnikovega prikaza v tej smeri, ki pa je subjektivno obarvan in prikazuje večji obstoj škode pri tožniku v tej smeri. Zgolj subjektivna ocena tožnika pa ne zadostuje, saj mora doživeti potrditev z objektivizacijo z vidika pravil stroke.

Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede materialnopravno pravilne odločitve o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in za strah. Pri telesnih bolečinah je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obseg, trajanje in intenziteto prestanih telesnih bolečin pri tožniku kot tudi neugodnosti med zdravljenjem, prav tako pa je pri tej odškodninski postavki utemeljeno upoštevalo pri višini prisojene odškodnine tudi dejstvo, da je tožnik trpel določeno obdobje začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kar vse je sodišče prve stopnje v dejanskem oziru izčrpno ugotovilo in obrazložilo v razlogih napadene sodbe ter pritožbeno sodišče v tej smeri sprejema dokazne in dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa pravilno ni prezrlo dejstva, da obstoja bodočih telesnih bolečin pri tožniku izvedenec ne potrjuje. Tudi pretekla škoda v smeri preteklih kontinuiranih in občasnih telesnih bolečin ter narave in trajanja neugodnosti med zdravljenjem se pokaže glede na ugotovljeno stopnjo teh oblik negmotne škode primerno ovrednotena, prisojena odškodnina za telesne bolečine in za strah pa povsem primerno denarno zadoščenje za ti obliki negmotne škode v skladu s pravnimi pravili določbe člena 200 za to pravno razmerje še upoštevnih pravnih pravil Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. V pritožbi predlagano zviševanje odškodnine na celotni zahtevani znesek tako ni utemeljeno.

Pritožbeno oponiranje oceni sodišča prve stopnje, da obravnavana nezgoda pri tožniku trajnih posledic in posledičnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni zapustila, ne more biti utemeljeno ob že navedenem pravilnem sklicevanju sodišča prve stopnje na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr.. Slednji je svoje mnenje o neobstoju te oblike škode pri tožniku oprl na opravljene izmere gibljivosti in primerjavo s povprečno gibljivostjo udov. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo procesne kršitve in pomanjkljivosti, ko ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke na dodatno zaslišanje izvedenca dr. na zadnji glavni obravnavi dne

05.05.2005, saj je že prej navedeni izvedenec podal dve pisni dopolnitvi svojega mnenja, pa se je tožeča stranka s tem strinjala, kar kaže, da ni uporabila procesne opcije v smislu člena 253 ZPP, tedaj predlagala podaje izvida in mnenja izvedenca samo ustno na obravnavi.

Sicer pa je izvedenec odgovoril na ugovore tožeče stranke že v podanih pisnih dopolnitvah mnenja in je navedeno poudarjanje procesnih kršitev sodišče prve stopnje v zvezi z inštitutom izvedenstva prej odraz nesprejemanja podanega izvedenskega mnenja v tej smeri s strani tožeče stranke, kar pa glede na vse navedeno ni utemeljeno. Izvedenec je tudi sicer odgovoril na očitek pritožnika, da naj bi v dopolnitvi mnenja spremenil prvotno diagnozo tožnikove poškodbe, utrpele v obravnavani nezgodi in ga ovrgel, zato je tudi neutemeljeno ponovno pritožbeno nakazovanje na domnevno tovrstno nepravilnost pri izvedenskem delu. Ponovno pritožbeno poudarjanje subjektivnih občutkov tožnika v zvezi z danimi življenjskimi sposobnostmi po prometni nezgodi, ki da so zmanjšane, glede na vse navedeno prav tako ni relevantnega pomena, ko tak prikaz ni doživel potrditve v izvedenskem mnenju kot potrebni objektivizaciji tožnikovega prikaza. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjske odločitve o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka in pri tem prav tako napotuje na sprejemljive razloge prvostopenjske sodbe.

Pritožbeno sodišče je tako v zvezi z odločitvijo o glavni stvari, potem ko tudi samo ni našlo uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava, ob zavrnitvi tožnikove pritožbe kot neutemeljene, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

V zvezi s stroškovnim izrekom: V tej smeri je treba priznati uspeh pritožbi, ko opozarja, da sodišče prve stopnje pri oceni pravdnega uspeha posamezne pravdne stranke v pravdi ni upoštevalo, da je tožena stranka tudi odškodnino za gmotno škodo tožnika v znesku 436.272,00 SIT izplačala v teku pravde in je treba tudi to odškodnino upoštevati v okviru uspeha tožeče stranke v tem delu pravde, kar res pomeni, da je v bistvu v prvi fazi pravde tožeča stranka uveljavljala zahtevek v višini 1,787.371,00 SIT, uspela pa do višine 886.272,00 SIT, kar je v prvi fazi pravde do modifikacije tožbenega zahtevka (z delnim umikom tožbe zaradi plačila že navedene odškodnine za materialno škodo), za tožečo stranko polovični uspeh.

Zato je upravičena do povračila pravdnih stroškov, po nesporni stroškovni odmeri tožeče stranke v prvi fazi pravde odmerjenih v znesku 193.585,00 SIT, v znesku

96.792,50 SIT. Toženi stranki pripada povračilo njenih pravdnih stroškov v tej fazi pravde odmerjenih na

10.936,50 SIT v znesku 5.468,00 SIT in je tako za prvo fazo pravde tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v breme tožene stranke v znesku

91.324,50 SIT. V drugi fazi pravde ji pripade od odmerjenih pravdnih stroškov v znesku 435.516,80 SIT v sorazmerju s pravdnim uspehom 36 % znesek 156.786,00 SIT, toženi stranki pa od odmerjenih 94.887,42 SIT ob 64 % uspehu v pravdi znesek 60.728,00 SIT. Po pobotanju obeh zneskov mora za to fazo pravde tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 96. 058,00 SIT oziroma za celotno pravdo pravdne stroške v znesku 187.382,50 SIT. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje ob uporabi pooblastil iz 4. točke člena 358 ZPP ustrezno spremenilo stroškovni izrek napadene sodbe ob ugoditvi pritožbi v tem delu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam, merilo za pritožbeni uspeh pa je odločitev o glavni stvari.