Jedro

Obsojenkina pripravljenost za opravo 300 ur dela v splošno korist je torej prišla do izraza šele za tem, ko je sodišče že izdalo sklep, da se obsojenki zaporna kazen v celoti izvrši.

Izrek

I. Pritožba obsojene D.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojena D.V. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se kazen pet mesecev zapora, izrečena D.V. s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 12870/2014 z dne 3. 11. 2014, ki je postala pravnomočna 6. 12. 2014, v celoti izvrši. 2. Zoper tak sklep se je obsojena D.V. pritožila. V pritožbi navaja, da se je pravočasno, v okviru sodbe, oglasila na Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD), pri čemer bi naj CSD na sodišče pošiljal dopise glede roka, v katerem bi naj obsojenka opravila delo v splošno korist, vendar od sodišča center za socialno delo ni dobil odgovora. V pritožbi nadalje izpostavlja, da bi vendarle želela opraviti delo v splošno korist, namesto kazni zapora. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ji odredi delo v splošno korist namesto zaporne kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je v izpodbijanem sklepu to obrazložilo že prvostopno sodišče, je v skladu z osmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) potrebno delo v splošno korist, kot način izvršitve izrečene zaporne kazni, opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Ker obsojenka v navedenem roku ni niti delno opravila 300 ur dela v splošno korist, kot ji je bilo to naloženo z že citirano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju in to iz razlogov, ki so bili na strani obsojenke, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je odločilo, da se že navedena zaporna kazen v celoti izvrši. 5. Glede na pritožbene trditve obsojenke, da bi se naj pravočasno zglasila na CSD, od koder bi naj pozivali sodišče, da naj le to sporoči rok, do katerega mora obsojenka opraviti ure dela v splošno korist, pa je povedati, da je izjava, na katero se obsojenka sklicuje, bila dana na zapisnik 18. 4. 2018, kar je več let po pravnomočnosti sodbe, na podlagi katere bi morala v roku osmih mesecev opraviti delo v splošno korist v obsegu 300 ur. Obsojenkina pripravljenost za opravo 300 ur dela v splošno korist je torej prišla do izraza šele za tem, ko je sodišče že izdalo sklep, da se obsojenki zaporna kazen v celoti izvrši. V zakonsko določenem dvoletnem roku, ki je iztekel 6. 12. 2016, pa obsojenka ni dela v splošno korist opravila niti deloma. Razlogi za to so bili izključno na njeni strani. Na obvestila CSD se sploh ni odzivala in se na vabilo za 26. 1. 2015, ko bi se morala prvič javiti na CSD tam ni zglasila, niti izostanka ni opravičila (list. št. 63). Vabilo, da se mora na CSD zglasiti 27. 3. 2015 pa je prejela 5. 3. 2015, torej, ko je bila še na prostosti, vendar se kljub temu zaposlenim na CSD ni opravičila in tudi ne sporočila, da bo morala na prestajanje zaporne kazni. Nobenega dvoma torej ni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, saj obsojenka dela v splošno korist, kot že rečeno, ni opravila niti deloma in za kaj takega tudi vse do tedaj, ko je bil izdan izpodbijani sklep, ni pokazala prav nobenega interesa. Glede na navedeno so torej zaključki prvostopnega sodišča, da so bili razlogi za to, da dela v splošno korist niti ni pričela opravljati, na strani obsojenke, zaradi česar je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

6. Glede na to, da je D. V. brez sredstev za preživljanje in brez premoženja in bo morala na prestajanje zaporne kazni, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.