Jedro

Zgolj z navedbo, da je tožnik primopredajo poslov opravljal po izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni verjetno izkazana terjatev, saj ni verjetno izkazano, da se tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker naj bi tožnik na delu ostal po izteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena. Zato ni pogojev za izdajo začasne odredbe s pozivom tožnika nazaj na delo in priznanjem pravic iz delovnega razmerja do pravnomočne odločitve v sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da sta toženi stranki dolžni tožnika pozvati na delo ter mu zagotoviti vse z njegovim delovnim razmerjem priznane pravice in mu za čas trajanja delovnega spora zagotoviti izplačilo nadomestila mesečne bruto plače v znesku 1.445,14 EUR mesečno za vsak posamezni mesec za čas od 1. 12. 2011 dalje, vse do pravnomočne odločbe v sodnem sporu glede ugotovitve delovnega razmerja, do vsakega 5. v mesecu (I./1. točka). Zavrnilo je tudi predlog, da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitev (I./2. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z utemeljenostjo terjatve do tožene stranke pri čemer je spregledalo, da je delodajalec nastopal šikanozno, šikano pa mora po delovnopravnih predpisih delodajalec oziroma tožena stranka dokazati, da ne obstoji. Delodajalec je naknadno, potem ko je ugotovil svojo napako poslal opravičilo tožniku, kar izkazuje dodatno, da je bil tožnik vseskozi v dobri veri glede svojega delovnega razmerja. Tožnik je prejel sklep št. 5 šeste (6.) korespodenčne seje senata ... z dne 24. 11. 2011 o izbiri, delo je nadaljeval v dobri veri po določbah ZDR. ZDR določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi s konkludentimi ravnanji ter oceno tovrstnih ravnanj izvaja skladno z 10. in 11. členom ZDR. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekla, pri čemer je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca. Skladno z izbiro je tožnik tudi podpisal pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem in sicer dne 25. 11. 2011, ki tudi nosi datum 25. 11. 2011 in sicer za nedoločen čas, to pogodbo je dobil vročeno, podpisal pa jo je tudi dekan fakultete. Univerzo po Statutu Univerze zastopa tudi dekan članice in sicer po 19. in 23. členu Statuta Univerze. Tožnik je šele 6. 12. 2011 prejel od delodajalca obvestilo, da delovno razmerje ni bilo sklenjeno. Ker je tožnik pogodbo podpisal se po izrecni določbi 21. člena OZ šteje podpis kot izjava tožnika, da ponujeno pogodbo sprejme in s tem je formalno pravno delovno razmerje za nedoločen čas že nastalo. Tako obstaja velika verjetnost da terjatev tožnika zoper toženo stranko obstoji. Tožnik je šibkejša stranka in bi ga moralo sodišče zaščititi pri zagotovitvi njegovih pravic, ki jih ima na podlagi zakona kot ustave. Tožnik pripominja, da je splošna praksa na univerzi ter fakulteti tudi že s prejšnjimi pogodbami o zaposlitvi, da je po podpisu pogodbe s strani dekana normalno nadaljeval z delom, kar je tožena stranka od njega celo zahtevala. Tožnik je tako že konec leta 2010 pridobil pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. ZIZ v 1. odstavku 272. člena določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po določilih 2. odstavka 272. člena ZIZ, mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. ZIZ v 273. členu določa, da sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Kot navaja tožnik je delal po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas na fakulteti še tri dni, pri čemer zatrjuje, da se mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje transformiralo na podlagi določil 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), ki določa da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če delavec ostane na delu tudi po preteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost, da terjatev obstoji, ali da bo terjatev upnika zoper dolžnika nastala. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana, pri čemer dejstvo, da je tožnik opravljal primopredajo še ne more pomeniti, se je delovno razmerje transformiralo v nedoločen čas. Zgolj opravljenje primopredaje po prenehanju delovnega razmerja še ne more avtomatično pomeniti, da je obstojala volja delodajalca po nadaljevanju delovnega razmerja, kot navaja tožnik. Prav tako pogodbo o zaposlitvi lahko sklene le oseba, ki je za to pristojna, kar pa v tej fazi postopka še ni verjetno izkazano. Tožnik že sam v tožbi navaja, da pogodbe o zaposlitvi ni sklenil z zakonitim zastopnikom delodajalca, to je rektorjem univerze .... Iz predložene dokumentacije, ki jo je predložil tožnik pa tudi izhaja, da ga fakulteta obvešča, da je univerza ... zavrnila podpis pogodbe o zaposlitvi in zato delovno razmerje z dnem 1. 12. 2011 ni sklenjeno.

Neupoštevane so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik šele dne 6. 12. 2011 prejel od delodajalca obvestilo, da delovno razmerje ni bilo sklenjeno. Pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha s potekom določenega časa in delodajalec ni zavezan, da bi delavca z nekakšnimi obvestili še posebej obveščal o tem, da je delavcu prenehalo delovno razmerje. Prav tako sam predlog pogodbe o zaposlitvi, ki je ni podpisal pooblaščeni zastopnik, ne more biti v veljavi. Ni mogoče slediti tudi tožnikovemu pritožbenemu ugovoru, da je tožnik zatrjeval, da je bil šikaniran, pri čemer je bilo dokazno breme v zvezi s tem na strani delodajalca. Tožniku pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni izvajalo nikakršnega dokaznega postopka v zvezi s temi navedbami in tožena stranka niti še ni podala odgovora na tožbo. Sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ugotavlja le verjetnost obstoja terjatve, kot to določa 272. člen ZIZ, kar pa do sedaj še ni izkazano. Zato sodišču nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe tudi ni bilo potrebno ugotavljati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.