Jedro

Zakon o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih iz 1930. leta, katerega pravna pravila se v RS še uporabljajo v smislu določbe 4. člena zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo, ne more biti pravna podlaga za podržavljenje po določbah ZDen (glej 3. odst. 8. člena ZDen), pač pa le pravna podlaga za vpise sprememb v zemljiški knjigi (glede zemljišč, ki so bila uporabljena za javno cesto) na podlagi naznanilnega lista.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 20.7.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano občine z dne 8.11.1993, s katero je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo delov parcel št. 1635/5, 1635/6, 1635/9 in 1194/2 (pravilno: 1294/2). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je prvostopna odločba pravilna in da temelji na zakonu, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi prvostopne odločbe. Tožena stranka posebej poudarja dejstvo, na katerega ni opozoril prvostopni organ, to pa je, da iz dokumentacije v upravnih spisih ne izhaja, da bi bil odpisan del navedenih štirih parcel prenešen v družbeno lastnino, pač pa je v zemljiškoknjižnem vložku poočitena le delitev teh parcel, lastništvo nad tako razdeljenimi parcelami pa je ostalo nespremenjeno. Dejstvo, da za odvzete nepremičnine tožnik ni prejel odškodnine, samo po sebi po mnenju tožene stranke še ne pomeni, da je zaradi tega tožnik upravičenec do denacionalizacije po 4. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen). Kot navaja prvostopni organ v obrazložitvi prvostopne odločbe, je bil zakon iz leta 1930 (zakon o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih) podlaga za odpis dela zemljišč. Ta zakon je še vedno v veljavi. Zato ne glede na dejstvi, da gre za predpis, sprejet pred ustavo 1963 in da za dele nepremičnin, na katerih je zgrajena cesta in spomenik, tožnik ni prejel odškodnine ter ob upoštevanju ugotovitve, da prenos odpisanega zemljišča v družbeno lastnino ni izkazan, tožnik kot predlagatelj ni upravičenec do denacionalizacije.

Tožnik vlaga tožbo proti izpodbijani odločbi, ker meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava in ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ki izhaja iz predloženih listin. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji sodišča odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke nista pravilni.

Ni sporno, da se pravna pravila prejšnjega zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in prepisih iz leta 1930, ki se v smislu 4. člena zakona o razveljavljanju, pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in sovražnikovo okupacijo (Ur. l. FLRJ, št. 86/46 in 96/47, ki se še vedno smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94), uporabljajo kot pravila zemljiškoknjižnega postopka za zemljiškoknjižni odpis zemljišč majhne vrednosti, uporabljenih za javne ceste. Ta pravila pa niso materialno pravna podlaga za odvzem ali podružbljanje zemljišč, pač pa se uporabljajo zgolj za poenostavljeni način usklajevanja zemljiškoknjižnega stanja s stanjem v naravi, ne glede na to, ali je bil pripis oziroma odpis takih zemljišč za ureditev družbenih javnih površin izveden po volji ali zoper voljo prejšnjega lastnika, npr. tudi na načine, kot so primeroma navedeni v 3. odstavku 8. člena ZDen.

Po določbi 3. odstavka 8. člena ZDen (Ur. l. RS, št. 27/91 in 31/93) so z aktom o podržavljenju mišljeni predpisi, ki so neposredno učinkovali, ter sodbe, odločbe, sklepi, drugi pravni akti ter materialna dejanja državnih organov, s katerimi je bilo zasebno premoženje podržavljeno.

Po mnenju sodišča tožnik upravičeno opozarja, da tožena stranka v tem primeru ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in da je napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka je s tem, ko v obrazložitvi izpodbijane odločbe poudarja, da prvostopni organ ni opozoril na dejstvo, da iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi bil odpisani del navedenih štirih parcel, ki so predmet postopka, prenešen v družbeno lastnino, dejansko spremenila dokazni sklep tega organa. Prvostopni organ se je skliceval le na podatke v naznanilnem listu iz leta 1957, iz katerih naj bi bilo razvidno, da so bili navedeni deli zemljišč (1185 m2) uporabljeni za izgradnjo ceste k spomeniku in da je bil vpis spremembe po navedenem naznanilnem listu in delilnem načrtu v zemljiški knjigi predlagan 14.9.1964. Po mnenju sodišča je potrebno upoštevati, da so bile javne ceste družbeno sredstvo v javni rabi (javno dobro), kar je splošno znano dejstvo, splošno znanih dejstev pa se ne dokazuje. Iz navedenega pa lahko sledi le zaključek, da kolikor drži dejansko stanje, ki ga je ugotovil prvostopni organ, to pa po mnenju sodišča potrjujejo tudi podatki v spisih, torej, da so bili deli zemljišč, ki so predmet tega postopka dejansko uporabljeni za izgradnjo navedene ceste, samo dejstvo, da je bil zemljiškoknjižni prenos teh delov zemljišč izveden na podlagi že navedenih predpisov, ne sme biti ovira upravnemu organu, da v postopku oceni, ali ni morda v tem primeru podan dejanski stan v smislu določbe 3. odstavka 8. člena ZDen.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. in 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je določbe ZUS uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).