Jedro

Odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2016 in št. ... z dne 15. 12. 2015 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 21. 9. 2000, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka) ter sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške tega postopka (II. točka izreka). Štelo je, da tožnik ni upravičen do razlik med izplačano in ponovno odmerjeno starostno pokojnino za nazaj, to je za obdobje od upokojitve dne 21. 9. 2000 do dneva pred začetkom učinkovanja prvostopenjske odločbe dne 3. 6. 2015, saj takšen zahtevek nima pravne podlage v materialnem pravu.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodba obremenjena z nasprotjem med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. Po navedbah sodišča v obrazložitvi pravno podlago za ponovno odmero pokojnine predstavlja odločba Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015, na podlagi katere je toženec izdal izpodbijano prvostopno odločbo (8. točka obrazložitve). Ob tem tožeča stranka navaja, da je toženec na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine tožniku dne 3. 6. 2015, tožeča stranka pa v predmetnem postopku izpodbija odločbo tožene stranke z dne 15. 12. 2015 in z dne 5. 4. 2016. Interpretacija 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 kot jo podaja izpodbijana sodba ni pravilna, saj Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnost uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med odmerjeno starostno pokojnino po odločbi toženke v letu 2000 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Pravica pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, pogojevanje pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja. Drugačna interpretacija bi ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in lastninske pravice (33. člen Ustave RS), ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter načelo varnosti zaupanja v pravo, ki je bistveni sestavni del pravne države (2. člen Ustave RS). Upoštevati je potrebno, da gre za pravico, ki ne zastara in ki je ni mogoče vzeti, zmanjšati ali omejiti. Tožeča stranka ob prejemu odločbe v letu 2000 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup, pri izračunu pokojninske osnove, kar je očitno vplivalo na njeno pravico do višine pokojnine, saj je iz priloge odločbe iz leta 2015 "odmera in uskladitev pokojnine od dejanske pokojninske osnove" razvidno, da je tožeča stranka upravičena do višje pokojnine, izračunane od višje pokojninske osnove, v katero se upoštevajo tudi deli plač, ki so bili namenjeni za notranji odkup, vse od upokojitve dne 21. 9. 2000 dalje. Ker gre za upravno odločbo, ta ni bila ustrezno obrazložena in ne dosega mednarodnih standardov obrazložitve ter tako tožeča stranka ni bila deležna poštenega obravnavanja. Tožeča stranka je pravico do starostne pokojnine v pravi višini, kot bi jo morala toženka upoštevati, pridobila z dnem 21. 9. 2000 ter ji tako od takrat dalje pripada tudi razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih je upravičena ob upoštevanju tega dela plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Del plače, ki je bil namenjen za odkup delnic ni bil upoštevan in se je takšno ravnanje toženke nadaljevalo vse do izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in še sedaj ni v celoti odpravljeno. Pritožba meni, da je bila tožnici kršena določba 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. členom ter 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, kakor tudi 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, poseženo pa je bilo tudi v njeno pravico do socialne varnosti, urejeno v 50. členu Ustave RS, kakor tudi v pravico do pravnega sredstva in sodnega varstva, kot je urejeno v 23. in 25. členu Ustave RS, za kar pa ni stvarno upravičenega in dopustnega cilja. Pritožba meni, da sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, posebej ne v delu, ko se prvostopenjsko sodišče oslanja na pravnomočno odločbo z dne 9. 11. 2000, saj materialna pravnomočnost ne more obsegati tistega dela plač, ki pri odmeri pokojninske osnove niso bili upoštevani in je tako odločba o odmeri pokojnine iz leta 2000 pravnomočna le v delu in le za tiste plače, ki so bile upoštevane, ali pa izločane po predpisanem postopku, ne more pa pravnomočnost obsegati tudi drugih dohodkov in tako ne gre za isto dejansko stanje. Vprašljiva je ustavnost odločbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej. Določilo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določilom 4. člena ZPIZ-2, ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče vzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih z zakonom. Toženka pri izdaji odločb z dne 9. 11. 2000 in z dne 3. 6. 2015 ni ravnala v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih pritožba posebej izpostavlja.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 5. 4. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 15. 12. 2015. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva zavrne, pri tem se je tožena stranka sklicevala na 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, saj uživalec pokojnine nikoli ni vložil zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem delom plač za notranji odkup delnic.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi v izreku sodbe, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, določno citiralo obe izpodbijani odločbi. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je prvostopenjsko sodišče odločalo o drugih odločbah, kakor so bile v predmetni pravdi izpodbijane, niti, da bi v obrazložitvi navajalo kaj v nasprotju z bistveno vsebino izpodbijanih odločb. 7. Prvostopenjsko sodišče je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, na podlagi dokumentacije v upravnem spisu, da je bila tožniku z odločbo izdano s strani tožene stranke z dne 9. 11. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 122.971,39 SIT na mesec od 21. 9. 2000 dalje. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 je toženec po uradni dolžnosti za tožnika izdal odločbo z dne 3. 6. 2015 in odločil, da se starostna pokojnina od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmeri in znaša 1.146,87 EUR na mesec. Zoper odločbo tožnik ni vložil pritožbe in je pravnomočna. Dne 2. 12. 2015 je podal zahtevo oziroma ponovni predlog za izdajo odločbe, po kateri bi bil upravičen do ponovne odmere starostne pokojnine od 21. 9. 2000. Toženec je z odločbo z dne 15. 12. 2015 njegovo zahtevo zavrnil. Zoper odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z dokončno odločbo toženca z dne 5. 4. 2016, zavrnjena. Pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 5. 4. 2016 se presoja v tem postopku.

