Jedro

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je ugotovil, da so jih izdali „neplačujoči gospodarski subjekti“, tožniku pa je očital, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je tudi skladno s prakso SEU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper za obdobje od 1. 10. 2009 do 31. 10. 2009 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 79.280,00 EUR (točka I. izreka) in ugotovil, da je bilo na podlagi sklepa o zavarovanju plačila davčnih obveznosti št. 610-198/2010-3 z dne 13. 8. 2010 zavarovano plačilo iz naslova DDV za sporno obdobje v znesku 79.505,00 EUR, zato se tožniku preveč zavarovani znesek 225,00 EUR vrne (točka II. izreka). Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne, stroški postopka, ki so nastali bremenijo davčni organ in tožnika, pritožba ne zadrži izvršitve (točki III. in IV. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) in o tem 19. 10. 2010 sestavljen zapisnik. Pripombe tožnika na zapisnik in odgovori nanje so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi dveh računov, ki jih je v oktobru 2009 izdala družba A. d.o.o. za različne elektronske naprave, v večini primerov računalniški procesorji proizvajalca B. V postopku DIN pri navedeni družbi je davčni organ ugotovil, da na sedežu ne opravlja dejavnosti, odgovorna oseba ni dosegljiva, 31. 3. 2010 je odpovedala najemno pogodbo za poslovni prostor in tudi formalno prenehala z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Namen ustanovitve te družbe je zgolj opravljanje navideznih poslov in pridobitve davčnih ugodnosti. Tožniku davčni organ očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila davka, saj je odgovorna oseba tožnika imela specialistično znanje na področju ponudnikov računalniških elementov. Za posel v veliki vrednosti v oktobru 2009 se je tožnik dogovarjal po telefonu in ga sklenil brez pogodb in zavarovanja ter brez preverjanja blaga, ki je bilo dobavljeno preko carinskega skladišča. Prejeti računi so vsebovali le količino, naziv in vrednost blaga. Priložene ni bilo nobene specifikacije blaga in nobenih kod, na podlagi katerih bi bilo lahko nesporno ugotovljeno, katero blago je bilo predmet transakcije. Davčni organ meni, da tožnik ni ravnal dovolj skrbno in ni preveril s kom in s čem trguje. Gre za verigo dobav z elektronskimi napravami in opremo, ki jo prvostopenjski organ navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ker tožnik ni izkazal, da bi mu predmetno dobavo dejansko izvedel izdajatelj računov, davčni organ na podlagi 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih dveh računih. Davčni organ navaja 76. člen in 77. člen Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in sodbe sodišča SEU C-342/87, C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi).

Sklep o zavarovanju plačil davčnih obveznosti Davčnega urada Koper št. DT 0610-198/2010-3 z dne 13. 8. 2010 za zavarovanje plačila DDV v znesku 79.505,00 EUR je bil izdan na podlagi 111. člena ZDavP-2. Zavarovanje v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti je potrebno, če se na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oz. drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu utemeljeno pričakuje, da bo zavezanec za davek onemogočil ali znatno otežil izpolnitev oz. plačilo davčnih obveznosti. Davčni organ je ugotovil, da tožnik nima v posesti nepremičnega in premičnega premoženja ter drugih sredstev, s katerimi bi lahko davčni organ zavaroval in kasneje poplačal ugotovljeno davčno obveznost. Družba blaga praviloma ne skladišči dalj časa. Transakcije potekajo zelo hitro in se lahko blago kupca spremeni tudi trikrat v enem dnevu. Težko je slediti finančnim transakcijam. Davčni organ utemeljeno pričakuje, da bo v zvezi z zavezancem izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti iz naslova DDV za obdobje november 2009 onemogočeno ali precej oteženo, zato je na podlagi 111. člena ZDavP-2 v povezavi s 114. členom ter 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izdal začasni sklep za zavarovanje. Zavarovanje velja do dneva plačila davčne obveznosti. Plačilo obveznosti iz naslova DDV je bilo zavarovano z navedenim sklepom v znesku 79.505,00 EUR. Iz ugotovitev DIN pa izhaja, da se tožniku preveč plačani znesek zavarovanja v višini 225,00 EUR vrne.

