Jedro

Obveznost tožene stranke, da mora tožeči stranki povrniti zatrjevano škodo na podlagi sklenjene pogodbe o avtomobilskem kasko zavarovanju, bi lahko obstajala le v primeru, če bi tožeča stranka dokazala, da je prišlo do nastanka škode v času veljavnosti sklenjene zavarovalne pogodbe (tedaj po 3.11.1992). Tega pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Zato je odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 851.810 SIT s pp. Obenem je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 115.822 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nepravilna je odločitev sodišča, da je del terjatve v znesku 309.951 SIT zastaral, saj je tožeča stranka zvedela za obseg celotne škode šele takrat, ko je dala avtomobil popraviti. Zaključki obeh sodišč, da tožeča stranka ni dokazala nastanka zavarovalnega primera, pa so zmotni. Tožeča stranka je dokazala, da je bila sklenjena veljavna zavarovalna pogodba. Neutemeljeno pa obe sodišči nista verjeli tožniku, da je v roku treh dni ustno prijavil nastop zavarovalnega primera. Pismena potrditev prijave ni bila potrebna. Na podlagi ustne prijave je bil narejen zapisnik o ogledu poškodovanega vozila. Zaradi prometne nesreče je bil tožnik šokiran. Le iz tega razloga je prijavil prometno nesrečo policiji šele čez nekaj časa. Tožnik škode ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Zato mu pripada na podlagi določbe 3. člena splošnih pogojev celotna odškodnina. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija, v kateri je sicer v uvodu navedeno, da se vlaga "iz vseh revizijskih razlogov ZPP", v nadaljevanju niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je imela s toženo stranko sklenjeno zavarovanje avtomobilskega kaska in da je dne 14.11.1992 prišlo do zavarovalnega primera, zaradi česar ji je nastala škoda v znesku 851.810 SIT.

S sodbama sodišč druge in prve stopnje je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnjen. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), je odločitev obeh sodišč tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

Dokazno breme, da je dne 14.11.1992 prišlo do zavarovalnega primera, ki bi imel "kritje" v dne 3.11.1992 sklenjeni zavarovalni pogodbi, je bilo na tožeči stranki. Vendar pa tožeči stranki ni uspelo dokazati dejstva, da je dne 14.11.1992 prišlo do zavarovalnega primera. Po obsežnem dokaznem postopku in po oceni vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, sta namreč obe sodišči prišli do prepričanja, da tožnik dne 14.11.1992 ni doživel prometne nezgode v kateri naj bi na njegovem osebnem avtomobilu nastala škoda, ki bi jo morala tožena stranka povrniti zaradi sklenjene zavarovalne pogodbe. Tožnik je sicer z računi dokazoval, da je bil njegov osebni avto poškodovan, vendar pa, kar je bistveno, ni uspel dokazati, da je do nastanka škode prišlo v času po 3.11.1992, ko je začelo teči zavarovanje na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena navedenega dne. Ob nedokazanem nastanku zavarovalnega primera v času trajanja sklenjene zavarovalne pogodbe je bil zato tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno zavrnjen.

Obsežna revizija tožeče stranke sicer zatrjuje, da odločitev obeh sodišč pravno ni pravilna, vendar pa v razlogih ne ponuja prav nič drugega kot le izpodbijanje dokazne ocene obeh sodišč. Zlasti to velja za obširne in večkrat ponovljene revizijske trditve, da sodišči druge in prve stopnje neutemeljeno nista sledili tožnikovi izpovedbi. Kot je bilo že povedano, pa v skladu z določbo 3. odstavka 385. člena ZPP, v revizijskem postopku dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje ni mogoče več izpodbijati.

Ob dejstvu, da tožeči stranki ni uspelo dokazati nastopa zavarovalnega primera v času trajanja zavarovalne pogodbe, so povsem nebistvene revizijske trditve, da je zmotno stališče obeh sodišč, da je del tožnikove terjatve zastaran oziroma, da zvišanje tožbenega zahtevka med pravdnim postopkom sploh ni pomenilo spremembe tožbe. Zato revizijsko sodišče na ta del revizijskih trditev ne odgovarja.

Obveznost tožene stranke, da mora tožeči stranki povrniti zatrjevano škodo na podlagi sklenjene pogodbe o avtomobilskem kasko zavarovanju, bi lahko obstajala le v primeru, če bi tožeča stranka dokazala, da je prišlo do nastanka škode v času veljavnosti sklenjene zavarovalne pogodbe (tedaj po 3.11.1992). Tega pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Zato je odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka materialnopravno pravilna, revizija, ki zatrjuje nasprotno, pa neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).