Jedro

Če sta prejšnja lastnika nacionaliziranega premoženja imela na dan uveljavitve Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije avstrijsko državljanstvo in zato pravico dobiti odškodnino od Avstrije, nista denacionalizacijska upravičenca ter na drugačno odločitev ne more vplivati zatrjevana okoliščina, da odškodnine nista dobila, saj se ta okoliščina presoja samo po pogodbi, ne pa po internem pravu tuje države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2794/97-7 z dne 16.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.10.1997 in samo odločilo o stvari tako, da je pritožbo prizadetih strank zoper sklep Upravne enote R. z dne 23.6.1997 zavrnilo. S tem sklepom je Upravna enota R. zavrgla zahtevo prizadetih strank za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. K.T. in pok. K.S., roj. T. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je predmet denacionalizacije premoženje, ki je bilo K.S. in K.T. podržavljeno na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46, 74/46), torej na način, ki ga je ZDen opredelil kot krivičnega, in zato omogoča denacionalizacijo. Ker pa je bilo to premoženje predmet Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki jo je Jugoslavija ratificirala dne 10.11.1955 (Uradni list FLRJ, št. 2/56), gre za vprašanje, ali sta prejšnja lastnika premoženja upravičenca do denacionalizacije. To je dejansko vprašanje, ki ga ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (3. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen, Uradni list RS, št. 65/98, ZDen-B). Ker že iz 2. točke 27. člena navedene pogodbe izhaja, da je bila dana podlaga, da avstrijski državljani za zadržano premoženje zahtevajo odškodnino od Avstrije, pri čemer v obravnavanem primeru njihovo avstrijsko državljanstvo ob uveljavitvi navedene pogodbe niti ni sporno, je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da sta prejšnja lastnika imela pravico dobiti odškodnino od Avstrije in torej glede na 2. odstavek 10. člena ZDen nista upravičenca do denacionalizacije. Zato je prvostopenjski organ zahtevo za denacionalizacijo utemeljeno zavrgel. Ker torej niso bili podani razlogi za odpravo sklepa prvostopenjskega organa, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter odločilo o stvari na podlagi 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Prizadete stranke (pravni nasledniki oškodovancev in vlagatelji zahteve za denacionalizacijo) se pritožujejo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navajajo, da je upravno sodišče kršilo določbo 4. člena Ustavnega zakona, ki določa, da se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tudi zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Navodilo za izvrševanje odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki ga je izdal Zvezni državni sekretariat FLRJ za finance, je po določbi 4. člena Ustavnega zakona veljavno pravo. Upravno sodišče pa je prekoračilo svoje pristojnosti s stališčem, da naj bi bilo to navodilo v nasprotju z mednarodno pogodbo. Po določbi 2. odstavka 4. člena Ustavnega zakona bi o tem lahko eventualno odločalo le Ustavno sodišče, če s tem tudi samo ne bi kršilo 8. člena Ustave Republike Slovenije. Upoštevati je namreč treba tudi predpise Republike Avstrije v zvezi z izvajanjem Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne demokratične Avstrije, ki so navedeni v predloženem dopisu avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani z dne 10.10.1997 in ki je bil poslan Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije ter iz katerega izhaja, da oškodovanca nista bila upravičena do odškodnine v Republiki Avstriji na podlagi navedene državne pogodbe. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa je K.T. pridobil avstrijsko državljanstvo dne 19.9.1947 ter istočasno ostal jugoslovanski državljan do svoje smrti, to je do 22.3.1969. K.S. roj. T. pa je pridobila avstrijsko državljanstvo dne 21.3.1955 ter istočasno ostala jugoslovanska državljanka do svoje smrti, to je do 20.7.1990. Predlagajo, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo Državnega tožilstva Republike Slovenije kot neutemeljeno zavrne.

Tožena in tožeča stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

ZDen je v 2. odstavku 10. člena določil, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

V konkretni zadevi je sporno, ali sta prejšnja lastnika podržavljenega premoženja K.S., rojena T. in K.T. upravičenca do denacionalizacije glede na 2. odstavek 10. člena ZDen in 2. točko 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. Po 2. točki 27. člena citirane pogodbe je Federativna ljudska Republika Jugoslavija imela pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, pravice in interese, ki so se nahajali na jugoslovanskem teritoriju na dan uveljavitve te pogodbe; avstrijska vlada pa se je zavezala, da bo poravnala škodo avstrijskim državljanom, ki jim je premoženje odvzeto po tej točki. Za izvajanje iste pogodbe je bil sicer sprejet Odlok o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/57, Odlok), za njegovo izvajanje pa Navodilo (Uradni list FLRJ, št. 4/58). Toda navedena predpisa (Odlok in Navodilo) se po vsebini nanašata na avstrijsko premoženje, ki do uveljavitve navedene pogodbe (28.11.1955) še ni prešlo v splošno ljudsko premoženje. Ne nanašata pa se na pred uveljavitvijo iste pogodbe že zaplenjeno in zadržano premoženje, ki je lahko predmet denacionalizacije in za kar v obravnavani zadevi tudi gre. Zato po presoji pritožbenega sodišča upravičenosti do denacionalizacije obravnavanega premoženja ni mogoče presojati na podlagi Navodila za izvrševanje odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije in je pritožbeni ugovor, ki to uveljavlja, neutemeljen.

Ker niti ni izpodbijano njuno avstrijsko državljanstvo ob uveljavitvi državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da oškodovanca glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen nista upravičenca do denacionalizacije, saj sta imela pravico zahtevati odškodnino od avstrijske države po 2. točki 27. člena navedene državne pogodbe. Glede na to, da se je ista državna pogodba nanašala na premoženje, pravice in interese avstrijskih državljanov, kar pa sta oškodovanca na dan uveljavitve te državne pogodbe tudi bila, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati njuno zatrjevano in v postopku obnove izpodbijano jugoslovansko državljanstvo. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati zatrjevana okoliščina, da oškodovanca nista dobila odškodnine od Avstrije. Po 3. členu novele ZDen-B se ta okoliščina presoja samo po pogodbi, ne pa po internem pravu tuje države.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.