Pritožbeni organ je zahtevo za ničnost izpodbijane odločbe, zavrgel (točka 1. izreka), pritožbo je zavrnil kot tudi zahtevo za povračilo stroškov (točki 2. in 3. izreka). V zvezi s predlogom za ugotovitev ničnosti pritožbeni organ pojasnjuje, da je pritožba redno pravno sredstvo, ki se lahko uveljavlja iz razlogov, ki jih navaja prvi odstavek 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Če pritožba ni vložena, postane odločba dokončna in pravnomočna. Tako odločbo pa je mogoče izpodbijati le še z izrednimi pravnimi sredstvi, med katere spada tudi ničnost. Ničnost kot izredno pravno sredstvo je omejena le za predpisane najhujše kršitve pravil procesnega in materialnega prava. Razlogi zanjo so navedeni taksativno v 279. členu ZUP. V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja ničnostne razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Iste razloge hkrati uveljavlja tudi v pritožbi zoper isto izpodbijano odločbo. Po mnenju pritožbenega organa v obravnavanem primeru zakonsko določeni pogoji za uveljavljanje ničnosti niso podani.

Glede spora v zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV tožnika za račune, prejete od družbe A. d.o.o., je že prvostopenjski organ podrobno opisal potek dogodkov, glede prejema spornega računa od družbe A. d.o.o. kot izdaje računa s strani tožnika. Davčnemu organu tudi v pritožbi niso bile priložene nobene listine o ponudi, naročilu in dobavi spornega blaga. Priložena sta bila le predračuna, ki sta po vsebini enaka s spornima računoma in imata isti datum kot računa. Tudi po mnenju pritožbenega organa gre za fiktivna računa, navidezni pravni posli pa na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje. Dejanske transakcije med družbama niso obstajale ter verodostojnih dokazov o tem ni imela nobena od udeleženih družb. V pritožbi pa tudi ni bilo predloženih verodostojnih dokazil, ki bi dokazovali resničnost dobave blaga s strani družbe A. d.o.o. Vsaka družba je na podlagi Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) dolžna voditi poslovne knjige na podlagi verodostojnih listin, te pa opredeljujejo Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo navedeno blago tožniku dobavljeno, sporno pa je, ali je tožniku dejansko dobavil blago izvedel prav izdajatelj spornih dveh računov. Sporna računa je izdal „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „missing trader“ družba, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004. Navaja prakso SEU (C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi). Dokazno breme pa je v davčnem postopku na podlagi 76. člena ZDavP-2 na davčnemu zavezancu, dokazna sredstva pa so navedena v 77. členu ZDavP-2. Pravica do odbitka do vstopnega DDV ki je navedena v 62. členu ZDDV-1 davčnemu zavezancu ne pripada v primeru, če obstoji zloraba. Iz sodbe SEU v zadevi C-342/87 izhaja, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden, ampak mora biti na računu zaračunana transakcija biti tudi dejansko opravljena.

V točki II. izreka izpodbijane odločbe je bilo določeno, da se tožniku vrne preveč zavarovani znesek v višini 225,00 EUR. Razlogi so podrobneje navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zoper njih tožnik glede višine zavarovanega zneska davčne obveznosti ne ugovarja. Sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti je bil izdan za znesek 79.505,00 EUR. Iz točke I. izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so bile zavezancu dodatno obračunane obveznosti iz naslova DDV v znesku 79.280,00 EUR, kar pomeni, da je bil davčni organ dolžan zavezancu vrniti razliko med zavarovanim zneskom davčne obveznosti in dejansko obračunanim DDV o ugovoru tožnika, da je bil izdan v isti zadevi dvakrat izdan sklep, pritožbeni organ ni odločal, ker to ni bil predmet pritožbenega postopka, marveč drugega, samostojnega postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da obstajajo razlogi, zaradi katerih je napadena odločba nična. Meni, da gola domneva za sprejem začasnega sklepa ne more zadoščati, pač pa mora biti podan utemeljen sum, da bi zavezanec ravnal v nasprotju z obveznostmi za izpolnitev davčnega dolga, glede na določbo drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Začasni sklep o zavarovanju pa mora biti tudi obrazložen. Podan mora biti tudi utemeljen sum, da bi davčni zavezanec ravnal v nasprotju z obveznostmi za izpolnitev davčnega dolga. Davčni organ je enak sklep glede istega pravnega in dejanskega stanja izdal dvakrat. Tožnik je 8. 9. 2010 prejel sklep Davčnega urada Koper DT 4230-955/2009 17 z dne 6. 9. 2010, s katerim je Davčni urad Koper ponovni postopek v zadevi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti po izdanem začasnem sklepu Davčnega urada Koper DT 4230- 955/2009-1 z dne 23. 12. 2009, ustavil. Kot razlog je navedel, da je davčni urad v postopku DIN za obdobje od 1. 10. 2009 do 31. 10. 2009 izdal začasni sklep 0610-198/2010-3 z dne 13. 8. 2010, s katerim se je zadržala izpolnitev terjatve, ki jo ima davčni zavezanec iz naslova presežka DDV za mesec oktober za leto 2009 v vrednosti 79.505,00 EUR.

