Jedro

Sodišče prve stopnje postopka ni vodilo po določbah, ki veljajo za spore majhne vrednosti, vendar s tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja, relativne bistvene kršitve določb postopka v zvezi s tem pa v pritožbah nihče ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato tudi v pritožbenem postopku zadevo obravnavalo po določbah, ki veljajo za običajne spore.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo o še spornem tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe tako, da je nasprotna tožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) O. dolžna plačati nasprotnemu tožniku (v nadaljevanju tožniku) M. H. znesek 6,69 SIT, z zamudnimi obrestmi od 12.10.1984 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek, t.j. razliko do 13,40 SIT z obrestmi pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 8.241,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka izpodbija sodbo v izreku o zamudnih obrestih in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od glavnice za čas od 12.10.1984 dalje, saj je nasprotno tožbo vložil šele 11.3.1986, podrejeni tožbeni zahtevek pa je postavil šele 15.4.1988, končni podrejeni tožbeni zahtevek pa šele 14.12.1990. Za nazaj za čas pred vložitvijo tožbe tožnik ni upravičen do plačila zamudnih obresti.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je izstavil toženi stranki račun za dodatno delo ob zamenjavi svetilk na znesek 13,40 SIT. Višini računa tožena stranka ni oporekala, sporen je bil samo temelj. Če se je v pravdi izkazalo, da je opravil dodatno delo, ni razloga, da mu sodišče ne bi priznalo celotnega zneska 13,40 SIT. Nobenega razloga ni imel, da ne bi izstavil realen račun. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obresti, ki tečejo šele od 12.10.1984 dalje. Terjatev se nanaša na plačilo za opravljeno delo, zato mu pripadajo obresti od dneva izstavitve računa oz. od zapadlosti terjatve.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je mnenja, da nista podana zatrjevana pritožbena razloga in tudi ne pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz II. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), na katerega je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje z dne 10.9.1992 s sodbo in sklepom višjega sodišča opr. št. I Cp ..... z dne 29.9.1993 je obravnavani spor postal spor majhne vrednosti, saj se je obravnaval le še podrejeni tožbeni zahtevek za denarni znesek pod 8.000,00 SIT (1. odstavek 458. člena v zvezi z 2. odstavkom 508. člena ZPP). Sodišče prve stopnje postopka sicer ni vodilo po določbah, ki veljajo za spore majhne vrednosti, vendar s tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja (iz 2. odstavka 354. člena ZPP), relativna bistvena kršitev določb postopka (iz 1. odstavka 354. člena ZPP) v zvezi s tem pa se v pritožbah ne zatrjuje. Sodišče druge stopnje je zato tudi v pritožbenem postopku zadevo obravnavalo po določbah, ki veljajo za običajne spore.

Katera dodatna dela po vrsti in količini je tožnik opravil po naročilu tožene stranke ob zamenjavi svetilk, je sodiče prve stopnje ugotavljalo v obširnem in dolgotrajnem dokaznem postopku. Potem, ko je ugotovilo, da zaslišane priče in stranke različno izpovedujejo o odločilnih dejstvih, je kot odločilno upoštevalo listino (listina A 12), s katero je tožena stranka zahtevala od investitorja plačilo za izvršeno izmenjavo 60 kom. svetilk (od prvotnih s projektom predvidenih tipa FSN 121-340 na tip IC 1400), v skupnem znesku 165.000,00 takratnih din. Na podlagi te neosporavane listine in izpovedi tožnika ter priče S. M., je nato pravilno zaključilo, da je bila v tej terjatvi vkalkurirana tudi terjatev tožnika napram toženi stranki za dodatno delo po zamenjavi svetilk. Na podlagi specifikacije porabljenega materiala (listina A 9) izpovedi tedanje direktorice tožene stranke priče S. M. in računovodkinje A. P. o višini pribitka marže tožene stranke v računih izstavljenih investitorju, je sodišče prve stopnje nato pravilno izračunalo utemeljenost višine terjatve tožnika. Izhajajoč iz zneska 16,05 SIT iz listine A 12, zmanjšanega za 6 % maržo oz. 0,99 SIT, ter razlike v vrednosti materiala, ki ga je nabavila tožena stranka v višini 8,81 SIT, je pravilno ugotovilo, da je ostanek 6,69 SIT terjatev tožnika za opravljeno dodatno delo, do katere je upravičen. Tožnik te, po mnenju sodišča druge stopnje pravilne dejanske ugotovitve in izračun, izpodbija pavšalno in neargumentirano ter se sklicuje na svoj račun in da tožena stranka višini tega računa nikoli ni ugovarjala, pri tem pa očitno spregleda, da za dodatno delo nikoli ni izstavil računa (izpoved na l. štev. 27) in v postopku do sedaj ni trdil niti dokazal, da bi tak račun izstavil. Nesprejemljiva in brez vsake podlage v podatkih spisa je zato njegova pritožbena trditev, da je za dodatno delo ob zamenjavi svetilk izstavil realen račun v višini 13,40 SIT in da je zato njegova terjatev v celoti utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov tudi glede odločitve o pričetku teka zamudnih obresti. Mnenja je, da so v tem delu neutemeljene pritožbene trditve obeh pravdnih strank. Tožnik računa za dodatna dela, za katera je zahteval plačilo s podrejenim zahtevkom nasprotne tožbe, ni izstavil, čeprav je bilo z zaslišanjem tožnika in priče S. M. ugotovljeno, da so ustni pogovori o njegovi terjatvi za dodatno delo tekli s toženo stranko že pred sestavo listine A 12 z dne 10.4.1981. Svojo terjatev za dodatno delo za zamenjavo svetilk je tožnik torej pisno uveljavil šele v pravdnem postopku dne 12.10.1984, ko je svojo terjatev uveljavljal v pobot. Po mnenju sodišča druge stopnje je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti od prisojene višine terjatve od 12.10.1984 dalje. Zamudne obresti so po določilu 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti zato tečejo te zamudne obresti od tedaj, ko je stranka v zamudi. Ker tožnik ni dokazal, da bi toženi stranki izdal in poslal račun za dodatno delo z zamenjavo svetilk dne 1.10.1992 in da bi bila že od tedaj dalje tožena stranka v zamudi, ni upravičen do zamudnih obresti že za čas od 1.10.1982 dalje. Ker ima ugovor v pobot podobne učinke kot vložitev tožbe (obstoj pravde oz. litispendenca, ki učinkuje na materialno in procesnopravnem področju), ki pomeni pred sodiščem uveljavljeno zahtevo za izpolnitev obveznosti dolžnika, je tožena stranka najmanj od tedaj dalje bila v zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti do tožnika, ne glede na to, kdaj je bila kasneje vložena nasprotna tožba za plačilo te terjatve.

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno mnenja, da je odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, zato je pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker nobena stranka ni vložila odgovora na pritožbo druge stranke, izrek o zavrnitvi pritožbenih stroškov vsake stranke priglašenih v pritožbi, pa je vsebovan v izreku o zavrnitvi pritožbe.