8. Spor v predmetni zadevi se torej nanaša na to, ali je tožnik upravičen do izplačila razlik za nazaj in sicer od leta 2000 do leta 2015. Podobnih primerov z enakim pravnim vprašanjem kot ta, je bilo že večje število. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem sprejelo vrsto odločitev (sodbe opr. št. Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 75/2017 z dne 13. 4. 2017, Psp 138/2017 z dne 11. 5. 2017, Psp 371/2017 z dne 12. 10. 2017, itd.). V vseh teh primerih je bilo zavzeto enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. To izhaja iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up-169/12-4 z dne 26. 3. 2015 in iz 183. člena ZPIZ-2, kakor to pravilno navaja v svoji obrazložitvi tudi prvostopenjsko sodišče. 9. Ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da odločba, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine (odločba z dne 9. 11. 2000) ni postala pravnomočna. Tožnik se zoper citirano odločbo ni pritožil, kar izhaja tako iz navedb v odgovoru na tožbo, kakor tudi iz prilog v upravnem spisu.

10. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017 izrecno poudarilo, da so v primeru, kot je ta, podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo v letu 2004 odločeno o tožničini starostni pokojnini, odločeno je bilo, kateri podatki se upoštevajo in kateri ne, kar vse je bilo razvidno iz izračuna pokojninske osnove in je odločitev o tem postala pravnomočna. Tako je zmotno stališče tožnika, da ne gre za materialno pravnomočnost glede višine pokojnine. S pravnomočnostjo in izčrpanostjo izrednih pravnih sredstev je postala odločba nesprejemljiva, pa čeprav je bila nezakonita. Prav uporaba instituta tako imenovane neprave obnove omogoča enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej in so tako iz teh razlogov očitki pritožbe glede kršitev ustavnih pravic v tej smeri, neutemeljene.

11. Pogoji za obnovo postopka po ZUP zaradi poteka roka v danem primeru niso izpolnjeni. Zakonodajalec je po pooblastilu iz 158. člena Ustave RS določil možnost razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe tudi po poteku tega roka ter določil, od kdaj dalje učinkuje nova odločba. To je odločil v tretjem odstavku 183. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se učinki izdane odločbe vežejo na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. S tem izrednim pravnim sredstvom nepravilne odločitve oziroma njenih pravnih posledic, ki so že nastale ni mogoče odpraviti. Na tej podlagi se lahko za vnaprej vzpostavi zakonito stanje. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločitvi opr. št. VIII Ips 153/2015. Da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje le za naprej, jasno izhaja tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča, ki je takšen način določilo, zaradi varstva pravic iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter upoštevanju 155. člena Ustave RS.

12. Ustavno sodišče RS je v svoji odločitvi z dne 26. 3. 2015 ugotovilo, da je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe (183. člen - neprava obnova postopka). Le ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, zato je Ustavno sodišče RS presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V 11. točki odločbe Ustavno sodišče RS posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, protiustavno, neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče RS je zato odločilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS.

13. Glede na to, da se je v predmetni zadevi postopek začel po uradni dolžnosti, je toženka upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je namreč v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Tako velja tudi za konkretni primer.

14. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. Ta ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je zakonodajalcu prepuščeno, da določi, od kdaj naprej učinkuje novo izdana odločba. Take odločitve Ustavno sodišče RS (odločba z dne 26. 3. 2015) gotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je tako izredno pravno sredstvo (183. člen ZPIZ-2) v neskladju z Ustavo RS.

15. Pritožbeno sodišče zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrača in potrjuje izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.