Tožnik je v roku podal pripombe na zapisnik ki jih davčni organ ni upošteval in se do njih tudi ni opredelil. Tožnik meni, da je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter da so podane kršitve določb postopka. Pri družbi A. d.o.o. ter pri ostalih družbah, udeleženih v verižni prodaji spornega blaga: C. d.o.o. in D. d.o.o. je bil opravljen DIN, o katerem pa tožnik ni bil obveščen in se ne more opredeliti. Tožnik ni imel vpliva na poslovanje teh družb, ravnal je kot dober gospodar, preveril je ali je družba vpisana v sodni register in ali ima veljavno davčno številko. Ni imel razloga, da bi dvomil v poslovanje družbe A. d.o.o., saj se je osebno pogovarjal z direktorjem po telefonu, ko je bil posel v bistvenih elementih dogovorjen pa je prišlo tudi do dobave. Davčni organ bi moral v postopek pritegniti izvedenca, ki bi odgovoril na konkretna vprašanja in se opredelil do gospodarske smotrnosti ekonomskih odločitev tožnika, saj nima potrebnega znanja in izkušenj. Tožnik opozarja na načelo nevtralnosti iz Šeste direktive Sveta. Računi izdajatelja A. d.o.o. imajo vse z zakonom predpisane sestavine, vključno z obračunanim DDV, ki je bil v celoti plačan. Naloga davčnega organa je, da od družb, ki izstavijo račune in obračunajo DDV tega tudi izterja. V letu 2009 je dobavitelj tožnika posloval. Davčni organ skuša prevaliti davčno breme na tožnika, za kar nima podlage. Prav tako niso podani pogoji in ne gre za navidezen pravni posel, kot je določen v tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2. Davčni organ pa tudi ni izvajal zakonsko predvidenega ugotovitvenega postopka, kateri posel naj bi navidezni posel prikrival. Tožnik ni vedel oz. ni mogel vedeti, da posluje z „neplačujočim gospodarskim subjektom“. Z odgovorno osebo dobavitelja se je sestal, ugotovil je, kje so poslovni prostori, ugotovil je, da ima zaposlenega delavca in da gre za novo nastalo podjetje, ki je na trg šele vstopilo.

Edina obveznost, ki jo zavezanec za davek v zvezi z dobavitelji ima je, da ugotovi ali so vpisani v register davčnih zavezancev za DDV in ali vsebuje račun vse predpisane podatke v skladu z določbo 81. člena do 84. člena ZDDV-1. Davčni organ ne more postavljati pogojev, ki niso navedeni v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1. Tožnik o kupcih blaga od družbe E., ki ji je prodal predmete računalniške komponente vedel ničesar, kar izhaja iz dopisa te družbe z dne 27. 10. 2010 in elektronskega sporočila z dne 29. 10. 2010, o tem pa se davčni organ ni izjasnil. Ni neobičajno, da je bilo izvedeno takojšnje plačilo s strani družbe E., saj je takšen način poslovanja običajen, saj je tožnik prejel za predmetni posel kratkoročni kredit. Blago je bilo dobavljeno preko špedicije, prevoznik pa ne more in ne sme odpirati embalaže, ker bi stranka lahko zavrnila blago zaradi poškodovane embalaže. Dobave spornih artiklov so bile opravljene. Davčni organ pa se ni opredelil do podatkov iz tahografa in pričanj prevoznika, kakor tudi ne do navedb tožnika. Tožnik je posloval v celoti transparentno, saj je moral bilance redno dostavljati bankam, zaradi podaljševanja kredita. Blago je bilo sprejeto s strani špediterja, ki je blago pregledal in izdal poročilo. Špediter je po pregledu blaga in po pisnem nalogu tožnika predal blago kupcu. Tožnik navaja določbo 73. člena, tretji odstavek 74. člena in prvi odstavek 76. člena ZDavP-2. Iz 5. člena ZDavP-2 izhaja, da je davčni organ zavezan k načelu materialne resnice. Davčni organ pa je arbitrarno upošteval dokaze, ki so bili tožniku v škodo, kar predstavlja kršitev določb postopka. Da gre za navidezne posle izhaja zgolj iz domneve davčnega organa, teh navedb pa davčni organ ni podkrepil z nobenimi dokazi in tako v tem delu obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Navaja sodbo SEU C-342/87. Pri sklepanju predmetnih poslov je tožnik ravnal razumno kot se od strokovnjaka pričakuje.

Da gre za družbe tipa „missing trader“ izhaja iz kataloga, pri čemer je potrebno upoštevati kvalitativne in kvantitativne pogoje. V danem primeru je šlo za pogodbeno razmerje, sicer ne bi bili izdani predmetni računi. Ni šlo za plačilo z gotovino, asignacijo, takojšnje plačilo ali predplačilo. Šlo je za običajen način poslovanja in fakturiranja, običajne so tudi marže in popusti. Tožnik je komuniciral preko mobilnih telefonov, kar je prav tako običajno. Blago je prefakturiral glede na ustaljeno poslovno prakso. Osebo, s katero je posloval je poznal po imenu. Tožnik je ravnal kot dober gospodar, ni vedel, da sodeluje z „missing traderji“ in je ravnal je v dobri veri. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti plačan DDV v znesku 79.280,00 EUR in stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obresti v roku 15 dni pod izvršbo, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je ugotovil, da so jih izdali „neplačujoči gospodarski subjekti“, tožniku pa očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je tudi skladno s prakso SEU (v zadevi C-439/04 in C-440/04, združeni zadevi). Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, na podlagi katere temelji pravilen zaključek, da so sporni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV in obravnavani posli dobave elektronskih naprav in opreme, navidezni. Navedeno izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Iz podatkov DIN pri tožnikovemu dobavitelju, družbi A. d.o.o. ter pri dobaviteljih tej družbi: C. d.o.o. in D. d.o.o. je bilo razvidno, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Iz ugotovitev DIN pri citiranih družbah izhaja, da nimajo kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobave vozil, zaračunane s spornimi računi, tudi dejansko opravile.

Sporni posli dobave računalniških komponent in opreme in sporni računi so tudi po presoji sodišča navidezni (fiktivni), kot to določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 in so izstavljeni zgolj z namenom davčne neupravičene pridobitve davčnih ugodnosti. Gre za davčni vrtiljak z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Izdajatelji računov v tem davčnem vrtiljaku so družbe, ki so „neplačujoči gospodarski subjekti“, ki niso zaposlovale delavcev, nimajo sklenjenih pogodb o dobavi, ne razpolagajo z dokumentacijo, nimajo zaposlenih in materialnih sredstev. Pravilna je tudi ugotovitev, da gre v danem primeru za zlorabo ID številke za DDV. Družbam je bila, kot izhaja iz upravnih spisov, posledično tudi odvzeta ID številka za DDV. Tudi po mnenju sodišča spornih dobav glede na navedeno, družba A. d.o.o. tožniku ni mogla opraviti. Davčni organ je obširno navedel dejstva in razloge na podlagi katerih je zaključil, da gre za navidezne posle in fiktivne račune, tako je neutemeljen ugovor tožnika, da gre zgolj za domnevo davčnega organa, ki ni podkrepljena z nobenimi dokazi. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, na podlagi katere temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni in da gre za navidezne pravne posle, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, tožnik pa nasprotnega ni dokazal. Tudi po presoji sodišča iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ, je v tem postopku ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Tožnik tako ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Ob takem stanju stvari pa ne moremo govoriti o kršitvi načela nevtralnosti DDV, saj ob ugotovljeni zlorabi pravic tudi ne gre za opravljene dobave blaga v smislu Šeste direktive Sveta in posledično tudi ne do pravice do odbitka vstopnega DDV. Računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU npr. v zadevi C-342/87, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Ne zadošča ugotovitev, da so bile dobave opravljene, kot zatrjuje tožnik, pač pa je treba dokazati, da je te opravil prav izdajatelj računa, saj bi to lahko bila tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Ugovor tožnika, da je vse sporne račune tudi poravnal, pa na drugačno odločitev nima vpliva. Davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka (31. člen ZDavP-2). Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožnika, da je njegova edina obveznost, da ugotovi, ali so dobavitelji vpisani v register davčnih zavezancev za DDV in ali vsebuje račun vse predpisane podatke v skladu z določbo 81. člena do 84. člena ZDDV-1. Tudi po mnenju sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element, na podlagi objektivnih okoliščin, na katere se pravilno sklicuje prvostopenjski organ. Tožnik pred sklenjenim poslom ni izvedel skoraj nobene preveritve o delovanju navedenih družb (razen preveritve ID številke za DDV in preveritve podatkov v sodnem registru) v smislu preverjanja njihove sposobnosti kvalitetnega opravljanja naročenih storitev. Slednje bi bilo pričakovati, glede na to, da gre za specializirane dobave na področju računalniške strojne opreme. Omenjene družbe so bile na novo registrirani davčni zavezanci za DDV in niso imele nobenih referenc, prav tako so bile brez ustreznih sredstev za izvajanje poslov. Tožnik, razen z računi, ne razpolaga z nobenimi listinami o poslovanju z navedenimi družbami. Tožnik se je za posle velike vrednosti dogovarjal kar po telefonu, ni sklenil nobene pogodbe, naročenega blaga ni preverjal, priložene ni bilo nobene specifikacije blaga.

Na podlagi 62. člena ZDDV-1 sme davčni zavezanec odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev. Pri tem pa je pravica do odbitka vstopnega DDV ugodnost, ki se lahko uveljavlja le pod pogojem, da so zanjo izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji v 62. členu in 63. členu ZDDV-1. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti, zato je dokazno breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Zavezanec za davek pa svoje trditve v davčnem postopku dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s zakonom o obdavčenju (77. člen ZDavP-2). Glede na navedeno davčni organ ni kršil pravil postopka, ko ni sledil tožnikovemu dokaznemu predlogu za imenovanje izvedenca ustrezne stroke.

Razlogi za zavrnitev pravice do odbitka DDV pa niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so citirane družbe zaračunane dobave tožniku tudi resnično opravile, saj tožnik ni davčnemu organu predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi, drugim zakonom ali računovodskim standardom, dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona poslovne knjige in evidence. Tožnik je tisti, ki bi moral voditi poslovno dokumentacijo in poslovne dogodke evidentirati pravilno. Sodišče se tudi strinja z razlago SRS (2006) na način, kot sta pojasnila davčna organa. Dejansko stanje je tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami (SRS 28.45.).

Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da ni bil seznanjen o ugotovitvah DIN pri citiranih družbah, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, imel je možnost podati pripombe na zapisnik in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN in v obrazložitvi izpodbijane odločbe obsežno navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje spornih računov in dejstva, ki jih je ugotovil pri navedenih družbah. Tožnik je bil s temi okoliščinami tudi seznanjen, zato očitek, da ni mogel sodelovati v tem postopku, ni utemeljen. Tožnik je bil pozvan, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z dobavo blaga in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in tudi pojasnil, zakaj ne izkazujejo dobave. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in da se ni opredelil do okoliščin, ki so mu v korist. Neutemeljen je ugovor tožnika, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih navedb v pripombah na zapisnik in v pritožbi. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Ne gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP-2), dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovljeno. Neutemeljen je ugovor tožnika, da je davčni organ arbitrarno presojal dokaze, ki so tožniku v škodo in ni upošteval dokazov, ki so tožniku v korist. Po mnenju sodišča je pravilna odločitev davčnega organa in v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dobava računalniških komponent s strani izdajatelja računov in gre za navidezne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV. Davčni organ je tudi podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da gre v danem primeru po vsebini dejansko za fiktivne posle z namenom zlorabe davčnega sistema DDV in tako tudi po presoji sodišča utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji iz 62. člena in 63. člena ZDDV-1. Pritožbeni organ je tudi povsem utemeljeno zavrnil tožnikov ugovor ničnosti, saj razlogi zanjo, ki so taksativno navedeni v 279. členu ZUP, v obravnavanem tudi po presoji sodišča niso podani, saj tožnik uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeno v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.